Pomurje je bilo na zemljevidu ekološkega kmetovanja dolgo bela lisa in le malokdo se še spomni, da so prav v teh krajih nastali prvi zametki ekološke pridelave že v bivši državi na pobudo nekaj zanesenjakov pod imenom Mikrokozmos. Vendar so bila takrat njihova razmišljanja za kmete veliko pred časom, zato opaznega preboja v okolico ni bilo. Število certificiranih ekoloških kmetij na obeh bregovih Mure je začelo tako opazneje naraščati šele po letu 2010, po zadnjih razpoložljivih podatkih jih 210 obdeluje 2500 hektarjev. V zeleno vejo kmetijstva se preusmerjajo predvsem kmetje z več znanja, počasnejšemu premiku pa botrujejo tudi številni strukturni dejavniki v regiji. V obdobju nastajanja novega Akcijskega načrta za ekološko kmetijstvo (ANEK) za obdobje 2023–2027 so nam jih predstavili, vključno z ukrepi, ki jih v naslednjem obdobju ne bi smeli ponoviti, štirje ekološki kmetje: Igor Paldauf iz Vučje vasi, Mihec Rozmarič in Alojz Topolovec, oba iz Veržeja, slednji tudi koordinator za ekološko kmetijstvo v Pomurju na KGZ Murska Sobota, ter Alojz Štuhec, terenski svetovalec na KGZ Murska Sobota, s kmetijo v Bolehnečicih ter predsednik upravnega odbora KZ Ljutomer – Križevci.

»Eden glavnih razlogov za manjše število ekoloških kmetij v naši regiji je ravno nasprotno razmerje v strukturi kmetijskih zemljišč, kot je povprečno na ravni države: v Pomurju prevladujejo na 75 odstotkih njivske površine in le na 25 odstotkih travinje in s tem boljše možnosti za intenzivno konvencionalno pridelavo. Drugi razlog so od leta 2015 ukrepi KOPOP, s katerimi lahko kmetije pridobijo več subvencij kot v ekološkem kmetovanju, kar je najbolj ustavljalo razvoj ekološkega kmetijstva,« poudari Anton Topolovec, ki je zadnje desetletje mentor številnim ekološkim kmetom na svojem območju. Kot tretje doda, da se konvencionalni kmetje še vedno bojijo novih tehnologij, čeprav pri iskanju znanja ob prehodu vsaj v okviru KGZ Murska Sobota ne vidi ovir. Res je, da je svetovalcev za ekološko kmetovanje v državi premalo, tudi fakultete z izjemo mariborske teh kadrov skorajda ne izobražujejo, a bi morali po drugi strani vsi svetovalci svetovati tudi za ekološko kmetovanje. Nenazadnje bi se lahko kmetje preusmerili samo z delom kmetijskih površin, na katerih imajo zaključen kolobar, in načina pridelave ne bi spreminjali, saj jih lahko nadzirajo za deset let nazaj že prek subvencijskega sistema, je prepričan Topolovec.

NOVO. S klikom na naslovnico prelistajte in naročite knjigo SEMENARSTVO Miše Pušenjak, slovenske strokovnjakinje za področje zelenjadarstva. VABLJENI K NAKUPU. 

KO SE V KONVENCIONALNI PRIDELAVI DELO KONČA, SE V EKOLOŠKI ŠELE ZAČNE

V ekološko pridelavo se je leta 2017 vključil tudi Igor Paldauf iz najbolj ekološkega prleškega kraja – Vučje vasi, v kateri so v ekološki pridelavi štiri večje kmetije. Paldauf je družinsko kmetijo prevzel leta 2011 in je širše v Sloveniji znan kot nagrajen inovativni mladi kmet leta 2019. Sedaj na 30 hektarjih (pri čemer je polovica najeta) prideluje 14 različnih kultur: ajdo in pester izbor žit, ter jih predela v moke, kaše, buče stisne v olja, ob tem redi še krškopoljce. Na kmetiji je zaposlen od leta 2018, ko je odprl tudi trgovino na dvorišču, in ustvaril, če bi vštel še vso pomoč svoje družine, dve delovni mesti. »Na začetku sem bil skeptičen, pridelek je manjši za približno 30 odstotkov. V konvencionalni pridelavi pridelek požanješ in odpelješ, tukaj pa se delo v ekološki pridelavi šele začne – čiščenje žit oz. semen, mletje, stiskanje, pakiranje, prodaja. Na ta način sem si ustvaril delovno mesto in izdelke pod blagovno znamko BeEko. Na ekološki certifikat smo ponosni, ob preusmeritvi pa je bilo treba vložiti veliko sredstev v mehanizacijo in izobraževanje. Rad bi več sprotnega znanja, ko je napaka v pridelavi že storjena, je namreč prepozno. Težko je uspeti na razpisih, kandidiral sem za hladilni sistem v skladišču in bil prvič neuspešen. Če mi tudi drugič ne bo uspelo, bom odnehal, ker je preveč birokracije. Ekološki kmetje nismo povezani, kar bi bilo smiselno, si pa pri prodaji pomagamo. V svoji trgovinici imam izdelke 14 drugih kmetov, zelenjavo na primer iz oddaljene Stične, ker ekološke v Pomurju ni. V našo trgovinico na dvorišču pa prihaja le za vzorec domačinov – ker je ekološka hrana malo dražja, je večina kupcev od drugod. Veliki so tudi pritiski na cene ekoloških živil, zlasti v javnih zavodih, a ekološke moke na razpisih po 40 centov pač ne moremo prodajati.«

Igor, ki je bil v prejšnjem poklicu komercialist, je bil spreten pri pridobivanju trga, prodaja tudi prek spleta in po državi ter smelo doda: »Vsa Slovenija bi lahko pridelovala ekološko, sedaj pa pridelujemo konvencionalno in izvažamo ter uvažamo obe vrsti živil.«

»Oteževalna za naše kmete je nizka kupna moč v regiji, tako da imajo s trženjem večje težave kot drugod v državi. Če bi imeli skupno predelavo, bi na trgu lažje nastopali, sedaj pa mora vsak kmet peljati blago do kupcev sam. In če bi bili kmetije horizontalno povezani, bi se lahko vključilo v ekološko pridelavo veliko kmetij z dopolnilnimi dejavnostmi. Tudi pridelave ekološke zelenjave v regiji skorajda ni, pa bi bile za to možnosti na dobrih zemljiščih na prleški strani Mure, ki bi jih bilo mogoče namakati,« pokomentira stanje še Topolovec.

  Alojz Topolovec

REŠITVE, DOBRE ZA ZEMLJO

Mihec Rozmarič iz Veržeja, po izobrazbi kmetijski tehnik, ekološki kmet od leta 2013 in s certifikatom od leta 2015, je znanje iskal v tujini, predvsem Avstriji in Nemčiji, in ga še nabira na spletu. »Ob vstopu v ekološko pridelavo nisem želel biti polovičar, ker je konvencionalno zame drugi svet. Ko razmišljam v eko smer, v tej smeri iščem rešitve, ki so dobre za mojo zemljo. Razlog za preusmeritev so bile moje težave z alergijami, in vprašal sem se, zakaj bi to delal svojim kupcem.«

Le tri hektarje veliko kmetijo mu je predala babica že pri 19-ih, sedaj obsega 27 hektarjev, in sicer je 10 hektarjev lastne zemlje, 25 hektarjev pa poljedelskih površin. Veliko se ukvarja z ozelenitvami, njive so pokrite predvsem z deteljo in gorjušico, zato bi si želel ukrepa mešani posevki. Je tudi v ukrepu KOPOP VOD-POD, ki nagrajuje setev rastlin za podor kot enega od najcenejših načinov izboljševanja prsti. Na kmetiji delajo trije, čeprav noben ni redno zaposlen. Do 20 odstotkov pridelkov in izdelkov prodajo doma, preostalo pa po Sloveniji – tudi po hitri pošti in v treh specializiranih prodajalnah z eko živili.

Mihec Rozmarič

Obdelava pa pri njih, doda Mihec, ni le opravilo: »Največ se ukvarjamo z oljnicami, plevele zatiramo mehansko in ročno in to nam predstavlja tudi druženje. Letos sem kupil z lastnimi sredstvi malo boljši stroj za okopavanje, toda na razpisih je težko uspeti. Dokler sem imel le deset hektarjev, nisem mogel kandidirati. Ker smo že dlje časa v ekološki pridelavi, imamo srečo, da se kupci z nami tudi identificirajo. Navajeni so, da nas pokličejo kak mesec prej in dostavimo jim malce večje količine. Spletne trgovine pa nimam in je ne želim, ker želim ohraniti pristen stik s kupci.«

INTENZIFIKACIJA ALI PESTROST KMETIJE

Če ekološka pridelava ne bi imela prihodnosti, se zanjo ne bi odločali kmetijski svetovalci s svojo zemljo, ki so, tako kot slovenski ekološki kmetje, v povprečju mlajši, bolj izobraženi in obdelujejo večje kmetije. Med njimi je tudi Alojz Štuhec, ki meni, da ima na svojih 40 hektarjih le dve izbiri – intenzifikacijo živinorejske pridelave ali pa ekološko pridelavo z ohranitvijo večje pestrosti dejavnosti, saj sta del kmetje še vinograd in čebelnjak. »Leta 2006 sem bil mladi prevzemnik, redili smo 10 plemenskih svinj in osem krav molznic, pridelovali še sladkorno peso in ko je kmetijska zadruga zgradila oljarno, smo kolobar razširili še z bučami in sojo. Toda sedaj bi potreboval za preživetje 500 govejih pitancev, ne 50, kolikor sem jih imel nazadnje, zato so šli pred štirimi leti iz hleva. Tega sedaj preurejam za 12 dojilj. Končni cilj je dohodek bikcev iz ekološke reje s seneno krmo v kombinaciji s turizmom. Na naši kmetiji je bila namreč vedno še dopolnilna dejavnost – v preteklosti žagarstvo, strojne storitve, sedaj sončna elektrarna.«

Štuhca kot predsednika zadruge vprašamo, ali prleški kmetje razmišljajo o preusmeritvi, saj se je Kmetijska zadruga Križevci – Ljutomer pred štirimi leti registrirala kot organizator ekološke pridelave. »Kmetje lahko prodajo nekaj ekoloških pridelkov prek zadruge, predvsem žit, vendar večjih količin za zdaj še nimamo. Razmišljamo o kandidaturi na razpisu za skladiščne zmogljivosti in predelavo, saj je glavna težava splošnih zadrug, da morajo za preživetje delati z velikimi količinami.«

POTREBNO POZITIVNO OKOLJE

Alojz Topolovec je tudi član strokovne delovne skupine za oblikovanje novega ANEK-a, o katerem meni: 

Na strokovni skupini poudarjam, da potrebujemo za širitev ekološkega kmetovanja pozitivno okolje, pa ne vedo, kaj je to. To je ureditev horizontalnih in vertikalnih povezav. Kmetijsko ministrstvo na primer ekološkim kmetom vedno očita, da nimamo tržnih pridelkov – imamo jih, a jih moramo prodajati kot konvencionalne, po nižjih cenah, ker ni organiziranega odkupa.«

 »Vse meso pomurskih ekoloških rejcev drobnice je prodano kot konvencionalno, za ekološko zrejenega bika pa klavnice kmetu ponudijo le desetino višjo ceno, v mesnici pa je meso vsaj za pol dražje! Prodajamo lahko le zasebno ali na dvorišču, ne moremo pa tržiti večjih količin. Tudi razpisi za male kmetije so bili katastrofa, ker je večina izpadla, do ljudi na AKTRP pa ne moreš. Zakonodaja in izvajalci niso pozitivno usmerjeni do koristnikov. Vse doslej je bilo odvisno od denarja, če ga za ekološko pridelavo ne bo več, ne bomo ničesar rešili, zato so v ANEK-u zapisani cilji večkrat le pobožne želje. Veliko obljub je bilo zapisanih že v prejšnjih obdobjih, pa ni bilo iz tega ničesar,« sklene Topolovec. 

Možnosti za ekološko kmetovanje v Pomurju so velike, zlasti na Goričkem, pa smo pustili, da so se prebivalci razselili. Z ustanovitvijo krajinskega parka Goričko so se začele za kmete še večje težave, a bi lahko dobro sodelovali, če bi le malo drugače razmišljali.«

  Alojz Topolovec, Igor Paldauer, Mihec Rozmarič in Alojz Štuhec