Malo utrujen obraz vinogradnice in enologinje Sabine Goropevšek Horvat iz Počehove pri Mariboru izdaja, da je med trgatvijo namesto v postelji med sodi, ker jo skrbi sok iz prvih pobranih grozdnih jagod rumenega muškata. Pri svojem delu je perfekcionistka, zato opravkov nikoli ne zmanjka, čeprav se v vinih poleg natančnosti preliva tudi njena mehkejša plat.

Sabina je v krogu redkih slovenskih poklicnih vinark na družinskih kmetijah po spletu okoliščin. Njena starša sta začela z vinogradništvom v Počehovi, tri kilometre od Maribora, ljubiteljsko, ob službi, v 60. letih, ko buteljk ni bilo težko prodati. Dejstvo pa je, pravi Sabina, da vinske kleti Horvat ne bi bilo brez mame Ide, ki je delo med trtami tako vzljubila, da je pustila službo in še sedaj opravlja  rez in vsa zelena dela.

Ko sta interes za to dejavnost pokazala tudi sin Andrej in Sabina, so površine razširili na dobre štiri hektarje. Ker pa se je Andrej odločil za geodetsko srednjo šolo in pozneje za ekonomsko fakulteto, je Sabino po gimnaziji na študij agronomije malo usmeril oče. Njeno poklicno pot pa je dokončno zakoličilo naključje, ko je sredi trgatve ostala doma z grozdjem sama, ker je bil oče v bolnišnici, brat pa v vojski.

Še eno naključje je pripomoglo k širitvi vinogradov, saj se je oče prav v bolnišnici s sobolnikom, ki je dobil po denacionalizaciji vrnjeno zemljo, dogovoril za nakup še dveh hektarjev vinograda. Zatem so vzeli v najem še Skladovo zemljo nad Tremi ribniki nad mariborskim parkom ter površine na treh legah tako razširili na devet hektarjev. V letniku pridelajo povprečno 23.000 do 28.000 litrov vina, vinogradništvo pa še vedno sloni na ženskah. Sabina ima rada vso raznolikost dela na kmetiji, zato se loti od spomladi do trgatve vseh del tudi v vinogradih, vključno s košnjo in mulčenjem na traktorju. Škropljenja in tudi veliko predstavitev vin opravi mož Damjan po službi. Vsem v družini pa ustreza, da se v kuhinji medtem vrti Andrej.

PROFESIONALIZACIJA KMETIJE IN PRILAGAJANJE TRGU

»Zadnja leta smo bili z vinom v kleti precej pod povprečjem. V letniku 2016 smo ostali po pomladanski pozebi brez 60 % in v letu 2017 brez 40 % pridelka. Grozdje smo morali zato dokupiti, kar pa ni enako, kot če imaš svoje, saj iz tujega ne moreš donegovati vrhunskega vina. Letos pa je trta kljub temu, da smo jo obremenili enako, rodila več – na 36.000 trtah pričakujemo okrog 30.000 litrov vina,« pravi Sabina streljaj od izjemno lepega in bogato naloženega vinograda laškega rizlinga ob hiši.

Laški rizling v vinogradu Horvatovih v Počehovi je bil letos izjemno dobre kakovosti.

Kljub temu da je bilo v jagodah zaradi obilnejših poletnih padavin v primerjavi z lanskim odličnim letnikom nekoliko manj sladkobe, je rumeni muškat, ki so ga pobrali prvega, privabil veliko os, čebel in ptičev.

»Grozdje je osnova vsega, in če hočeš narediti vse tako, kot je prav, sploh, če želiš delati dobro, je lahko izredno stresno. Delo v vinogradu mi ni v breme, je pa res, da z leti ugotoviš, da temu podrediš ves svoj čas, vmes pa te zahtevajo tudi gostje. Način dela se je od obdobja, ko je bil oče vinogradnik ob službi, popolnoma spremenil. Z bratom sva kmetijo profesionalizirala, leta 2003 smo zato začeli doma s turizmom na kmetiji, nosilec dopolnilne dejavnosti je Andrej. Zadnjih 10 let delamo več na prodaji doma, ob hrani. Sprejmemo lahko do 50 ljudi, zato prodamo doma veliko več vina. Ves ta čas se je bilo treba prilagajati trgu, kar zahteva veliko dodatnega dela. Zato mi ob vseh belih sortah kar nekoliko zmanjka časa za več dela z rdečim zweigeltom in modro frankinjo,« pojasni, medtem ko se Sabina ozira v klet. Vse potrgano grozdje gre najprej za nekaj ur v hladilnico in potem na štiri- do deseturno hladno maceracijo.

UJETI KORAK S TRGOM

Največja sprememba je, da so imeli pred 20 leti večino trga v Ljubljani in so se z lahkoto prodajale buteljke. Večina vin je bila polsladkih in tudi veliko vin posebne kakovosti (predikatov), ki so prinašala na kmetijo veliko višjo dodano vrednost kot sedaj prevladujoča suha vina. »S kakovostjo vin sem se hitro potrdila na ocenjevanju vin v Gornji Radgoni, kjer smo imeli prvake skoraj vseh sort. Takrat je bil zelo popularen polsladek renski rizling in tudi chardonnay, vinom pa sem dajala osebni pečat, česar se sploh nisem zavedala. Pri 25. letih ti ustrezajo slajša vina, seveda pa z vini rasteš. V Sloveniji se je okus za slajša vina med pivci zelo ukoreninil in se le počasi spreminja. Preobrata v smer suhih vin, ki se je doma zgodil hitreje v gostinstvu, smo se začeli zavedati šele, ko smo se začeli ozirati v sosednje države.

Vendar pa vin v svoji kleti ne moreš spremeniti čez noč, temveč postopno. Najprej smo preklopili v celoti na suho vino pri chardonnayju in sivem pinotu, kar pa je del trga težko sprejel, zato smo izgubili del trga na Štajerskem. Dogaja pa se tudi nasprotno – gostinci mi kdaj rečejo, da jim vinarji ponujajo večinoma suha vina, zato potrebujejo tudi štajerska polsuha in polsladka vina. In da bi ohranili trg, imamo vina vseh tipov, kar pa pomeni veliko linij in dela v kleti,« pojasni Sabina.

Premiki se dogajajo tudi v priljubljenosti sort, če sta bila včasih na vrhu renski rizling in chardonnay, ki ju imajo tudi največ v vinogradih, je sedaj najbolj priljubljen njihov sauvignon, za katerega dobivajo redno tudi priznanja. Prva dva pa sta se zaradi manjšega tržnega deleža znašla v večjem delu v polnitvi hišnega vina v litrski steklenici. »Kakovost teh vin se je na slovenskem trgu zelo izboljšala, tudi tista iz večjih kleti marsikdaj ne zaostaja za buteljčnimi vini, zato te trg prisili, da jih izboljšaš. Na drugi strani pa opažam, da se je na trgu že pojavila zasičenost s peninami. Mi polnimo klasično penino, prva je bila iz renskega rizling, sedaj je iz chardonnaya, a ne več kot 2000 steklenic in še to ne vsako leto.«

 VSE VEČ SMERNIC OD GOSTOV NA DVORIŠČU

Vina Horvat so naprodaj v razponu od tri evre za litrsko steklenico ter sedem do osem evrov za buteljčna vina. Do končnih kupcev – v glavnem gostincev, pa ne pridejo prek posrednikov, temveč ima stike z njimi v glavnem Sabina. To je lahko slabost, ki vzame vinarju veliko časa, ali pa način, da ohrani del dohodka. Slovenski vinski posredniki imajo namreč v glavnem visoke provizije, prisoten je plačilni nered, znani pa so tudi po tem, da najraje »jahajo stare konje« oz. le redko utirajo mladim vinarjem pot na trg.

Vse več smernic pa dobi Sabina zadnja leta tudi od gostov na dvorišču. »Tuji obiskovalci si želijo po svežih, sadnih vinih ob krepkejši hrani še bolj strukturna, v lesu zorjena vina. Zadnja leta zato dokupujemo lesene sode in postopno podaljšujemo zorenje. Letos hodijo na dvorišče zaradi protikoronskih ukrepov nenapovedani kupci in gostje v zelo majhnih skupinah ali po dva, a kljub temu je najbolje prodajati na dvorišču, ker je v tujini izjemno težko doseči enako ceno kot doma. Koristne pa so bile tudi vse predstavitve na vinskih festivalih in dogodkih doma in v tujini, saj se je po njih vedno pojavil kak nov kupec.«

Damjan Goropevšek in Sabina Goropevšek Horvat     

Načrtov družini Horvat Goropevšek tudi doma ne zmanjka. Andrej je že dogradil hišo z apartmaji in načrtuje ureditev terase za goste. Poleg sedanje kleti pa bi radi uredili še prodajalno, a je zaradi zapletov z dovoljenji na občinski ravni načrt za kandidiranje na razpisu za trženje in predelavo padel v vodo, zato so ga preložili na prihodnje leto.