Ingrid Mahnič je eden najbolj prepoznavnih ženskih primorskih obrazov in najbolj znana istrska vinarka. Že 14 let je predsednica Društva vinogradnikov slovenske Istre, zato ji 140 članov tega, v glavnem moškega združenja, zaradi njene angažiranosti radi ljubkovalno rečejo kar “istrska matica”. Najbolj očitno pri njej je, da se zna postaviti zase, za svojo družino in vse tiste, ki jih javno zastopa, to lastnost pa si je zgradila skozi življenjsko zgodbo, ki se ni začela v kmetijstvu in do nje ni bilo niti malo prijazno.

S trto in vinom je povezala njeno življenje šele poroka z Vilijem Mahničem in delo na kmetiji njegove družine, saj je odraščala v obrtniški družini v Sečovljah. Njena mama je bila Brika in šivilja, ki je tudi kreirala sama, občutek za lepo ji je bil zato položen v zibelko. Nekaj let je vodila butik z usnjenimi in krznenimi izdelki po študiju ekonomije v Portorožu tudi Ingrid. Ker pa jo je vleklo v svet in veselilo delo z ljudmi, se ježe prej odločila za turistično gimnazijo, kjer se je naučila kar štirih tujih jezikov in in študij nadaljevala na ekonomski fakulteti. Po študiju je bila nekaj časa tudi turistična vodička in organizirala potovanja. Sama se zato prišteva med “multipraktike”, kar ji pride na kmetiji še kako prav, in je prepričana, da več kot kot znaš, več veljaš.

Nik, Ingrid in Gvido Mahnič v viteškem vinogradu, v katerem je tast Gvido posadil številne avtohotne in tradicionalne sorte, te so: peteršiljka, malfašija, (bela), malega, momjanski muškat, kanarjola, cipro, sladki teran, piranski refošk, in tintorja, skupaj 1200 trt.  

Ko se je poročila na kmetijo Mahnič v Dragonji, je bila to predvsem sadjarska kmetija, na kateri so sprejemali skupine, ter obenem pridelovali breskve, ribez, jagode, jabolka, slive, imajo pa tudi najstarejši nasad kakija na Obali, 80 dreves sorte tipo iz leta 1954. Pretežno vinogradniška kmetija so postali šele s širitvijo vinogradov, teh obdelujejo sedaj deset hektarjev, cela kmetija pa je velika 15 hektarjev, večina zemlje je najete od državnega zemljiškega sklada, svoje zemlje imajo od tega štiri hektarje.

” Že od začetka sem kmečko zavarovana, svak Adrian pa se ukvarja s sadjarstvom. Po rojstvu otrok Kim (29) Nika ( 26) sem ostala na kmetiji in se vključila predvsem v turistični del, saj sva z možem sprevidela, da dveh dejavnosti- kmetije in obrti- ne moreva opravljati hkrati. Tako sem se na kmetiji, kjer je (in še vedno) tašča Franka pripravljala kosila in večerje za goste, tast Gvido pa je obdelovalvinograde in kletaril, dodala še degustacije vin, saj je treba ljudem o kmetiji tudi kaj povedati, se jim približati. Ko sem začeli z predstavitvami na kmetiji, sem vanje od začetka vključevala vina Vinakoper, sami smo imeli namreč le malvazijo in refošk, to sta še danes glavni sorti. Da bi lahko dobro predstavili potencial vinorodne Istre, smo dodatno posadili še osem sort : naprej chardonnay, sivi pinot, in zatem rumeni muškat, momjanski muškat in muškat ruža oz. cipro, črno borgonjo in bianchero. Pestrost sort pomeni naporno vinogradništvo in kletarjenje, a je po drugi strani je zanimivo, da smo lahko v izboru vin sedaj enako dobri kot največji. Vinogradi so sedaj stari od enega do 76 let. “

V viteškem vinogradu Gvida Mahniča raste posebna sorta peteršiljka, ki rodi belo grozdje

Čeprav se veliko govori in piše o mladih prevzemnikih kmetij, so zakoni še vedno napisani zelo neživljenjsko, zato se tudi ti še vedno odločajo za lažje oblike naložb.”

ZA SOLZE NI BILO ČASA

Ko se je Ingrid na kmetiji nekoliko utekla v delo, je sledil tragični del- mož Vili, kmetijski strokovnjak, zaključil je študij vinogradništva in sadjarstva in tudi predaval, je zbolel in umrl in Ingrid se je morala na noge postaviti sama.

” Moja zagnanost in trma izvirata iz tega, da mi v življenju nikoli ni bilo lahko, v tistem obdobju dveh in pol let sem imela v širšem družinskem krogu deset smrtnih primerov. Toda za solze ni bilo časa, prijeti je bilo treba za delo. Mož nas je zapustil z novimi vinogradi in brez kletarskega znanja, in v tem obdobju so nam priskočili na pomoč na KGZS Nova Gorica, kjer sva oba s tastom opravila kletarski tečaj. Skupaj sva začela kletariti, zdaj kletariva že skupaj s sinom Nikom, ki je zaključil magistrski študij živilske tehnologije in načrtuje nadaljevanje na doktorskem študiju. Takrat se mi je odprla želja po znanju, saj sem, ko sem že nekaj že znala , videla, da mi ga še primanjkuje, zato sem začela študirati po literaturi, in nadaljevala s tečajem za degustatorja na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Tukaj pa se je pokazala moja trma, ko sem se vsako sredo odpravila na degustacije na Kmetijski inštitut Slovenije, da sem opravila še za licenco predpisane degustacije.” Ingrid tako sedaj redno ocenjuje vina, med drugim zastopa Slovenijo na resnem mednarodnem ocenjevanju Mundus vini v Nemčiji.

Trte v vinogradih ob Dragonji in delno v Sečoveljski dolini imajo zaradi visoke starosti nizke donose, zato pridelajo Mahničevi letno med 25.000 do 3000 litrov vina, del vinogradov bi bilo treba obnoviti, vendar tega zaradi težav z zamenjavo kmetijskih zemljišč ne načrtujejo.

Zapletom s Skladom kmetijskih zemljišč RS ni konca in so posebno poglavje kmetovanja na Obali, zato se tudi Ingrid strinja, da jim ni mogoče priti do dna, čeprav jim to ruši donosnost pridelave.” Za preživetje je dovolj, toda velikih naložb si s takim pridelkom ne moremo privoščiti, vsak lahko vidi, da ne kupujemo novih traktorjev in avtomobilov.”

Kar 90 odstotkov vin kleti Mahnič so sveža sadna vina vina, ki pa jim dajo dovolj časa za zorenje, stekleničijo jih običajno šele od maja do avgusta. Skoraj ves pridelek prodajo na kmetiji čez turizem, v gostinstvu pa le v nekaj izbranih restavracij, ali tistim, ki se obrnejo na njih. “Vsa letos smo uspešno peljali turistično dejavnost vzporedno z vinogradništvom in sadjarstvom, kmetija deluje tako že skoraj 40 let. Ker jim pripravimo samo istrsko kulinariko iz domačih, svežih sestavin, ki so drage, delamo z zelo nizkim pribitkom. Če se bo množični turizem preusmeril v butičnega, pa bodo dobički morda nekega dne višji in tudi sredstva za naložbe,”je še vedno delno optimistična Ingrid.

VINSKI NERED V PRIMERJAVI S HRVAŠKO

Letos je po pandemiji korone turizem zastal in oživlja le počasi, prihod skupin si ne bo opomogel vse do jeseni. Stekleničili nismo niti četrtine vina kot ponavadi, in bo zato tudi manj stroškov, vino pa nam bo ostalo v cisternah, kar je žalostno. V Sloveniji imamo v sedanji vinarski krizi dva veliki težavi- manjka nam krovna organizacija za promocijo vin. Če se primerjamo s Hrvati, pa imamo veliko nereda, ker nam primanjkuje tudi pravih vinskih trgovcev, ki ne odkupujejo grozdja, temveč vino distribuirajo v gostinstvo. Mi imamo samo dve velika distributerja za gostinstvo, ki pa novih vinarjev ne sprejemata več, veliko vinarjev prodaja tako vino tudi na dvoriščih. Na Hrvaškem imajo vinarji ekskluzivne distributerje, s čimer se izognejo nihanjem cen in tudi drobljenju časa za delo, ko ne veš, ali bi šel najprej v vinograd, v klet ali odpeljal vino gostincu.”

O ponudbi petih centov za kilogram pa grozdja pa Ingrid doda: “To je politična spletka – vrgli so vabo, da bi videli, katere “ribice” bodo prijele. To je najprej velika žalitev, na koncu pa bo izpadlo, kot da ima težave samo Štajerska, ker smo na Primorskem prodali vse vino, kar pa ni res, tudi tukaj imamo zaradi izpada turizma presežke. Sem pa proti zeleni trgatvi in država bi morala, če že doslej ni spregledala, vsaj ob korona krizi poskrbeti najprej zase . V Sloveniji bi morali omejiti uvoz poceni vin, menim, da bi se to z zakonodajnimi prijemi moralo dati omejiti.

22 LET FESTIVALA MALVAZIJE

 Primorska je v zadnjem obdobju pridobila številne vinarske dogodke, in festivale, začelo seje s praznikom refoška v Marezigah, poleg njega ima ta sorta še strokovni simpozij Svet refoška( Refuscus Mundi ) v Izoli, kjer je vsako leto tudi Festival oranžnih vin, pa Sladka Istra v Kopru. Svoj, letos že 22 festival ima tudi malvazija v Portorožu, vedno več je obiskovalcev na dnevih ” Od vinarja do oljkarja,” ta je bil letos na dan državnosti, pred katerim se pogovarjamo z Ingrid: ” Festival malvazije si štejem kot mojega otroka, ker je prej krožil med občinami in se je ravno v Piranski občini spremenil v dvodnevni dogodek, z ocenjevanjem petih kategorij malvazije iz vseh štirih primorskih okolišev, Italije in Hrvaške. Sosednji vinarji štejejo zmago na našem ocenjevanju kot pomemben podatek o kakovosti svojega vina. Vinogradniki sadijo v zadnjem obdobju prav največ malvazije in premik je bil nedvomno narejen. Moje razmišljanje pa je enako, kot ga imajo vsi naši pametni vinogradniki- dolgoročno se najbolje obnese to, kar so od nekdaj sadili naši nonoti – to so tradicionalne sorte in na tem moramo graditi. Moja največja zmaga je, ko tujim gostom z veseljem ponudim malvazijo in me vprašajo, katero vino je v kozarcu, predvsem avstrijske goste smo z malvazijo kar malo “zastrupili”.

Sedaj bi morali narediti več pri prodaji refoška, še vedno ga preveč prodamo odprtega, čeprav si zasluži višje mesto in cene. Strokovnemu dogodku bi morda morali dodati še strokovno ocenjevanje, da vidimo, kje smo z njegovo kakovostjo. Kljub razmeram bomo letos izvedli tudi dogodek “Od oljkarja do vinarja”, na katerem se letos predstavlja 24 ponudnikov, vsi vinarji so tudi ponavadi tudi oljkarji. Ker so razmere izredne, prihodnje leto pričakujem več, okrog 40 ponudnikov, pri povezovanju vina in oljčnih olj bi morala delati več v kombinaciji s kulinariko.”

Vsestransko aktivna sogovornica pa na zadnje, a ne nepomembno vprašanje, ali ima ambicije tudi v politiki, odgovori: Pred približno desetimi leti sem kandidirala za državni zbor na listi Gregorja Viranta, spoznala sva se, ko sem sodelovala pri reševanju obvoznice za Dragonjo, in sprevidela,da ta raven politika ni zame. Sem pa občinska svetnica v Sečovljah in predsednica odbora za kmetijstvo v občini Piran. Lokalna politika me zanima, če si zraven, veš, kaj se dogaja. Načrti za golf igrišče v Sečoveljski dolini so se sedaj oddaljili, vendar smo pri golfu še vedno v kalnih vodah. Toda čeprav sem zelo za kmetijstvo, se bojim, da ta dolina v celoto ni rodovitna, ker prihaja do mešanja slane in sladke vode in do suš, na koncu pa ne glede na izvedene študije vedno plača kmet.”