Slovensko ekološko kmetijstvo že desetletja niha med vzponi in padci ob izteku vsakega finančnega obdobja SKP. Kmete je strah sprejeti podaljšane obveznosti za naslednjih pet let, to je odgovorna odločitev zlasti za starejše od 60 let, ugotavljajo na Inštitutu Kon-cert, ki certificira največ slovenskih ekoloških kmetij. Z direktorjem Robertom Rojkom in Jožetom Rantašo, vodjem certificiranja ekološke pridelave, smo se pogovarjali o pričakovanjih v sektorju po letu 2023 ter novostih in obveznostih, ki jih prinaša nova evropska uredba o ekološkem kmetovanju, ki je začela veljati z letom 2022.

Leto zaključujejo z 2806 vključenimi kmetijskimi gospodarstvi (od 3748 vseh ekoloških kmetij), kar je manj od 2870 certificiranih v letu 2020. Po vsakem večjem številu izstopov, kot se je zgodilo z izstopom 230 kmetij v letu 2020, sektor namreč kar nekaj let porabi za okrevanje na prejšnjo raven.

Kmetom bi bistveno bolj ustrezalo letno podaljševanje vključenosti v certifikacijo, kar pa zaradi evropskih pravil ni izvedljivo. Prihodnje leto pa je vse odvisno od višine plačil, menita sogovornika. Če bodo ostala na sedanji, nizki ravni, potem pričakujeta ponoven upad.

 Kakšno prihodnost ima v resnici sektor, za katerega je predvidena rast na 18 % vseh kmetijskih zemljišč v državi do leta 2027, bo jasno šele, ko bodo znana plačila v okviru strateškega načrta SKP 2023–2027. V predlogu je določena le skupna vsota 73 milijonov evrov za celotno petletko in izhodiščne kalkulacije. 

40 EKOLOŠKIH KMETIJ NA ENI POŠTNI ŠTEVILKI

»Največji potencial za vključitev v ekološko kmetijstvo je na hribovskih kmetijah, na območjih OMD, kjer je pomemben ali glavni vir dohodka tudi gozdarstvo, saj se jim zaradi vključitve v eko certificiranje prav nič ne spremeni način gospodarjenja. Vendar so prav te kmetije z znižanjem plačil za travinje izstopile iz certifikacije in zmanjšale število govedi na minimum. Tisti, ki se vključijo v eko kmetovanje na novo ali celo pustijo dobro plačano službo, pa imajo zelo dober načrt in vizijo, po navadi je kmetija le izhodišče za turizem in izdelke z višjo dodano vrednostjo, ki jih znajo tudi dobro promovirati,« pravi Jože Rantaša, ki na terenu opaža zelo velike razlike. V Cerknem na primer je samo na eni poštni številki kar 40 ekoloških kmetij, na območju Pohorja s podobnimi pogoji za kmetovanje pa zelo malo. Za dojilje v ekološkem kmetovanju bi morale biti spodbude višje, le tako bomo doma priredili več telet za nadaljnjo rejo. V Sloveniji rojena teleta pa so z zaostrenimi pravili tudi pogoj za meso v shemi »Izbrana kakovost«. Stanje pri prodaji ekološke govedine pa se je nekoliko izboljšalo, precej manj je konča na policah v primerjavi s konvencionalnim mesom. Kmetje namreč več neposredno tržijo sami, stekla je tudi zadružna prodaja, pojavil pa se je še odkupovalec goved za Avstrijo. Kmetje so z njegovo odkupno ceno 4,2 evra na kilogram mesa oz. z 40 centov po kilogramu več v glavnem zadovoljni. Odkup drobnice in konjev pa se je v koronskem obdobju skorajda ustavil.

4,2 evra/kg mesa ekološke govedine je odkupna cena, po kateri odkupuje kupec  ekološko govedino  za Avstrijo.

Odgovor glede uspešnosti domače ekološke govedoreje pa se še vedno skriva v nadzoru izvedbe javnih razpisov za kuhinje v obratih javne prehrane. »Ko bo vzpostavljen nadzor in bodo imele javne kuhinje toliko ekoloških živil, kot je zakonsko določeno, to je 15 %, bo tudi slovenskega ekološkega mesa zmanjkalo. Sedaj tega nadzora ni, zato tudi ekološki kmet ne more prodati. Nakup prek razpisa je velikokrat že vnaprej dogovorjen s cenovno najbolj ugodnimi posredniki, čeprav bi morali imeti prednost slovenski ponudniki,« pojasni Rojko.

 POTREBNA EVIDENCA DOSTOPNIH GNOJIL

Prav nasprotni so izzivi v drugih dejavnostih. V pridelavi poljščin, zelenjave in sadja slovenskih ekoloških pridelkov v glavnem primanjkuje. V poljedelstvu, kjer slovenska predelava (Žito) sicer odkupuje, se je število ekoloških kmetov v zadnjem obdobju nekoliko povečalo predvsem v Pomurju, doma pa pridelamo okrog 5600 ton ekoloških žit. A je glavna težava obvladovanje nekoliko zahtevnejše ekološke pridelave.

Kmetje imajo namreč veliko škodo, če podpišejo odkupno pogodbo, potem pa zaradi slabega vremena pridelajo zrnje tako slabe kakovosti, da konča kot konvencionalno ali celo kot krma za živali. Poljedelci, oljkarji, vinogradniki in sadjarji bi zato potrebovali evidenco in dostop do ustreznih ekoloških gnojil, da bi lahko sledili zastavljeni tehnologiji. Na podoben način, kot vodi Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin seznam dovoljenih fitofarmacevtskih sredstev za eko pridelavo, bi potrebovali še evidenco za ekološka gnojila. Tako imajo to urejeno druge države EU.

Z višjimi plačili zastavljenega cilja 18 % kmetijskih zemljišč v eko pridelavi ne bo težko dosegati, zato bo morala država dobro razmisliti o plačilih. Če bo integrirana pridelava subvencionirana kot ekološka, se lahko obrne v nasprotno smer, kot smo pripravljali v novem ANEK,« meni Jože Rantaša.

V zelenjadarstvu pa ostaja večina ekoloških kmetij pri neposrednem trženju, in tiste, ki imajo ustrezen odnos do kakovosti, so si pridobile tudi zaupanje kupcev, zato jim ni težko prodati po višji ceni. Za ekološko pridelavo se odločajo z novimi sadovnjaki in sortami tudi sadjarji in vinogradniki, ki prodajajo vina v tujino, ker dosegajo z ekološko ali biodinamično kakovostjo precej višjo dodano vrednost.

SKUPINSKO CERTIFICIRANJE PRIMERNEJŠE ZA NABIRALNIŠTVO KOT ZA REDNO PRIDELAVO

Zadnja uredba EU o ekološkem kmetovanju prinaša nekaj novosti živinorejcem, ki bodo morali od prihodnjega leta naprej sami pridelati 70 % (sedaj 60 %) beljakovinske krme. Za prašiče in perutnino so lahko doslej uporabljali 5 % neekološke beljakovinske krme, kar mora po novem odobriti pristojni organ. Po novem tudi gnojila za eko pridelavo ne smejo biti pridobljena iz gensko spremenjenih organizmov. Izboljšani bodo morali biti bivalni pogoji (gredi, zimski vrtovi) za pitovno perutnino. Stari hlevi bodo lahko v uporabi še do leta 2030, prav tako še naprej privezano govedo na manjših rejah (do 50 GVŽ), pri gradnji novih pa je treba upoštevati nove zahteve. Semenski material za ekološko pridelavo pa bo mogoče uporabljati že iz preusmeritvene pridelave.

Večjo novost prinaša možnost skupinskega certificiranja, ki pa je po oceni Kon-certa primerno le za nekatere vrste pridelave, npr. za ekološko čebelarje, ki jih je v Sloveniji 60, ali pridelovalce aronije, sibirskih borovnic ter skupinsko prodajo nabranih pridelkov.

»Pogoji so natančno določeni: skupina je lahko sestavljena le iz članov, ki ne presegajo 25.000 evrov letnega prometa iz eko pridelave oz. s standardnim obsegom prometa, ki ne presega 15.000 evrov. Gospodarstva lahko obsegajo največ pet hektarjev oz. 0,5 hektarja rastlinjakov ali 15 hektarjev izključno trajnega travinja. Supina izvajalcev mora imeti vzpostavljeno skupno trženje. Kmetije, certificirane v skupini, ne morejo biti več certificirane posamezno, vsaka pa bo preverjena dvakrat, najprej prek notranje kontrole in nato še prek certifikacijskega organa. Prav tako mora imeti vzpostavljen celotni notranji nadzor, ki je enak, kot ga imajo certifikacijski organi – od vodenja evidenc do pogodb s pooblaščenimi laboratoriji. Skratka, gre za certifikacijski organ v manjši obliki z vsemi strukturami, kar ni za kmete nobena olajšava,« sklene Rantaša.