Evropska unija v obdobju, ki je ključno za boj proti podnebni krizi, med slovenskim predsedovanjem ni dosegla znatnega napredka v smeri zelenega prehoda,” se glasi povzetek podrobne ocene napredka na desetih ključnih področjih okoljske politike, ki jo je pripravil Evropski okoljski urad (EEB). Ta je v sodelovanju z Umanotero ocenil tako prizadevanja slovenskega predsedovanja na okoljskih dosjejih kot tudi dosežene rezultate v odnosu do pomembnih tem, kot so podnebna in biodiverzitetna kriza, onesnaževanje, razvoj trajnostnih izdelkov, trajnostno kmetijstvo in ravnanje z odpadki.

Ob pričetku slovenskega predsedovanja Slovenije Svetu EU je Umanotera zastavila vprašanje: “Bo Slovenija vodila ali zavirala Evropo na poti podnebne nevtralnosti in zaščite biotske raznovrstnosti?” in skupaj z EEB slovenski vladi predstavila deset zelenih testov s področja okolja. Bo Slovenija spodbujala napredek pri izvajanju  zakonodajnega svežnja Pripravljeni na 55, ki bi Evropi pomagal pri doseganju novega cilja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 55 % do leta 2030? Bo Svet EU dosegel konsenz o novih uredbah za učinkovito spopadanje s podnebnimi vplivi, ki so posledica vse večje rabe baterij? Bi lahko Slovenija pripomogla k večji trajnosti nacionalnih strateških načrtov v okviru skupne kmetijske politike (CAP)? 

Kljub mnogim pogovorom, sestankom delovnih skupin, srečanjem svetov okoljskih, energetskih in kmetijskih ministrov in rekordno visokemu številu slovenskih delegatov, ki so se udeležili Podnebnega vrha COP26 v Glasgowu, so oprijemljivi izidi predsedovanja redki. Slovenija je sicer naredila nekaj korakov v smeri vključevanja pobud politik zakonodajnega svežnja “Pripravljeni na 55” na agendo, a Svet EU je od končnih odločitev danes še vedno oddaljen približno toliko kot pred pol leta.

V agendo ni vključen Akcijski načrt za ničelno onesnaževanje, ki predpostavlja cilje za zmanjšanje onesnaženja zraka, vode in tal. Stališče Sveta EU glede Uredbe o ravnanju z baterijami je še manj progresivno kot ob začetku predsedovanja, Okoljski svet ministrov pa je dodatno zamaknil zapoznelo sprejemanje sklepov.

V pogovorih o strateških načrtih skupne kmetijske politike so bili k neuradnemu zasedanju Sveta kmetijskih ministrov povabljeni lobisti s področja kmetijstva, ki so se pred vsakim zasedanjem sestali s slovenskim predsedstvom, medtem ko so bili deležniki s področja okolja odrinjeni na rob.

Nekoliko bolj pozitivno oceno je Slovenija prejela na področju zaščite biotske raznovrstnosti. Sprejeti so bili sklepi Sveta o Strategiji EU za gozdove, med

predsedovanjem pa so bile organizirane mnoge razprave na visoki ravni o upadajočem številu vrst opraševalcev. Prav tako so bile v razprave o izvajanju  Strategije za biotsko raznovrstnost EU povabljene in vključene tudi nevladne organizacije s področja okolja. Poleg vzpodbudnih korakov na področju biodiverzitete je med slovenskim predsedovanjem Svetu EU prišlo do dolgo pričakovane revizije Aarhuške uredbe, ki izboljšuje dostop do pravosodja in lajša implementacijo konvencije s strani institucij EU. Oktobra 2021 je predsedstvo na srečanju članic Aarhuške konvencije zavzelo močno nasprotujočo držo proti neprilagodljivosti Belorusije. 

Dejstvo, da je ocena EEB boljša z vidika truda kot z vidika rezultatov, kaže na omejenost moči, ki pritiče predsedovanju Svetu EU. Da ne bi zanemarili omejene moči na ravni EU, je 10 zelenih testov vključevalo tudi nekaj dodatnih tem, znotraj katerih bi Slovenija lahko postavila zgled na ravni države. A ji to ni delovalo v prid. Namesto da bi Slovenija obdavčila onesnaževanje, se je v času podnebnega vrha v Glasgowu in prvih političnih razprav o svežnju »Pripravljeni na 55« odločila, da bo največjim industrijskim onesnaževalcem podelila na desetine milijonov evrov v obliki t. i. sheme za kritje posrednih stroškov. In s tem dokazala, da ji je le malo mar za podnebje in okolje.

Slovensko predsedovanje bi lahko preprosto označili za “zamujeno priložnost”. A podnebne spremembe na nacionalni in ravni Evropske unije predstavljajo bitko proti času, zamikanja in zamude pa ustvarjajo nepopravljivo škodo. Toplogredni plini v ozračju ostanejo še desetletja, plastični odpad v vodnih telesih ostane stoletja, izgubljene bogate biotske raznovrstnosti pa ne moremo kar obnoviti. Ni časa za strateški populizem. Potrebno je takojšnje ukrepanje za izboljšanje stanja našega naravnega okolja – tistega, na katerega se vsi zanašamo.