Slovensko sadjarstvo in vinogradništvo se zadnjih pet let vozita po ekonomskem toboganu med cenovnimi nihanji, ki so jih zaostrili ekstremnimi vremenski pogoji s posledično manjšim pridelkom ali ali skoraj brez njega, kot je letos v sadjarstvu v Sloveniji. Temu sledi praviloma uvoz sadja pod ceno, vsi dejavniki skupaj pa peha v negotovost sadjarske in vinogradniške kmetije, ki morajo v tej negotovosti načrtovati še  posodobitve in naložbe, če želijo ostati konkurenčne.  

Borut Mlakar, sedanji gospodar na kmetiji v Čadramu pri Oplotnici, je bil pri tem četrt stoletja uspešen, čeprav je zadnja leta delo na kmetijah vse bolj stresno. Od svojih prednikov ni  podedoval veliko zemlje- le 1,9 ha -, pač pa znanje in dolgo strokovno tradicijo v kmetijstvu. Njegov praded je končal kmetijsko šolo v Klosterneuburgu pri Dunaju , dedek na Grmu pri Novem mestu, oče pa je bil učitelj praktičnega pouka na kmetijski šoli v Svečini. S trsničarstvom se tako ukvarjajo že od leta 1925. Zato ne preseneča, da se je lotil kmetovanja tudi sam, ko je samo dan po poroki ostal brezposeln v konjiškem Kostorju, kjer je bil zaposlen kot strojni tehnik. V teh letih je posestvo razširil na 13 ha- 4,3 ha sadovnjaka in  7 ha vinogradov, del površin namenijo še za trsničarstvo, z letno med 150.000 in 200.000 cepljenkami so sicer med manjšimi pridelovalci. Svoje odločitve pa gospodar ne obžaluje, ker delo v kmetijstvu cenijo vsi štirje visoko izobraženi sinovi Dominik Gašper in Andraž, kmetijo pa bo prevzel David, ki  zaključuje magisterij na  Biotehniški fakulteti v Ljubljani, smer živilska tehnologija. »Do lani je sin v kleti pomagal meni, sedaj pomagam njemu jaz, « kratko predstavi prehod generacij Borut. Gonilna sila tako v sadovnjakih kot vinogradih pa je vseskozi tudi žena Anica.

 Pridelek jabolk za polovico manjši

Mlakarjevi imajo v sadovnjaku pod mrežo le dve sorti jabolk, galo in zlati delišes, ki sta primerni za njihovo višjo lego pod Pohorjem, ker cvetita kasneje. Sorto gala so začeli obirati minuli teden , pridelka pa bo letos le dobra tretjina- v normalnem letu pridelajo med 130 in 150 ton letno, letos jih zaradi pozebe ne bo niti 50 ton. » Gala je prva sorta, ki se dolgo ohrani tudi v hladilnici, slovenski kupci pa o imajo zelo radi. Smo v shemi izbrana kakovost , za katero nas kontrolirajo od lista do plodu, kar je v redu za kupcev, težava pa je, da niso pod enakim nadzorom uvoženi pridelki, ki so naša konkurenca. Ves pridelek prodamo v hladilnico sadjarstva Slom v Ponikvi, a kmetje še vedno ne vemo, koliko bomo zanj dobili. Vsi špekulirajo, kakšna bo cena poljskih jabolk . Ker ima Poljska kot največji evropski pridelovalka zaprto pot na ruski trg, jih prodaja pod ceno. To so umazani posli,« ne olepšuje Borut Mlakar.

Realnost letošnjega slovenskega pridelka pa je izjemno velik delež zelo drobnih plodov, saj so se oplodili le zadnji cvetovi, ki jih ponavadi redčijo. Najbolj kakovostni prvi in drugi cvetovi , ki dajejo najboljše sadeže, pa so odpadli. Vendar pa ta drobna jabolka niso nič slabše kakovosti, le primernega kalibra za trg ne dosegajo, zato jih bodo veliko stisnili tudi v sok za porabo doma.

Na kmetiji Mlakar se s trsničarstvom ukvarjajo že od leta 1925. Cepiče za cepljenke ( na podlagah SO4 in Kober 5BB) pridelajo v treh vrstah matičnih nasadov: za okrasne rastline, kamor spadajo nekatere sorte trte za posamezno sajenje za okras (brajde), matičnem vinogradu za vinske sorte ( lašk in renski rizling, chardonnay sauvignon, traminec), od 2014 pa imajo še matični nasad za dve tolerantni sorti.

Večja prodaja buteljčnih vin

 Letos bo skromnejša tudi trgatev, a ne veliko manj kot v normalnem letniku, zato jih rešuje kombinacija dejavnosti. »V letih, ko ni bilo vina- tega pridelamo med 25 in 30.000 litrov, smo dobili malo več v za jabolka, letos bo obeh glavnih pridelkov manj. Vinograde obdelujemo na legah Lačna gora, Okoška gora, Oplotnica in Čadram, in sicer rumeni muškat, sauvignon, laški in renski rizling, modro frankinjo in zweigelt.. Trte so stare od deset do 22 let, zadnje smo posadili letos in sicer 3000 trt muškat otonela.

 Vinogradi v Oplotnici so presenetljivo lepo obdelanih, čeprav jih večina tamkajšnjih vinogradnikov obdeluje ljubiteljsko in jih ne opuščajo. V nekaterih drugih štajerskih podokoliših je slika vinogradov povsem drugačna, zato Borut Mlakar kot trsničar in vinogradnik opozori: » Ameriškega škržatka kot prenašalca zlate trsne rumenice zatiramo v vinogradih (za vino) , ki so v KOPOP programu, samo enkrat, v matičnih vinogradih (za cepiče) pa dva do trikrat. Dokler ga ne bomo zatirali trikrat, tako kot v Avstriji, v boju proti njemu ne bomo uspešni. Ker je v Sloveniji vse več opuščenih vinogradov, bi morala država odrediti njihovo krčenje za zmanjšanje težav z trsno rumenico oz. ameriškim škržatkom.«

V kleti, v katero so preuredili del hladilnice, je še nekaj zaloge predhodnih dveh letnikov, vendar nova trgatev Mlakarjevim, ki se bo začela šele proti koncu septembra, ne skrbi. Grozdje in vina pod ceno doslej pod ceno še niso prodajali. Pred približno petimi leti so začeli vsa vina stekleničiti, 60 odstotkov v litrske steklenice in 40 odstotkov v buteljke, kot vinarstvo pa so še v razvoju, delež buteljk še povečujejo.

» Zadnja leta v kleti zvišujemo kakovost in spreminjamo način prodaje. Moja generacija je delala bolj po starem, kupci so prihajali po vino na dvorišče, ali smo odpeljali  kot odprto v gostilne. Sedaj to ni več mogoče, doma smo tako prenehali s podajo, skoraj vsa vina stekleničimo in jih prodajamo v gostilne in nekaj v trgovinah na drobno na območju med Rogaške Slatino, Celjem in Slovensko Bistrico.  V času korone se je prodaja namiznih vin bolj ali manj ustavila, ker ni bilo zabav, buteljke pa so šle dobro v prodajo. Cene vina in vseh drugih pridelkov pa so med pandemijo ostale enake, medtem ko se nam draži ves kmetijski repromaterial – od vrečk za cepljenke do steklenic, etiket zamaškov. Hrana naj bi s v prihodnje še bolj podražila, a ne zaradi cen pridelkov, temveč embalaže, »pravi Borut in potrdi, da jim je uspelo kupce med gostilničarji ohraniti. V pripravi pa je njihova spletna stran, prek katere načrtujejo spletno prodajo. Ne glede na negotovost na trgu vina poudari, da je sedaj pravi čas za obnove vinogradov, da bodo vina nared, ko se bo prodaja vin sprostila. Čez koliko let bo trgatev spete normalna, kot pred korono, pa ta hip seveda ni mogoče predvideti. Je pa jasno sledeče, kar še izpostavi Borut Mlakar: »Na našem območju si vinogradniki med seboj pomagamo, toda napaka slovenskega vinarstva je, da imamo veliko majhnih kleti. Več bi morali prodajati povezano, ker povzroča razdrobljenost velike stroške. Kmetije z deset ali več hektarjev vinogradov pa zanesljivo niso sadile vinogradov zaradi podpor sajenju, temveč, ker so videle svojo pot razvoja v sodelovanju z velikimi kletmi. Če bi dobile za kilogram grozdja 60 centov, bi lahko živele, vendar pa morajo biti pravočasno dorečeni pogoji kakovosti pridelka, četudi je plačilo zanj obročno.