Evropska komisija si je v skladu z »zelenimi cilji« za prihodnjo finančno obdobje 2023–2027 zastavila ambiciozen cilj »ozelenitve« celotnega kmetijstva s povečanjem ekološkega kmetovanja na 25 odstotkov kmetijskih površin. Ti cilji naj bi spremenili pravila igre tudi v kmetijsko najbolj intenzivnih državah, vendar pa se je v zadnjem obdobju Nemčija kot ena najpomembnejših med njimi vsaj delno usmerila že sama.

V državi, ki ima največji, 12 milijard vreden trg z ekološkimi živili v EU, zavzemajo površine v ekološki pridelavi (podatki iz leta 2019) 1,29 milijona hektarjev oziroma 7,8 % vseh kmetijskih površin na nekaj več kot 34.000 kmetijah. To je sicer še daleč od četrtine vseh obdelovalnih površin na 23 odstotkih kmetijskih gospodarstev, kot jih dosega v eko najbolj usmerjena država Avstrija. Toda delež ekoloških kmetov v obeh raste, glavna pogoja za to pa sta, poudarjajo, delujoči trg in ustrezna strokovna podpora.

Glede na razmere na globalnih kmetijskih trgih, na katerih so dodale svoje še koronske razmere, za poznavalce ekološke pridelave v svetu rastoči trend v Nemčiji ni presenečenje. Tako kmetje, ki s konvencionalnimi pridelki ne morejo več zaslužiti dovolj za preživetje, kot politiki so dojeli, da prinašajo ekološki izdelki najvišjo dodano vrednost. In medtem ko postajajo uvozno-izvozni trgi vedno bolj nestabilni, vse pomembnejša pa samooskrba, imajo za ekološko hrano vse več kupcev doma. Če so še pred nekaj leti za ekološko pridelavo specializirali veliko cenejše kmete sosednjih držav in eko izdelke uvažali, je vse bolj opazna strategija postopnega zmanjševanja uvoza, ker želijo ta najbolj donosni kmetijski trg »rezervirati« za svoje kmete in preusmeritvi namenjajo tudi izdatne milijonske spodbude. V Spodnji Saški pa je na primer zanimanje za preusmeritev med kmeti tako veliko, da morajo  tisti,ki  nimajo zagotovljeneg odkupa, nanjo čakati.

V Sloveniji je kljub rahlemu vsakoletnemu vzponu ekološki sektor v zadnji finančni perspektivi v nekakšni letargiji. Vanj je vključenih 10 % kmetijskih površin oz. 49.638 hektarjev in 3828 oz. 5,4 % kmetij (2019). Zaradi strukturnih in političnih ovir v Akcijskem načrtu ekološkega kmetijstva (ANEK) do 2015 zapisanih ciljev sektor ni dosegel. V zadnji perspektivi SKP mu je bilo kot samostojnemu ukrepu v PRP namenjenih 65,3 milijone evrov, kar je bilo za večjo rast premalo. Poleg tega naši kmetje dobro vedo, da številke ne povedo vsega, ker je treba znati v naši državi brati dokumente predvsem med vrsticami – napisani so namreč tako, da gre uradna vsebina v eno smer, denar pa v drugo.

Sredi marca prihaja v javno obravnavo novi ANEK do 2027, ki je nastajal na delavnicah v okviru Zadruge ekoloških proizvajalcev Istre, ki jo je kmetijsko ministrstvo izbralo za izvajalca. Cilji novega ANEK-a bodo vključeni v strateški načrt (SN) kot glavni kmetijski dokument za izvajanje SKP 2023–2027. Tudi na uradno predstavitev tega kmetijska javnost še čaka, je pa že pricurljalo v javnost, da smo si v Sloveniji evropski cilj 25 % ekoloških površin že znižali na 20 %, na drugi strani pa vključili med nove ukrepe ohranitveno kmetijstvo, za katero so nemški pedologi brez ovinkarjenja zapisali, da je to način pridelave, ki pomaga le fitofarmaciji.

Aktivni v sektorju v celi državi opozarjajo, da je že sedaj precej indicev, da bo ekološko kmetijstvo tudi v naslednjem obdobju ostalo na slepem tiru, ker za njegovo rast še vedno ni politične volje. Če se bo to izkazalo tudi v zapisanih kmetijskih dokumentih in bodo ti ponovno napisani preveč slovensko pragmatično namesto evropsko zeleno, bi se lahko zgodilo, da bi nam jih iz Bruslja vrnili, kar se ne bi zgodilo prvič. Na papirju je pač stvari mogoče popraviti, ni pa mogoče nadoknaditi zamujenih let in dodane vrednosti, ki bi jo lahko del slovenskih kmetij zaslužil že do sedaj in se razvijal veliko hitreje, če bi imel za to še vedno manjkajoče podporno okolje.