Valter Mlečnik je znan slovenski ekološki vinogradnik in pridelovalec maceriranih oz. oranžnih vin v Bukovici pri Novi Gorici, njegova družina se trtam posveča že vse od 1820. Po 6,8 hektarja vinogradov (na katerih pridela v letniku le 12 tisoč buteljk) na robu Biljenskih gričev se sprehaja z občutkom za ustvarjanje skupaj z naravo kot po svojih alhambrskih rajskih vrtovih, v katerih se tudi za navidezno spontanostjo skriva generacijsko znanje. Njihov obseg pa je Valter pretekla leta skrčil za dva hektarja, ker je bilo dela na zahteven ekološki način za družino preveč.

Najstarejši vinograd Angel, uradno iz sauvignonassa, po starem furlanskega tokaja, je 1947 ob domačiji zasadil že Valterjev dedek Angel in dobrih 200 trt je še vedno v dobri rodni kondiciji. Tega sedaj obrezuje sin Klemen in s tem vinogradniške škarje in ključne odločitve na kmetiji prevzema od očeta, ki razmišlja generacijsko. »Trta je kot otrok, zato jo je treba spremljati v zrelost od rojstva.« Skupaj sta načrtovala večino zadnjih pomladitev vinogradov, s katerimi krčita prej moderne francoske in vračata tradicionalne vipavske sorte. Od leta 2008 so pri Mlečnikovih obnovili 1,5 hektarja vinogradov, največ zadnja tri leta. Letos je pripravljenih za sajenje dodatnih 0,7 hektarja.

vinograd z 200 trtami sauvignonassa (furlanski tokaj) iz 1947 je še vedno roden

»Stroški letošnje naložbe še niso sešteti, toda kalkulacija Kmetijskega inštituta Slovenije, po kateri stane pri nas prestrukturiranje med 25.000 in 30.000 evri po hektarju, je realna. Spodbudo za prestrukturiranje pa bomo dobili le za 0,5 hektarja, ker smo del parcele skrčili že nekaj let prej. In če hoče vinogradnik vse speljati po pravilih, kolobar oz. nekajletni počitek na vinogradniškem zemljišču ne pride v poštev, ker mora biti skrčeno zemljišče obnovljeno v največ dveh letih,« pravi Valter in pojasni, zakaj bosta posajeni chardonnay zamenjali rebula in malvazija.

Francoski vinogradniki ne sadijo slovenskih sort, tudi mi moramo zaupati svojim koreninam. Če v nekaj verjameš, znaš to predstaviti in zagovarjati tudi pred drugimi. Po podatkih iz leta 1969 pa je bila rebula glavna sorta, v Zgornji Vipavski dolini je imela 60-odstotni, v Srednji in Sspodnji Vipavski dolini pa 40-odstotni delež med vsemi sortami, druga je bila malvazija,« utemelji Valter s podatki vinogradniškega strokovnjaka dr. Dušana Trčelja v članku O trsnem izboru na Vipavskem.

SKRAJNI ČAS ZA SELEKCIJO IZ SLOVENSKEGA GENSKEGA MATERIALA

Sorte malvazija, rebula in tokaj so vse pomembne za tradicionalno vipavsko zvrst, kot jo je svetoval že Vrtovec. Njegov duh sta s Klemnom tako soglasno prenesla v njuno zvrst vina, ki je dobila ime po prababici Ani. »Ta se je na trgu zelo dobro prijela kot vino, idealno za vstop v svet oranžnih vin za pivce, ki jih še ne poznajo, saj je macerirano, a lažje, manj tanično.«

Ko prideva v vinogradu do rebule, posajene 2008 s cepljenkami iz Vrhpolja, pokaže Valter na vrzeli med trtami. »Ta trta bi morala biti na vrhuncu življenja, pa že propada, stroka na to za zdaj še nima odgovora. Po mojem je vzrok v imunskem sistemu, selekciji. V vinogradu iz 1947, ki ga je selekcioniral moj nono, se to ne dogaja. Trta mora biti naravno odporna, za dobro selekcijo je treba poskušati tudi grozdje. Sedaj vinogradnik sam ne sme opravljati selekcije iz svojih trt, imeti mora dovoljenje za matični vinograd. Lahko razumem strokovne razloge za to pomanjkanje v povojnem obdobju ter željo politike in stroke po čim večjih kmetijskih pridelkih. Vendar če so bile takrat zahteve pri selekciji vinske trte čim večji – pet-, šest- ali več kilogramski – pridelek po trsu, in je šla v to smer tudi selekcija, bi morali že pred leti narediti korake v drugo smer, v čim večjo kakovost pridelka, večjo naravno odpornost vinske trte in s tem seveda tudi manjše pridelke po trti, ker s količinsko pridelavo ne moremo biti konkurenčni. Šest in več kilogramov trta ne more dati po naravni poti, zato je nujno dodajanje sintetičnih gnojil v vinograde. Poleg tega to povzroči deformacijo rastlin oz. izgube naravne harmonije in odpornosti, kar se na enak način kasneje odraža v kleti. Posledica je, da potrebujejo vina, pridelana iz takega grozdja, več posegov in enoloških sredstev. Predvsem pa so drugačna in neprimerna za zahtevnejši trg. Dolgoročna posledica take pridelave je počasno, neizbežno nižanje odkupnih cen grozdja, s čimer smo v začaranem krogu, ki se konča s krčitvijo vinogradov.«

 Če želimo vzgojiti drugačne, manj rodne in bolj odporne trte, na katerih bomo pridelali harmonično in bolj sladko grozdje, nikakor ne moremo nabirati cepičev za ta namen v vinogradih, ki so bili vzgojeni s selekcijo na količino. Te trte imajo drugačen genski zapis in so za ta namen neprimerne. Sedaj je resnično zadnji čas, da poiščemo morebitne preživele še obstoječe, več kot 60 let stare vinograde in tam začnemo z novo, pa čeprav na začetku količinsko skromno selekcijo, in se tako izognemo uvajanju novih tolerantnih sort,« je Valterjevo sporočilo slovenski vinogradniški stroki.
  Valter Mlečnik

VSAKA SORTA POTREBUJE SVOJO VZGOJNO OBLIKO

Razlike med teoretičnim in praktičnim znanjem preverja v naravi tudi Klemen, ki je zasnoval svoj eksperimentalni, sedem let star vinograd s 1000 trtami rebule na različnih vzgojnih oblikah. »Rebulo oblikujem na enojni guyot, na kordone s čepi, na arberello oz. grmičasto vzgojno obliko na eno in dve rodni mesti in pravi arberello, po španskem vzoru od spodaj navzgor. V praksi se potrjuje, da je enojni guyot za rebulo daleč najslabši, ker trta grdo raste, grozdje je nakopičeno na sredini ter ima manj sladkorja in višje kisline. Na kordonski vzgoji s čepi je grozdje veliko bolj sladko in koncentrirano. Zanimivo je tudi, da lepše rastejo trte, ki so posajene bolj na gosto, kot pa tiste, ki imajo v vrsti več prostora. To potrjuje, da je treba vsako sorto rezati na drug način, in zato tako tudi delava. To se je izkazalo že pri chardonnayu, ki pa mora biti rezan na šparon, rezan na čep je dajal namreč vsako leto manj grozdja,« so Klemnove izkušnje.

Grozdje iz tega vinograda na koncu združita v eno vino, škropita pa vse vinograde enako, z bakrenimi in žveplenimi pripravki in krušnim napitkom, ki vsebuje probiotike. Le-ta deluje zelo pozitivno na mikroorganizme v tleh, zvišuje odpornost trte, zato je na koncu manjši vnos žvepla in bakra. Tako prihajata do znanja, ki ga ni v knjigah, tudi ne tega, da so posamezne sorte nezdružljive z določenimi podlagami, vsaka lega pa zahteva različno podlago. Najstarejši Mlečnikov tokaj je na podlagi kober 5BB, ki ga je stroka pred leti odsvetovala, ker naj bi slabše prenašal sušo, a se izkazuje, da tej sorti ustreza. Rebuli v Bukovici ustreza S04, malvaziji na bogatejših legah podlaga 420A, sicer pa enako S04.

 REŠILNI AZIJSKI TRGI

Korona kriza je vinarskem sektorju po vsem svetu povzročila krizo, a na srečo načrtovanega sajenja trt pri Mlečnikovih ni ustavila. »Pri takšnem načinu dela, kot ga imamo mi, kjer čakaš od sajenja do prve prodaje vin deset let, saj ta zorijo v povprečju pet, rdeča pa že skoraj deset let, ne moreš špekulirati s krizami, temveč nekaj narediti s srcem in vero. Če imaš svojo vizijo in pelješ stvari naprej, se nekako stvari uredijo tudi s prodajo, na srečo nas rešujejo azijski trgi. K poznavanju našega načina dela v svetu je precej pripomogla knjiga Amber Revolution Simona Woolfa, ki je prevedena že tudi v nekaj azijskih jezikov, in za Vipavsko dolino je to druga najpomembnejša knjiga po Vrtovčevi Vinoreji 1844,« ocenjuje Valter. Obenem se zaveda, da je ljubiteljev oranžnih oz. naravnih vin v svetu malo, po ocenah le 5 %. Njihov tržni položaj pojasni še Klemen: »V Sloveniji, kjer prodamo tretjino naših vin, nam je padla prodaja za 80 % tako kot v celi EU. Najbolj se pozna izpad turistov na dvorišču, saj je radovednežev, kakšen je v resnici okus oranžnih vin, več v tujini kot v Sloveniji. Petnajst let vlaganja v trg na Japonskem pa se je obrestovalo, tja gre sedaj tretjina prodanega vina, del pa v Južno Korejo, v dogovorih smo s kupci na Tajvanu in v Singapuru. Naša vina se zelo dobro podajo k njihovim jedem, cene pa so zanje enake kot pri nas, od 15 evrov navzgor.«

Klemen in Valter Mlečnik

 EKOLOŠKO KMETIJSTVO »PODHRANJENO«

Družina Mlečnik je med pionirji ekološke pridelave grozdja v Sloveniji že od sredine 80. let. In ko sede za mizo še Ines, družno ocenijo, da je ekološka pridelava v Sloveniji nenehno »podhranjena«. »Dela in tveganja je v ekološki pridelavi več, spodbud ni dovolj in zato se kmetje zanjo ne odločajo, ker morajo na koncu tudi preživeti. Sami smo poskusili registrirati dopolnilno dejavnost za predelavo nekaj pridelkov na kmetiji, ki pa jih nimamo vsako leto. Na koncu smo obupali, ker je bilo administrativno in tehnično preveč zapleteno, predpisi so vedno strožji. Obenem kmetje ves čas poslušamo, da se moramo povezovati, kar pa je utopično. Za tem mora biti podjetniški interes, kot je v Italiji, kjer jim ponudba ekoloških živil raste,« sklene Valter Mlečnik.

Valter in Klemen v kleti, njihova bela macerirana vina zorijo v sodu dve leti in v steklenici še dodatna tri leta, rdeči merlot pa skupaj deset let.

S klikom na naslovnico prelistajte in naročite priročnik SKRIVNOSTI DOBTEGA VINA slovenske avtorice Tatjane Košmerl. VABLJENI K NAKUPU.