Ražmanovi, razpeti med gostilno v Gračišču pod kraškim robom in sončnimi Popetrami, na slemenu Pičenice in nad dolino Dragonje, ki izvira prav pod to vasjo, pišejo družinsko zgodbo že vsaj poldrugo stoletje. Zelo zanimivo poglavje pa dodaja tudi zadnja generacija, sinova Rok in Nik, saj sta se odločila, da kljub akademski izobrazbi nadaljujeta delo očeta Vladimirja v gostilni in na zemlji.

Rok, sedaj glavni kletar in vinogradnik na kmetiji, ki jo je prevzel kot mladi prevzemnik leta 2018, ni načrtoval svoje poklicne poti doma, prav nasprotno. Je človek veliko talentov in starši so oba z bratom spodbujali k študiju. Dela na kmetiji sta se v tistem času otepala. Nik je tako zaključil magisterij iz ekonomije, Rok, ki govori kar nekaj tujih jezikov (italijansko, angleško, francosko, špansko in rusko), pa je nadaljeval študij elektrotehnike v Ljubljani, ostal na fakulteti kot raziskovalec ter uspešno doktoriral. V večernih urah pa je še basist metal glasbene skupine Zaria. V doktoratu je raziskoval, kako bi bilo mogoče z neinvazivnimi metodami, torej brez zbadanja, meriti inzulin v krvi sladkornih bolnikov na osnovi upornosti kože, in delo pred dvema letoma tudi uspešno ubranil. Ali je njegovo delo že blizu praktične izvedbe, saj je naredil tudi prototip, pa ne ve, ker ga je že v času študija vase posrkalo zanimanje za vino.

 VSAKA GENERACIJA KORAK NAPREJ

»Sam sem se začel resno ukvarjati z vinom šele po 40. letu, Rok pa že pri 25 letih. Vsaka generacija doda nekaj svojega in gre korak naprej,« prevzame besedo oče Vladimir, posredni »krivec«, da je Rok z doktoratom raje med trtami, čeprav tudi delo na kmetiji ni lahko, in da sta oba sinova zaključila tudi izobraževanje za sommelierja na najvišji, tretji stopnji, potem ko je med vinske svetovalce vstopil tudi sam. »Več, kot raziskuješ, manj ti je jasno, pridelek iz istega vinograda je v dveh sodih različen.«

Generacijska vez Ražmanovih s trto in kmetovanjem pa se je stkala že veliko prej. Že Vladimirjev nono je imel v Popetrah leta 1885 vaško gostilno, ki je bila odprta predvsem za vaške praznike, in v njej prodajal svoje vino. »Oče Marčel pa je leta 1962 kupil gostilno v Gračišču, jaz sem že rojen tukaj, saj je v dolini glavna prometnica od Črnega Kala prek Buzeta do Pulja. Odvisni smo od tranzita, v 90. je bila zlata doba, najprej smo imeli picerijo, ko pa se je večina prometa preusmerila na avtocesto, pa smo gostišče preusmerili na večinsko lokalno, istrsko hrano in drugačen tip gostov. V koronski krizi se nam je promet v 2020 zmanjšal za polovico, lani pa za 35 %. Precej so nam pomagali turistični boni, vendar se je začela sezona šele sredi julija. Hkrati smo ugotovili, da ima potencial tudi lokalni turizem – pohodništvo, izletništvo, kolesarstvo. Letos januarja in februarja pa imamo odprto le med vikendi,« pravi glava družine, ki že razmišlja o predaji gostilne nasledniku.

 Ražmanovi obdelujejo devet hektarjev, od tega skoraj šest hektarjev vinogradov, hektar oljčnika ter 120 dreves fig in nekaj češenj v Popetrah. Rok je zaposlen na kmetiji, starša – Vladimir in Tatjana – še v gostilni, ki jo bo prevzel mlajši sin Nik, partnerki obeh sinov sta zaposleni, tradicijo pa že predajajo Nikovi hčerki in Rokovemu sinu.

VINOGRADNIŠKO DEDIŠČINO JE TREBA OHRANJATI

Kletarjenje vin je bilo v tej hiši od nekdaj podrejeno gostilni, v času Marčela je zato prevladovalo odprto belo in rdeče sveže vino ob istrskih klobasah, pršutu in drugih dobrotah. »Bratova in moja partnerka pravita, da se vidi, da smo gostinska družina, saj je naša dnevna soba v gostilni, a to smo sedaj nadgradili in dohodek kmetije z vinarstvom pomembno zvišali. Od sredine 90. let, ko se je začel oče bolj resno ukvarjati z vinom, največ vinogradov je obnovil 1997 in od 2007 do 2009, je pridelka več. To je bil kakovostni preskok, polniti ga je začel v buteljke in del pridelka dlje macerirati ter zoreti v barikih. Kletarjenja sem se učil ob njem, zadnje tri letnike pa mi je popolnoma prepustil, večino dela v vinogradih pa še vedno opravi oče,« pravi Rok.

V kleti je sedaj v letniku med 20.000 in 30.000 litrov, če ga ne oklesti toča ali zmanjša pozeba, kot ga je lani, ko je najbolj pomrznil refošk, ki odganja hitreje. V vinogradih prevladujeta tradicionalni sorti refošk in malvazija, le da je pred obnovami prevladoval refošk, s sajenjem pa so razmerje trt spremenili na 40 odstotkov malvazije in 40 odstotkov refoška ter dodali francoske sorte merlot, cabernet sauvignon, shiraz. Od nekdaj je v Ražmanovih vinogradih tudi avtohtoni istrski maločrn, ki mu Istrani rečejo plavina in v italijanski različici negra tenera.

Vinograde še vedno širijo, a le na manjših parcelah, ker večjih kosov ni na prodaj. V tem delu Istre namreč državni zemljiški sklad ni lastnik, skoraj vse je v lasti zasebnikov, ti pa zemljišča le težko prodajo, četudi so kmetovanje opustili. Ražmanovi vinogradi so konvencionalni, čeprav bi lahko glede na njihov način obdelave že vstopili v ekološko certifikacijo in vina z ekološko označbo prodajali po višji ceni. Vendar pa se bodo odločili za vstop v eko šele konec leta, ko bodo znane spodbude za ekološko kmetovanje za naslednje petletno obdobje.

Na eni od parcel buldožer že opravlja zemeljska dela za pripravo zemljišča za sajenje malvazije ter nekaj merlota, cabernet sauvignona in shiraza. Zgornja meja, ki so si jo zastavili v družini, je sedem hektarjev vinogradov. Za sajenje in delo na ekološki način je treba pripraviti tudi zemljišče ob, ne le v samem vinogradu, da ni težav z boleznimi in drugim, med trtami pravita Rok in Vladimir. Na drugi parceli v bližini bodo posadili še nekaj maločrna, da ga bo skupaj 4000 trt.

»Maločrn, ki mu v Istri rečemo plavina, ima prihodnost, saj so avtohtone sorte svetovni trend, poleg tega predstavlja dediščino naših vinogradov, ki jo je potrebno ohranjati. V Istri ga poleg nas pridelujeta le še dva vinarja, za novi nasad pa smo dali v trsnico Vrhpolje cepiče za cepljenke iz svojih vinogradov. Naš najstarejši vinograd je star okrog 120 let, v preteklosti pa so sadili med refošk vsako četrto ali peto trto maločrna, ker je kot nežnejše vino ugladil bolj taničen, robat refošk. Ta sorta je podobna žametovki na Dolenjskem. V vinogradu jo je treba manj obremeniti, ker je zelo rodna, grozdje pa vsebuje le okrog 75 °Oe sladkorja, zato je zelo primeren za penine,« pojasni Vladimir. Od leta 2016 stekleničijo 1000 steklenic klasične penine iz te sorte kot belo in rose penino z okrog 11 % alkohola.

PREBOJ S PLATINASTO MALVAZIJO NA DECANTERJU

Refošk in malvazijo kot samostojni vini ali v zvrsteh pa kletarijo sedaj v širšem kakovostnem razponu. Malvazija je tako najprej sveža, ta zori v nerjavečih cisternah, malvazija petrea je kratek čas macerirana in zori leto dni, od tega pol leta v leseni posodi. Najboljša malvazija iz najboljše lege Brda (v Popetrah) pa je stekleničena pod črno etiketo antiqua, za katero je grozdje macerirano dva tedna, vrenje poteka z avtohtonimi kvasovkami, vino pa zori dve leti v barikih in je stekleničeno brez filtracije. Prav z antiquo so potrdili pravilnost svoje usmeritve tudi v strokovni javnosti in v svetu, saj so za letnik 2015 (kletaril ga je še Vladimir) prejeli platinasto odličje na ocenjevanju Decanter v Londonu leta 2018. Sodniki so ji dodelili 97 točk in za popoln odkup se je zanimalo kar nekaj tujih ljubiteljev vina. Ker pa jo pridelajo samo v najboljših letnikih in še to le omejeno količino 1000 steklenic, je niso prodali samo enemu kupcu. Koncept njihove prodaje je drugačen – vrhunsko kakovost želijo imeti namreč na voljo tudi za goste v gostilni.

Poleg bele istrske kraljice so v kleti še sveži refošk, maceriran pa zori v leseni posodi od enega do dveh let. Vrhunec vseh rdečih sort (cabernet, merlot, shiraz in refošk) pa je združen v dlje časa macerirani in zoreni zvrsti popetris in kot spomin na očeta še vino Marčel. Najboljša letnika za vino pod črno etiketo sta bila 2011 in 2015, Vlado pa že zdaj napoveduje, da je takšen tudi zadnji letnik 2021. Bil bi pa še slajši, če ne bi vsaj 2,5 do tri tone grozdja odnesli ptiči, medtem ko se proti divjadi borijo bolj uspešno, saj so vinogradi zagrajeni z električnim pastirjem.

Kar nekaj let bo še trajalo, preden bo to vino dozorelo do vrhunske kakovosti za pivce, za katere se zadnja leta trudi Rok ne le v kleti, temveč tudi na trgu. Večino kupcev imajo v gostinstvu v zahodnem delu Slovenije in v Ljubljani. Redno predstavlja hišo vin, ki je zrasla ob gostišču, tudi na vinskih festivalih in drugih dogodkih. Pandemija je podaljšala zorenje vin v kleti. Medtem pa na kmetiji in v lokalu čakajo na boljše čase in predvsem več tujih gostov celo leto, ne le v poletni konici.

Popetre naj bi v resnici pomenilo »pri kamnu« oz. pri belem kamnu, ki je ležal ob poti od Svetega Antona preko hriba Lačna po ravnini nad Kubedom in pod Popetrami v Istri, proti Buzetu in naprej proti Motovunu. Kamen je sedaj v Pokrajinskem muzeju v Kopru. V vasi je še nekaj let nazaj živelo samo 80 prebivalcev, kraj se je spraznil, ko so se začeli domačini seliti v mesta na Obalo, kjer so dobili stanovanja. Sedaj je trend nasproten – ker so stanovanja in hiše ob morju zelo drage, se mladi vračajo v notranjost, pot do Kopra je skrajšala še avtocesta, Beli kamen pa se sedaj imenuje naselje novih hiš blizu Gračišča.