Istrski oljkarji bi lahko letos vsaj glede na bogato obloženost dreves po lanski, količinsko slabši oljkarski letini, pričakovali obilen pridelek, če ga ne bi že na začetku poletja začela napadati oljčna muha. Temu škodljivcu, ki začne običajno intenzivneje ogrožati plodove s krajšimi in hladnejšimi dnevi konec avgusta in septembra, je bilo v prid vreme od lanskega obiranja – zima je bila mila in sušna, sledil pa je zelo moker julij s hladnimi nočmi.

Oljčna muha se te dni iz Obale že seli v oljčnike na višjih legah, opažajo na Inštitutu za oljarstvo pri Znanstveno-raziskovalnem središču (ZRC) Koper, kjer spremljajo štiri oljčnike od Ankarana do Dragonje celo leto, 20 pa jih spremljajo v času sezone pri naročnikih. Žarišča oljčne muhe so posebej tam, kjer pridelovalci lani pridelka sploh niso pobrali. Že nekaj let pa opažajo, da se muhe slabo prijemajo na feromonske vabe in da te zato niso najboljši vir podatkov o njihovi razširjenosti. Pridelovalcem priporočajo, da po nasadih poberejo še 100 plodov, da bodo dobili pravo sliko o razširjenosti oljčne muhe. Oljkarji imajo v konvencionalni pridelavi na nekaj sredstev, vendar je najbolj učinkovitemu sredstvo perfekthion, dovoljenje za uporabo v Sloveniji poteklo že junija. Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je na pobudo oljkarje, Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica izdala izredno dovoljenje za uporabo zalog tega sredstva do 30. septembra. Potem bodo morali strokovnjaki za varstvo rastlin skupaj z oljkarji iskati nove rešitve, medtem ko imajo ekološki oljkarji že sedaj na voljo samo pripravek GF120, ki deluje le preventivno.

RAZDROBLJENE USTANOVE IN SREDSTVA

Na Inštitutu za oljkarstvo pa se razen s tekočimi sezonskimi pridelovalnimi vprašanji skupaj z drugimi izvajalci in podizvajalci strokovnih nalog za oljkarstvo ukvarjajo predvsem z dolgoročnimi strokovnimi nalogami. Pri izvajanju teh dr. Maja Podgornik, predstojnica Inštituta za oljkarstvo in od 2018 nacionalna koordinatorka javne službe za oljkarstvo, poudari, da morajo krmariti med kratkoročno naravnanim financiranjem znanstveno-raziskovalnih projektov. V glavnem so kandidirali na razpisih za triletne ciljne raziskovalne projekte (CRP), vendar na razpisih leta 2018 in 2020 nobeden od štirih oljkarskih predlogov ni bil izbran. »Financiranje CRP traja zgolj tri leta, kar je skregano z logiko raziskovanja v kmetijstvu, saj je za resno raziskovanje trajnih kultur potrebno od sedem do 10 let. Zato smo se pri projektu o namakanju prijavili še na razpis Programa razvoj podeželja za ukrep 16.5 Sodelovanje in tako rezultate prinesli v prakso.«

V Sloveniji je le dobrih 2000 hektarjev pridelovalnih površin z oljkami, a so izjemnega pomena za Istro. V oljkarstvu kot nišnem kmetijskem področju pa je prisotna neverjetna razdrobljenost strokovnih služb in sredstev. Tri glavne strokovne organizacije tako prejmejo 238.231,00 evrov letno, od tega 143.526,.00 evrov Inštitut za oljkarstvo, ki je 2017 postal nosilec strokovnih nalog za oljkarstvo za MKGP, 80.547,61 evra Poskusni center za oljkarstvo (PCO) pri KGZS Nova Gorica, 23.526,33 evra referenčni laboratorij Inštituta za oljkarstvo, ki deluje v Izoli pod vodstvom dr. Milene Miklavčič Bučar in 15.000 evrov za genske analize Fakulteta za matematiko, naravoslovje in tehnologijo Univerze na Primorskem.

VODNA DOVOLJENJA SO VELIKA OVIRA ZA NAMAKANJE

Potreba po novih raziskovalnih podatkih pa je na terenu velika tudi zaradi vse bolj očitnih podnebnih sprememb. Trije CRP Inštituta za oljkarstvo, v sodelovanju z Biotehniško fakulteto v Ljubljani od leta 2009 do 2019 so bili namenjeni namakanju v oljkarstvu. Z namakanjem so začeli vsako sezono 1. maja, saj dodajanje vode vpliva na boljše cvetenje in oplodnjo dreves, v preizkušanje pa so vključili 80 dreves v oljčniku Angela Hlaja v Dekanih, kjer dr. Maja Podgornik tudi predstavi rezultate. »Za pridelavo oljk je v Sloveniji sicer dovolj padavin, ki pa jih najbolj primanjkuje v juliju in avgustu, ko so najbolj potrebne. Za stalen pridelek, dobro kondicijo dreves in harmoničnost ter aromatičnost olja jih je potrebno namakati. Olja iz nenamakanih dreves sorte istrska belica so rada grenka in potrošnikom neprijetna, kar je mogoče z namakanjem ublažiti. Z namakanjem pa je mogoče zmanjšati tudi izmenično rodnost dreves. Ker smo doslej ugotovili le vpliv namakanja na količino in kakovost pridelka belice, želimo preveriti vpliv namakanja na različnih tleh in sortah. Naslednji projekt »Avtomatizacija in ekonoska upravičenost namakanja v oljkarstvu«, ki je bil odobren 2019 in bo trajal do leta 2021, tako izvajamo pri članih zadruge Olea Capris. Njeni člani – Igor Novak, Vanja Dujc, Franjo Bošnjak, Franko Miklavčič, Gorazd Jereb, Boris Jenko in Doriano Hlaj ter še vipavski oljkar Ernest Kante imajo oljčnike na različnih tleh. Na terenu je bil sicer očitek, da so dobili v okviru projekta denar za namakalno opremo za cele nasade, a so iz ukrepa 16.5 PRP prejeli sofinanciran le del nasada, vsak oljkar okvirno 10.000 evrov, « pojasni dr. Podgornikova. Sonde za namakanje so že v zemlji, nameščene so tudi namakalne cevi, v poskusu bodo spremljali predvsem ekonomsko upravaičenost namakanja oljk. Voda je namreč zelo draga, saj je eden glavnih dostopni viro Rižanski vodovod, njena cena pa 0,87 evra po kubičnem metru.

Največja ovira za namakanje v Sloveniji pa so še vedno vodna dovoljenja, zato so 17. julija pripravili delavnico na temo pridobivanja vodnih dovoljenj in nanjo povabili strokovnjake KGZ Novo mesto, ki imajo s tem največ izkušenj in bodo izdelali tudi model za okvirni izračun stroška postavitve namakalnega sistema. Veliko oljkarjev se namreč te naložbe boji, ker menijo, da je zelo draga. »Prihodnost kmetijstva je v digitalizaciji, zanimanje med oljkarji je veliko, še prej pa je potrebno znati delati z opremo,« doda dr. Podgornikova.

PONOVNO O OLJČNIH TROPINAH

Med oljkarji, kmetijskim ministrstvom in Ministrstvom za okolje je ponovno v usklajevanju tudi predlog o dovoljeni uporabi oljčnih tropin v oljčnikih. MOP je njihovi uporabi dolga leta nasprotoval, češ da gre za nevaren odpadek, čeprav je preverjeno, da vsebujejo tudi snovi, ki lahko obogatijo tla. Po zadnji različici naj bi bili obe strani končno usklajeni.

ZGODBE IZ AVTOHTONIH IN UDOMAČENIH SORT

Naslednje, za slovensko oljkarstvo pomembno raziskovalno poglavje, so avtohtone in udomačene sorte oljk, kakršnih je večina, saj je večina, tudi najbolj razširjena sorta belica, prišla v Istro po pozebi leta 1929 pa tudi 1986 iz Italije. PCO na terenu raziskuje genotipe sort istrska belica, štorta, mata, črnica in buga, ki so v pridelavi skorajda izginile zaradi bistveno manjše oljevitosti. Plodovi dajo le med osem in dvanajst odstotkov olja, belica pa tudi do 19 odstotkov. Še ohranjene slovenske sorte[MP1] , kar bi pri oljkarjih prav tako radi obudili. Na drugi strani pa nekateri oljkarji vidijo v njih potencial, ker jih imamo le v Sloveniji, zato jih želijo nekateri oljkarji pridelovati, ker hočejo narediti zgodbo, te pa se delajo v svetu iz avtohtonih in tradicionalnih sort, cene oljčnega olja in drugih izdelkov iz njih pa dosegajo bistveno višje cene kot iz v svetu najbolj razširjenih sort. Analize različnih genotipov sort v slovenskih oljčnikih delajo na UP FAMNIT, kjer so ž potrdili, da je [MP2] osem različnih genotipov buge in tudi štiri različne genotipe črnice. DNA mate, še ene, predvsem za vlaganje primerne sorte, pa bo na programu naslednje leto.

»Naloga našega inštituta je, da bi vzpostavili kolekcijski nasad za genotipe avtohtonih sort, pri čemer je največja ovira, da sploh ne moremo do zemljišča za kolekcijski nasad. Kadarkoli kandidiramo za kmetijsko zemljišče pri državnem skladu kmetijskih zemljišč na upravni enoti, nimamo nikakršnih možnosti, ker ne pridobivamo vsaj pol dohodka iz kmetijstva. Zato imajo prednost pred našim inštitutom vsi drugi interesenti. Težko je biti kmetijska raziskovalna inštitucija brez koščka zemlje. Toda prav sedaj se spreminja zakonodaja, od maja je v medresorskem usklajevanju predlog Zakona o zagotavljanju zemljišč za namene izvajanja izobraževalnih ter raziskovalnih in razvojnih dejavnosti s področja kmetijstva in gozdarstva. Če bo jeseni sprejet, bo država raziskovalnim ustanovam glede na njihove programe dodelila kvoto zemljišč, ki jih morajo imeti za svojo dejavnost. Za začetek si želimo vsaj pol hektarja zemlje v kosu, da bi dolgoročno prišli do 10 hektarjev. Upamo, da bo zakon sprejet, saj se predlaga, da bo najemnina za raziskovalne inštitucije brezplačna,« sklene dr. Podgornikova, ki ima na mizi še dolg načrt strokovnih nalog. Med njimi je intenzivno ukvarjanje z namiznimi oljkami in razmnoževanje sadilnega materiala v Sloveniji. Slovensko oljkarstvo je namreč preveč odvisno od Italije, kar se je izkazalo za usodno zlasti ob zaprtju meja ob letošnjem koronavirusu, ko do njega niso mogli, poleg tega pa se na ta način bliskovito prenašajo tudi bolezni, med njimi zadnjih nekaj let aktualna Xylella fastidioza, ki požiga oljčnike po mediteranskih državah. Zato pa bo potrebno najprej vzpostaviti lastne matične nasade, saj je oljčnik družine Hlaj v Dekanih edini matični nasad istrske belice v Sloveniji.

Ne spreglejte NOVE knjige Založbe Kmečki glas OLJKA priznanih slovenskih strokovnjakov s področja oljkarstva.