Renski »heroji« pridelujejo kvinojo in kot zagonska skupina morajo pri iskanju rešitev, ko v pridelavi in predelavi naletijo na ovire, pokazati pravi pionirski duh.

»Svojo kmetijo želim pripraviti za prihodnost,« pravi kmet Thomas Decker. »Zaradi visokih cen zemljišč vidim možnost rasti na območju kot kritične. Zato si prizadevam za večjo vrednost na posameznem hektarju.« Skupaj z bratom Johannesom in ženo Vereno se je podučil o vrstah super hrane. Thomas se spominja: »Razmišljali smo, kaj lahko sadimo in prodajamo v Porenju.« Hitro so naleteli na kvinojo.

Trio je za projekt ustanovil »Feldhelden Rheinland« – v slovenščini »Heroji Porenja«, v Pulheimu, tik pred Kölnom. Družina je za začetek posadila kvinojo na osmih hektarjih družinske njive. Pridelek običajno najdemo predvsem v Peruju ali Boliviji in tam velja za osnovno živilo. V Nemčiji kvinoje skoraj ni mogoče gojiti, je pa zadnja leta vse bolj priljubljena pri lokalnih potrošnikih, ker so težava dolge transportne poti iz Južne Amerike. Pridelovalci iz Porenje želijo to spremeniti. Johannes pravi: »Ko smo se pogovarjali s porabniki kvinoje, nam je hitro postalo jasno, da visok ogljični odtis od nakupa odvrne ozaveščene potrošnike.«

 Kvinoja je v Evropi nova kultura 

Preden je skupina lahko prodalo prvo kvinojo, je morala pridobiti veliko znanja in zgraditi trdno mrežo. »Zatiranje plevela, sušenje in čiščenje so trije veliki izzivi. Pridelovalec, ki mu to ni jasno, ne more začeti s pridelavo kvinoje,« pravi 33-letni Thomas, ki sicer prideluje še pšenico, sladkorno peso in druge poljščine. Bili pa so še drugi kamni spotike: »V pridelavi kvinoje je v Srednji Evropi malo izkušenj. Takšno specializirano znanje je redko. V Nemčiji prideluje kvinojo le 60 kmetov. Torej je bil postopek iskanja primernega pridelovalca semena dolgotrajen. Zatiranje plevelov, sušenje in čiščenje so največji izzivi,« pravi Thomas Decker.

»Kvinoja potrebuje fino pripravljeno zemljo,« pravi Thomas. Začne se torej z oranjem jeseni. Zgodaj spomladi je mladi kmet površino zbranal, da je zmanjšal grude v prsti. Sejal je s sejalnico konec marca na medvrstni razdalji 50 centimetrov. Kvinoja ima nižjo težo tisoč zrn kot oljna ogrščica, zato je izbral fino kolo na sejalnici in natančno odmeril semena v brazdo ” razkrije Thomas. Še en izziv za pionirja – v Nemčiji fitofarmacevtska sredstva za kvinojo niso dovoljena. Odstranjevanje plevela je zato mogoče le mehansko. Do konca sezone površino dvakrat okoplje z motiko. Mladi kmet pa ni imel težav z glivami ali insekti. Spravilo poteka s kosilnico. »Največji izziv pa predstavljajo različne stopnje zrelosti posameznih rastlin,« pravi Thomas. Najti optimalen čas žetve je zato skoraj nemogoče. Za razliko od pšenice je seme kvinoje redko obdelano. Zato je za posamezne rastline značilna velika raznolikost v rasti in zrelosti. Thomas dodaja: »Zadovoljen sem že z letino od ene do dve toni po hektarju.«

Kopirati ni tako preprosto 

»Sušenje in čiščenje kvinoje je zahtevno,« pravi mladi kmet, ki pridelek žanje v začetku oktobra z vsebnostjo vlage okoli 25 odstotkov. »Lani smo uporabili več sušilnih naprav, da smo posušili pridelek z enega hektarja. Še vedno razmišljam o tem, kako bo šlo letos, ko bo pridelka več,« pravi Thomas. »Z napravo za sušenje žit bi šlo težko, saj ni zasnovana za majhna zrna kvinoje. Druga težava je visoka raven primesi. Ustanovitelj sodeluje pri čiščenju s partnerjem, ki ima sistem čiščenja na osnovi odbire primesi različnih barv. Tega ne morete storiti sami. Ni tako enostavno kot z žitom,« pravi Thomas. Zato ga ne skrbi, da bi tudi drugi kmetje izzive zlahka kopirali. Po čiščenju poljedelski junaki kvinojo zapakirajo v enote po 300 gramov, en kilogram in deset kilogramov.

Johannes je odgovoren za trženje kvinoje. Poleg tega, da sodeluje s to skupino renskih pridelovalcev, sodeluje še z zagonskim podjetjem v Koelnu, ki izdeluje nahrbtnike. A vedno je želel ustanoviti svoje podjetje – po možnosti v kmetijskem sektorju. Tako kot njegovi soustanovitelji v projektu preživi približno 15 ur na teden.

Johannes izdelke iz kvinoje med drugim trži prek lastne spletne trgovine, in prek trgovin, ki prodajajo nepakirane izdelke, supermarketov, pekarn, restavracij in tržnih navdušencev. »Želim poskusiti na čim več načinov,« pravi ustanovitelj. »Začeli smo na božični tržnici, da bi spoznali kupce in z njimi izmenjali mnenja.« Prodaja renske skupine pridelovalcev kvinoje je osredotočena na spletno trgovinsko platformo B2B. V supermarketu bodo kupci našli kvinojo iz Južne Amerike v cenovnem razponu od sedem do 11 evrov za kilogram. Spletna trgovina renskih junakov prodaja kilogram za približno 13 evrov.

 Povej svojo zgodbo 

Pri trženju se ekipa zanaša predvsem na preglednost. Johannes razlaga strategijo: »Najprej smo se vprašali, kakšno dodano vrednost lahko ponudimo.« Johannes je bil skupaj s svojo svakinjo Vereno na različnih sejmih s hrano in poizvedoval o željah strank. »Pomembno je, da ljudem pokažemo že prvi osnutek izdelka, nadaljuje Johannes. »Ustvarjamo preglednost prek Instagrama, domače strani in osebnih razprav.« Če kupcev kljub dobremu izdelku ni, je vzrok za to premalo vloženega truda v trženje. Pomembna je tudi izmenjava idej s kmeti, ustanovitelji in potencialnimi poslovnimi partnerji,« pravi Johannes. Tretja v skupini, Verena, je odgovorna za trženje in razvoj izdelkov. Za jesen načrtuje  30-letnica različne vrste kvinoje, da bi razširila ponudbo. »Pridelati želimo različne vrste kvinoje in iz njih kokice ali muslije za zajtrk. V tem primeru kupcem zrnja ni več potrebno kuhati, kar je bolj priročno,« doda Johannes. Gojenje drugih pridelkov za ustanovitveno ekipo trenutno ne pride v poštev. Kmet Thomas zaključi: »Če bo šlo s trženjem vse gladko, bi še naprej radi pridelovali samo kvinojo.«