Ekološko vinogradništvo je v Evropski uniji vse bolj razširjeno, povečuje se tudi povpraševanje po ekoloških vinih, kupce pa vse bolj zanima, katera sredstva so vinogradniki in vinarji uporabili v vinogradu in kleti. V članicah EU je v ekološko pridelavo vključenih 300.000 hektarjev vinogradov, največ v mediteranskih državah, pa tudi v Nemčiji in Avstriji ter drugih srednjeevropskih državah, kjer se širi s sajenjem tolerantnih sort. Vendar pa zahtevata ekološka pridelava grozdja in nega vina več znanja, in prav temu je bil namenjen spletni posvet o izkušnjah in izzivih ekološkega vinogradništva in vinarstva v Sloveniji, ki ga je sredi aprila pripravila Javna služba za vinogradništvo.

V Sloveniji je v ekološkem vinogradništvu, vključno s tistimi v preusmeritvi, 765 hektarjev na 465 kmetijskih gospodarstvih, ki so lani pridelala okrog 2500 ton grozdja, kar je predstavljalo 469.096 litrov vina (po podatkih MKGP). Pri nas se ekološki vinogradi širijo počasneje, najugodnejši pogoji za to obliko pridelave so na Primorskem, v obeh severnih vinorodnih deželah pa sta glavni oviri počasno uvajanje tolerantnih sort in zelo omejen izbor registriranih sredstev za ekološko varstvo vinske trte. »Če bi se povečala registracija fitofarmacevtskih sredstev (FFS) za ekološko vinogradništvo in hkrati še nabor tolerantnih sort v trsnem izboru, bi lahko bili o prihodnosti ekološkega vinogradništva optimistični,« je prepričan dr. Stanko Vršič s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru. Sicer pa imamo v Sloveniji dober mesec v trsni izbor vpisanih pet tolerantnih sort: johanniter, monarch, muscaris, solaris in souvignier gris.

 ZA VKLJUČITEV ODLOČILNA LEGA

Ker temelji celotno ekološko vinogradništvo na preventivnih ukrepih, je za preusmeritev odločilna lega, brez katere ekološki način pridelave nima prihodnosti. Druge zahteve so še izbor primerne sorte in podlag, primerna oskrba in nega tal, ustrezna obremenjenost vinske trte in varstvo z nizkim tveganjem. Odločitev za ekološko vinogradništvo mora temeljiti na varovanju narave, ne pa na subvencijah, te so mišljene le kot nadomestilo za delno pokrivanje stroškov zahtevnejše pridelave in nekoliko nižji pridelek ter z večjim tveganjem v vremensko neugodnih letih. »Ekološka pridelava je slog življenja in če vinogradnik v to ne verjame, temveč skuša le narediti nek proizvod, pri tem ne bo uspešen. Obenem prinaša veliko prednosti, ne poteka pa brez težav. Pri varstvu vinogradov ni recepta, ki bi vsako leto zagotavljal pridelek. Pridelovalec pa se mora najprej soočiti s sprejemanjem izpada pridelka v težavnejših letih,« je izpostavil dr. Ivan Žežlina s KGZ Nova Gorica.

V vinogradih je potrebnih več delovnih ur in večja higiena, fitofarmacevtskih sredstev pa bo na voljo še manj, zato je zelo pomembna umirjena rast vinske trte, dovoljena uporaba bakra pa se bo postopno zniževala, v smer 2 kg/ha v sezoni. Simona Hauptman s KGZ Maribor je prepričana, da bi bil interes za ekološko vinogradništvo veliko večji, če bi lahko spremenili škropilne načrte in dobili sredstva za poskusništvo za škropljenje in v preizkušanje vključili sredstva za krepitev rastlin, kar pa zavirajo multinacionalke.

VSTOP LE Z VINOGRADOM ALI CELO KMETIJO?

Poleg vprašanj, povezanih s pridelavo, je na številnih kmetijah izziv, ali se vključiti v ekološko certifikacijo samo z vinogradom, določeno sorto ali celo kmetijo. Delna vključitev je izvedljiva v primerih, ko je ekološki vinograd oz. sorta vinske trte na ločenem GERK-u. Vsekakor je treba ekološko in neekološko pridelavo na kmetiji ločiti s previdnostnimi ukrepi. V postopek certifikacije pa se je treba prijaviti vsako leto do 31. 12., prijavijo se lahko le v registru uradno prijavljeni pridelovalci, čemur sledi postopek preverjanja dokumentacije in prvi kontrolni pregled kmetije. Grozdje ima prvo leto še status konvencionalnega pridelka, drugo leto je pridelek iz preusmeritve, tretje leto pa že ekološko, četrto leto tudi vino. Kmetom delajo velike preglavice evidence, ki jim vzamejo veliko časa, a kljub temu na 86 % kmetijah ni kršitev. Pri desetini zaznajo na Inštitutu Kon-cert manjše kršitve, njihove izkušnje je predstavil Jože Rantaša, na posameznih pa tudi večje, vključno z izgubo certifikata. Na osnovi praktičnih izkušenj je opozoril na težave pri uporabi iste kmetijske mehanizacije za konvencionalno in ekološko kmetovanje – vsaj škropilnice morajo biti ločene, ker so se sicer pri preverjanju primeri končali slabo. Škropilnice je namreč težko očistiti in hitro se lahko prenesejo prekomerne količine FFS, zaradi katerih kmetje ne bodo pridobili certifikata.

Med vinogradniki je tudi nekaj dvolastnikov, kontrolna organizacija v Sloveniji dodeli ustrezen status vinogradom na naši strani meje, tiste v Avstriji ali Italiji (ki morajo biti tudi vpisani v registru) pa kontrolira certifikacijska organizacija čez mejo, tam uveljavljajo tudi neposredna plačila. Imajo pa tudi primer pridelovalca na Hrvaškem, ki ima dva certifikata. Izpostavil je še, da je bilo ekološko grozdje v Sloveniji veliko težje pridelati pred 17 leti kot sedaj, ko je na voljo veliko več pripravkov za ekološko varstvo rastlin. Tistih na drugi strani državne meje – sosedje jih imajo registriranih praviloma več – pa pri nas ni dovoljeno uporabljati.

ZAHTEVNEJŠA NEGA VINA

Glavna naloga vinarja je, da kakovost, ki jo je grozdje prineslo iz vinograda, ohrani in poudari v kleti in prenese do kozarca. Njegovo delo pa se praviloma razteza skozi več let, saj negujejo več zorjenih in manj letniških vin. V praksi se je v povprečju izkazalo, da je osnova za dobro ekološko vino omejitev pridelka na kilogram po trti in z nekoliko višjo, 13-odstotno vsebnostjo alkohola, je vinarski vidik predstavila Tadeja Vodovnik Plevnik s KGZ Maribor in dodala še nekaj osnovnih smernic ekološkega kletarjenja. Ekološko vino je tako označeno v EU šele od sprejema evropske uredbe o ekološkem vinu 2012 (prej je bilo na steklenici označeno le kot vino, pridelano iz ekološkega grozdja). Toda veliko ekoloških vinarjev, tudi slovenskih, je bilo ob njenem sprejemu razočaranih, ker dovoljuje marsikateri postopek, ki ga sami ne uporabljajo oz. bi ga izločili iz prakse. Pri dovoljenih enoloških sredstvih je pravilnik zelo ohlapen, saj je dovoljeno skorajda vse kot v konvencionalnem kletarjenju, izjema so gensko spremenjene selekcionirane kvasovke. Večina ekoloških vinarjev se odloča za spontano fermentacijo mošta, toda na grozdju iz vinogradov, v katerih so desetletja uporabljali herbicide in so tla mrtva, na začetku preusmeritve za to pogosto še ni dovolj mikroorganizmov. Veliko slovenskih ekoloških vinarjev se odloča za pridelavo t. i. oranžnih oz. maceriranih vin, ki jih po vrenju zorijo na finih drožeh, na katerih steče spontan mikrobiološki razkis, in obenem naravno stabilizirajo vino na vinski kamen, stabilizirajo arome in zmanjšajo potrebo po žveplanju. Bistvena razlika med konvencionalnim in ekološkim vinom je prav vsebnost skupnega žvepla, ta se giblje v slovenskih ekoloških vinih povprečno od 20 do 150 mg/l, kar je obetavno, toda popolnoma brez njega tudi v ekološki kleti zaradi njegove vsestranske zaščitne vloge še vedno ne gre.

RAZVOJ VINA IN REZULTATI ZAHTEVAJO ČAS

Da ekološka pridelava ni »bavbav«, je širšemu krogu strokovnjakov in vinogradnikov predstavil Srečko Šumenjak iz Jakobskega Dola, ki je v ekološki kontroli od leta 2005 pridobil številne izkušnje. Srečko obdeluje šest hektarjev vinogradov, redi krave dojilje in skrbi še za 60 panjev čebel. Kljub temu da ima v žepu diplomo iz agronomije, med študijem v Mariboru ni mogel pridobiti znanja o ekološkem kletarjenju in izobraževanje o tem še vedno ni urejeno. Ker pa ima sam rad nove izzive, je začel že takoj po preusmeritvi pridelovati naravna vina s čim manj posegi. Vina macerira do deset dni in zori na drožeh, stekleniči pa po letu in pol, večjih izpadov pridelka zaradi bolezni pa ni imel. Zadnja leta je posadil 3500 trt tolerantnih sort muscaris in sauvignon gris, njihov delež bo še povečeval. »Povpraševanje po eko vinih je dobro, letnik 2019 je razprodan. Virus je odnesel vse bolezni in nekaterim malo zdrave pameti in upam, da ne bo odnesel vinogradnikom volje za delo. Dobro bi bilo, da bi se strokovnjaki kaj naučili, preden gredo predavat, vinarjem pa želim, naj ne obupajo, ker rezultati pridejo,« je sklenil Šumenjak.

Izkušnje sta predstavila tudi Valter in Klemen Mlečnik iz Bukovice pri Novi Gorici, ki blizu italijanske meje obdelujeta šest hektarjev vinogradov, osnova so stare vipavske sorte, rebula, malvazija, furlanski tokaj (sauvignonasse). Kletarita oranžna vina, ki so tradicija Vipavske doline. »Vinogradnik mora vedeti, zakaj nekaj dela, in opazovati naravo, se ji prilagajati in se zavedati, da je del nje. Vsi ukrepi so usmerjeni v večanje naravne odpornosti trt, kar pomeni, da niso preveč obremenjene, s čimer ohranjamo naravno harmonijo snovi, ki se nato preseli v vino. Le-to pa potrebuje za razvoj čas. Sodeloval sem pri nastajanju uredbe za ekološko vino in ne morem je pohvaliti, da je dodana vrednost za vino,« je nad njo razočaran Valter Mlečnik, ki je tudi v kleti zagovornik tradicije. Njegova vina zorijo povprečno dve leti v sodu in še tri leta v steklenici, česar pa ni dosegel čez noč.

Marinko Rodica, ekološki vinogradnik in vinar iz Marezig, pa je poudaril, da ni zagovornik tolerantnih, temveč avtohtonih sort. »Brez njih bomo izgubili nacionalno in vinsko identiteto, zato naj stroka več dela na njih, skuša priti do minimalne rabe FFS in svetovati še kakšne druge postopke.«