Generacije, rojene po drugi svetovni vojni v Evropi, ne poznajo lakote in pomanjkanja, a s koronsko krizo je postal svet zelo nepredvidljiv in oskrba s hrano vse bolj negotova. Pretrganje globalnih prehranskih tokov zato v prihodnosti ni izključena, opozarja Sanja Lončar, direktorica Zavoda za celostno samooskrbo in avtorica več kot 20 knjižnic uspešnic o rastlinah, prehrani in naravni medicini, med njimi je šest prevedenih v nemščino. Svoje znanje deli doma in v državah, ki nas obkrožajo, del svoje prve kariere pa je preživela tudi v New Yorku in Milanu. Sanja od leta 2005 vodi največje slovensko nevladno gibanje – projekt Skupaj za zdravje človeka in narave, 17. decembra pa je v državnem svetu poudarila, da je svoboden le človek, ki ima svojo hrano, in politike opozorila na pomen samooskrbe.

 Da je ta postala izjemno aktualna in v bodoče morda edina možnost dostopa do hrane, razmišlja čedalje več Slovencev, zato ne preseneča, da se je v društvo Samooskrbni.net, ki ga je zasnovala skupaj z nekaj strokovnjaki za pridelavo, včlanilo od oktobra do decembra letos več kot 500 članov, ki bodo pridobivali znanja od semena do semena na svojih koščkih zemlje.

Zgodovinski spomin ljudi je zelo kratek, a lakote so kosile do pred sto leti tudi po Evropi.

Lakote je povzročala narava (potresi, vulkani, poplave), še bolj pogosto pa so nastale kot sredstvo političnih pritiskov in osvajanj. Danes jo lahko povzroči predvsem pohlep po moči in denarju, ko človek misli, da je »božji vajenec« in prideluje le monokulture, da bi maksimiral dobiček, kar lahko narava hitro kaznuje. In ko lakoto sproži narava, špekulanti zabijejo še zadnji žebelj v krsto in postane življenje neznosno. Leta 1815 je na primer izbruh vulkana Tambora v Indoneziji povzročil, da v Evropi dve leti ni bilo sonca, poginilo je 80 % domačih živali, sredi poletja je padal sneg, v ZDA je propadel ves pridelek. Drugi primer je irska lakota od 1845 do 1852, ki jo je povzročila prevelika odvisnost od krompirja. Ta je bil res da rešitev za reveže, ki so morali plačati in se še prehraniti na malem koščku zemlje, a izbruh uničujoče krompirjeve plesni (fitoftore) jim je uničil ves pridelek. V tem obdobju je od lakote umrlo milijon Ircev, dva milijona se jih je odpravilo v ZDA. Tretji primer je pojav trtne uši v Dalmaciji na prelomu prejšnjega stoletja, po 15-letnem obdobju razcveta vinogradništva na kar 80 do 90 % površin. Popolna monokultura je povzročila katastrofo in številni so se bili prisiljeni izseliti, da bi preživeli. Le redko kdo pa je danes slišal za Stalinov genocid nad Ukrajinci, t. i. holodomor med letoma 1932–33, v katerem je umrlo in izginilo med štiri in 10 milijoni Ukrajincev, ker jim je bila odvzeta zemlja za kolhoze in ves pridelek, obenem so jim prepovedali zapustiti območje.

Lakoto v svetu je že povečala tudi koronska kriza.

Svetovna zdravstvena organizacija je objavila, da je koronska pandemija pahnila v lakoto dodatnih 100 milijonov ljudi. Sprašujem pa se, ali smo se iz preteklosti kaj naučili in kje bo jutri Slovenija. Vsak državljan Slovenije je že dolžan 19.731 evrov, v državi smo izgubili svoja semena, 80 % jih prihaja od multinacionalk, od shranjenih na Kmetijskem inštitutu Slovenije ljudje ne bodo imeli kruha. Samo prvi kmetijski minister je opozarjal, da suverenost sloni na samooskrbi, ki je takrat bila 70-odstotna. Vsi drugi so le dovoljevali pozidavo najboljših njiv in slovensko samooskrbo (beri suverenost) spravili pod 50 %. Danes imamo le okoli borih 800 m2 obdelovalne površine na prebivalca, kar nas uvršča na samo dno med evropskimi državami. Imamo pa največ prodajnih površin po glavi prebivalca! Veselje za trgovce, nevarnost za narod! Pri tem ne smemo pozabiti, da glavna surovina planeta ni več nafta, temveč voda. In naši samooskrbi tudi na tem področju grozi nevarnost. 70 % naših vodnih virov je skozi različne koncesije že v rokah korporacij.

Zakaj ekonomske krize vedno pripeljejo tudi do lakot?

Že lani so analitiki objavili, da smo v večji krizi kot leta 1930. Doslej so se »upravljalci sveta« v krizah vedno odločali in bolje poskrbeli za kapital kot za ljudi. Kmetom se celo plača, da uničijo pridelek, da ne bi padale cene na borzah. Država pa odkupi hrano z davkoplačevalskim denarjem, da ne bi kapital ostal brez prihodkov. Seveda, država s tem dobi »korenček«, s katerim lahko ljudem pogojuje pomoč, ki jo bo dala – brezplačno kosilo ne obstaja.

Zakaj še ne čutimo pomanjkanja hrane, kljub moteni logistiki in predelavi?

Dolge vrste za pomoč še ne vidimo, ker se tiska denar, ki zagotavlja mir in poslušnost zaposlenih. Mi dobimo le drobtine, največ ga gre k multinacionalkam, ki z njim dosegajo še večjo koncentracijo moči. Dodatni razlog, da pomanjkanja hrane še ne čutimo, je, da so se v globalizaciji zelo podaljšali roki uporabe živil na nekaj let. Trenutek krize se tako oddaljuje od vzroka za kakšne dve leti. Kar je v trgovinah sedaj, je bilo v glavnem pridelano leta 2020 in prej.

Globalizacija je povzročila, da smo samooskrbni manj kot pred osamosvojitvijo. Potrošnik zna le še servirati in pojesti, in komaj kaj skuhati in shraniti. Biti urban, razvajen potrošnik je nevarno za človeka in državo. Povprečni potrošniki za hrano ne porabijo več kot 20 % dohodka, o njej nočejo razmišljati in potem so začudeni, če pride na mizo »sintetika«. Da veš, kaj ješ, je zelo zahtevno, porabniki bodo morali zavihati rokave, spoznati kmete, jim pomagati in priti na dvorišče, ko bo to ugajalo njim.

Skupna evropska kmetijska politika podpira predvsem velike, izvozno usmerjene kmetije, v prvem koronskem valu, spomladi leta 2020, pa so nas reševale predvsem majhne kmetije.

MKGP smo želeli sporočiti, da v pogojih, ko so semena, gnojila, mehanizacija v rokah peščice multinacionalk, podpiranje le velikih dejansko pomeni, da z davkoplačevalskim denarjem prvo nahranimo multinacionalke, potem še zasužnjimo kmete in subvencioniramo izgubo, ki ga je takšen potraten način pridelave povzročil. Takšna strategija je res v interesu korporacij, nima pa nič skupnega s skrbjo za nacionalno suverenost in samooskrbo.

In vse to bo plačal kmet, ki bo (morda) moral hrano zaradi socialnega miru prodajati pod ceno in delati v svoj minus. Veliko boljša je matematika minimalnega vložka – npr. obdelave mešanih posevkov kot pa monokulture. To je edini način, da ostanemo siti in svobodni. To so dojeli srbski kmetje med NATO bombardiranjem: ker niso imeli mineralnih gnojil, je bil pridelek res manjši, a tudi vhodni stroški, in na koncu večja razlika, ki jo je kmet ustvaril v ceni. Takrat so dojeli, da ustvarjajo prihodek drugim. Opazno je, da se naša oblast obnaša kot podaljšek korporativnih odločitev, ki želi zasužnjiti kmeta in pobrati še te nekaj zemlje, kar je je ostalo. Naše kmete porivamo v revščino, a sistem dela v najboljši veri, da je to najboljša pot in peljemo Slovenijo v slepo ulico – v popolno izgubo suverenosti. Ko smo imeli 70 % svoje hrane, smo bili veliko bolj suvereni, sedaj smo veliko na slabšem.

 Srednji sloj kmetij je v največjih težavah. Kdor je to dojel, naj ne čaka na državo, da ga dokapitalizira, temveč naj zmanjšuje stroške, divezificira pridelavo  in se povezuje v čim krajše prehranske verige. Bolj bo podnebna kriza kazala zobe, boljše bo za malega kmeta, ki se lahko  hitreje prilagodi, lažje najde kupce in proda vse na domačem pragu.

Kljub temu na slovensko samooskrbo ne gledate pesimistično.

Oktobra smo ustanovili društvo Samooskrbni.net kot projekt povečevanja samooskrbe, prek katerega strokovno usposabljamo za lastno pridelavo od semena do semena. V samo dveh mesecih se je včlanilo 500 ljudi, ki želijo postati čim bolj samooskrbni. Ljudje se povezujejo v lokalne skupine – teh je že čez 30, ki so zasnovane tako, da pomagajo tisti, ki imajo znanje in obdelovalno površino, drugim čim prej usvojiti potrebna znanja, pridelati sadike, predelati in shraniti idr. Članarina je 20 evrov ali osem ur prostovoljnega dela na mesec. Zanimanje je tako veliko, da bi lahko imeli 5000 članov, vendar za to (še) nimamo ustrezne infrastrukture. Tudi prostovoljci imajo polne roke dela, ker že delamo na učnih vrtovih, postavljamo rastlinjake, skupinsko nabavljamo potrebno opremo … Med navadnimi ljudmi je ozaveščenost o pomenu samooskrbe veliko večja kot v državnem zboru. 

 Digitalizacijo nam sedaj prodajajo češ, da nihče ne bo lačen. V bistvu je to samo še en element podražitve hrane, ta zato ne bo nič bolj kakovostna. Hrani manjka naše prisotnosti, ljubezni, zavesti. Pametna hiša ni tista, ki je priklopljena na Wi-Fi, temveč tista, ki ima svoja semena in zalogo 100 kilogramov moke, 100 kilogramov maščob in 50 kilogramov medu.

Kaj bi svetovali odgovornim v državi z vidika prehranske samooskrbe?

Naši predlogi so: spodbuditi biodinamično in permakulturno pridelavo, ki zahteva najmanjše vložke in najmanjši okoljski odtis. Država bi morala prevzeti zapuščene kmetije v državni sklad, ki omogoča družinam, sobivalnim skupnostim ali socialnim podjetjem, da vzamejo kmetije v najem in začnejo s pridelavo. Ohraniti in spodbujati moramo uporabo avtohtonih semen in sadnih vrst, ki jih bomo najlažje prilagajali na podnebne spremembe. Prehranjevalne navade ljudi je treba spreminjati tako, da lahko zemljo, ki jo imamo, čim bolj izkoristimo za prehrano ljudi, ne le za krmo za živali. V gozdovih pa je treba omogočiti novo namembnost uporabe in prav tako na zaraščenih površinah za t. i. permakulturne gozdove, v katerih bi lahko pridelovali gobe, gozdne sadeže in zelišča.