Senik, predzadnja vasica pred italijansko mejo na zahodnem robu Goriških brd, je bogata z razgledišči na Furlanijo in ohranjeno naravo pod 811 metrov visoko Korado, a skromna za kmetovanje. Družina Sitar, po domače kmetija Men, kljub temu vztraja in že generacije obdeluje zemljo, ki bi se sicer zanesljivo zarasla, in to z mladim gospodarjem Tomažem, ki je pred dvema tednoma podpisal na kmetijski svetovalni službi v Dobrovem vlogo na razpisu za mladega gospodarja.

Tomaž se je odločil, da bo nadaljeval več kot 200 letno družinsko tradicijo, ki sta mu jo predala oče Damijan in mama Karmen, oba zaposlena izključno na kmetiji. Če ne drugače, bi vedeli, da je njihov rod tako dolgo na sedaj dvanajst- hektarskem posestvu že zato, ker so toliko stara njihova najstarejši pravi kostanji iz. maroni. Ti so vedno dajali domačinom zanesljiv pridelek, ne glede na suše in toče. Na skopi opoki namreč še trave ne zraste veliko, zato so v preteklosti hodili iz teh krajev po njo za krmo za živali s koši na Korado. Nekaj krav je imel še Damijanov oče, vendar pa sta še do leta 2009 predstavljala glavni vir dohodka maroni in vinska trta.

Grozdje so v vinogradu na dveh hektarjih pridelovali za klet KZ Brda. Toda na prelomu tisočletja je bilo vinogradništvo v krizi in cene grozdja izjemno nizke, z nekajletnim zamikom plačila. Trte -rebulo, chardonnay, malvazijo, merlot- so zato izkrčili in si oddahnili, da poleg vsega dela vsaj izgube na kmetiji ne bodo več ustvarjali » Tradicija gor ali dol, je treba imeti tudi računico«, doda Damijan. Krizna leta pa so prišla tudi v nasade pravih kostanjev s šiškarico in na kmetiji je bilo treba izjemno dobro premisliti, kaj bo družina pridelovala, da bo tudi preživela, glede na to, da o delu čez mejo v Italiji niso razmišljali.

Tomaž se je ravno tem obdobju odločal za poklicno usmeritev in izbral srednjo zdravstveno šolo v Novi Gorici. To je tudi uspešno zaključil in še dve leti delal na travmatološkem oddelku v novogoriški bolnišnici Šempeter in vsak dan do službe prevozil skoraj 70 km in za zaslužek pomagal še na eni kmetiji. Brez krize v kmetijstvu bi morda ta »ovinek »preskočil, a mu bo, vse tako kaže, medicinska izobrazba koristila tudi na njegovi kmetiji. Doma pa si je medtem skupaj s starši »pripravil teren« za svoje  delovno mesto, saj je imel vedno rad naravo in veselje do kmetovanja.

Šiškarica in rak uničujeta kostanje

Sitarjevi tako kot še nekaj družin v vasi, kjer je le 13 hišnih številk, pridelujejo marone in seniški maroni so cenjeni. . Po letu 1990 sta začela Damijan in njegov oče Stanko nasad širiti na star način, s cepljenjem na enoletni poganjek divjega kostanja in cepič pravega kostanja. To je kar zahtevno opravilo, ki ga je nono dobro obvladal, po domače rečemo tovrstnemu cepljenju » v piščal«. In vprašanje je, ali b dobili v Italiji, kjer imajo že cepljene marone, prav to sorto, ki jo že imamo  n je prilagojena seniškim podnebnim in talnim pogojem, doda mladi skrbnik naravne dediščine Tomaž.

Še bolj intenzivno je družina nasad povečali za 60 dreves med leti 2015 in 2020, tako da imajo sedaj 470 dreves na 4,5 ha intenzivnega nasada, med njimi okrog 100 dreves, starih več kot 100 let in 30 dreves, starejših od 200 let. Delo v strmih nasadih, v gozdu je zahtevno, košnja na mokrih tleh tudi nevarna, na srečo pa razen šiškarice drevesa nimajo naravnih sovražnikov. Jeseni pobran pridelek pa večinoma prodajo v Sloveniji, le manjši del jih imajo čez mejo. Toda ravno v letih, ko so izkrčili vinograd, se je pojavila v nasadu kostanja izjemno uničujoč škodljivec kostanjeva šiškarica, ki zalega jajčeca v brste kostanja, oblikujejo značilno šiško, drevesa pa ostanejo brez listja in plodov. Tako so ostali leta 2010 popolnoma brez pridelka kostanja, ki so ga lahko v letih, ko so bile jeseni hladnejše, prodajali do zime. Zadnja leta pred šiškarico si imeli 4,5 tone pridelka , a če je ne bi bilo, bi sedaj morali imeti okrog 7 ton pridelka. Če imaš hladilnico, lahko kostanj prodajaš praktično vse leto, ker pa je nimamo, jih prodamo takoj po pobiranju, sicer se pokvarijo, predstavi zadrego Damijan.

Kostanjeva šiškarica je zredčila pravi kostanj v vseh državah, ki obkrožajo Slovenijo, zato so tako v Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem dovolili v gozdove vnos naravnega sovražnika šiškarice parazitsko osico. Slovenska stroka se je zaradi tega, ker gre za neavtohtono vrsto, za vnos odločila kot zadnja. Pravzaprav se je osica medtem k nam že razširila iz sosednjih držav in šiškarica je vmes naredila veliko škodo. »Šele zadnji dve leti smo opazili, da so kostanji spet popolnoma brez šišk, vendar pa jih zadnja leta močno uničuje kostanjev rak. Zaradi njega smo izgubili več kot 30 dreves, bolna drevesa pa ob padcu uničijo še zdrava, odiranje na strmih terenih pa je nevarno. Odpornost dreves pa je padla tudi zaradi šiškarice in tudi zato se rak širi še hitreje,” pove Tomaž.

Ekološka pridelava, oljke in kostanjev med

Leta 2005 so posadili na bivšem vinogradu nekaj čez 100 oljčnih dreves in 2017 še enkrat toliko, največ sorte leccino, pa pendolino, frantoio in nekaj črnice. Leta 2018 so se v tej zares ohranjeni naravni krajini odločili za vstop v ekološko certifikacijo z nasadom kostanjev in oljčnikom, razen s čebelami, za katere se je Tomaž   zadnja leta navdušil pri prijatelju v Podsabotinu.

 Malo ironično je, da so bili tri leta v preusmeritvi tudi kostanji, ki jih sredi gozda  ne gnojijo in škropijo. Ker so na Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja podvomili, da je sredi gozda zares intenziven nasad, so jih obiskali in se o tem prepričali sami.

Za oba intenzivna nasada so upravičeno do subvencij, a jim je država hkrati s posledično večjim prihodkom za osemkrat povečala tudi katastrski davek iz 500 evrov na 4100 evrov. Subvencije za ekološko kmetovanje pa  so na tej kmetiji zares jeziček na tehtnici, ki odloča o preživetju kmetje,saj zaradi pozeb in bolezni zadnja leta skoraj niso imeli pridelka. Svoje je lani dodala še korona, ko so morali pol kostanja zavreči, ker je bila prodaja slabša kot običajno.

 » Oljčnega olja in medu ni težko prodati, če le imaš pridelek. Kupce pa si je Tomaž zadnja leta praktično iz nič pridobil v Novi Gorici, najprej v bolnišnici, in prek facebooka in pridelke tudi dostavlja,« doda Karmen.

Na kmetiji imajo sedaj dobro kombinacijo treh dejavnosti- kostanj je idealna paša za 22 panjev čebel, in za najbolj cenjen kostanjev med. Toda tega Tomaž v treh letih, odkar skrbi za čebele, še ni točil, in upa, vsaj tako kaže, da bo dobro cvetel letos.

Tomaž bo čebelarstvo nadgradil z apiterapijo

» Čebelariti sem začel z dvema panjema, sedaj jim imam 22, družine sem povečeval sam. Lani sem imel 170 kg medu, največ lipovega. Letošnjo sezono me čebele zaradi spomladanske pozebe akcije več stanejo, kot prinašajo, saj jih moram hraniti, zanje sem letos porabil že 200kg sladkorja. Že stari čebelarji so zato govorili, da je samo z medom težko preživeti, imeti je potrebno več čebeljih pridelkov:  cvetni prah, propolis, matični mleček, zato bom čebelarski del nadgradil s predelavo. Vključil pa se bom tudi v shemo slovenski med z zaščiteno geografsko označbo. Sem član čebelarskega društva Kanal-Brdo, kot začetnik pa moram dokupovati še potrebno čebelarsko opremo. AŽ panje kupim na Vrhniki za 120 evrov, za točilnik za štiri satnice sem odštel 620 evrov in tako naprej,..”

Prav nakup opreme za kmetijo je bil razlog, da sem se prijavil na razpis za mladega gospodarja, saj je oprema za vse tri dejavnosti draga. Za kandidaturo na razpisu sem opravil nacionalno poklicno kvalifikacio za sadjarja, s 45.000 evri na razpisu si bo doma ustvaril delovno mesto. Prvi cilj pa je nakup stroja za obiranje kostanja, to je neke vrste sesalnik, ki posesa ježice in jih loči od plodov, stane pa okrog 10.000 evrov. Dolgoročno pa načrtujem še apiterapijo, prav tukaj mi bo prišel prav poklic zdravstvenega tehnika, medtem ko izobraževanje za apiterapijo za čebelarje že obstaja v Mariboru. Kmetija Men

pa vidi priložnost za dodatni dohodek tudi v turistični dejavnosti, saj prihaja v vas veliko kolesarjev in motoristov iz Slovenije kot tujine. V miru občudujejo naravo, ki marsikoga spomni na Toskano, in kupijo pridelke domačinov, ki so bili zadnja leta zares zelo skopi.