Digitalni svet ni prava zamenjava za osebna srečanja in pokušanja vin – vinarji, ljubitelji vin in distributerji so siti video konferenc, so poudarili na srečanju za medije največji nemški sejmarji v Düssledorfu, ki organizirajo tudi največji vinski sejem Prowein in njegove satelitske sejme v Aziji in Latinski Ameriki. Na največji svetovni vinski tržnici, ki so jo iz tradicionalnega termina v marcu prestavili na 15. do 17. maja, letos pričakujejo 5500 razstavljavcev iz 60 držav.

Sejmarji v Düsseldorfu so že 28-krat odprli vrata največjega vinskega sejma Prowein. Ta ima izjemno vlogo v vinarski industriji v svetu, ne le v Nemčiji, in je zelo mednarodno aktiven. Prowein organizira satelitske sejme v Šanghaju, kjer so začeli leta 2013, in še v Singapurju, Hongkongu, Sao Paolu in prvič v Indiji v Mumbaju. Zaradi vse težjih potovanj tako močno olajšajo srečanja oz. aktivnosti v sektorju pijač, in hkrati sami bolje spoznajo posebnosti trga v posamezni svetovni regiji, baze informacij pa so na voljo tudi njihovim razstavljavcem.

Kljub koronskemu zastoju nemški organizatorji pozorno sledijo spremembam v trgovini in porabniškim navadam na globalnem vinskem trgu, za kar so potrebne notranje informacije, ki so jih zanje že petič zbrali in analizirali strokovnjaki z univerze v Geisenheimu. V anketah je sodelovalo 3000 deležnikov iz 48 držav starega in novega sveta, iz velikih in malih vinskih kleti, izvozniki, uvozniki, specializirani trgovci z vinom ter predstavniki gostinstva in gostinstva. Na podlagi edinstvenega »potovanja skozi čas«, ki ga od leta 2017 izvaja Prowein s tržnim barometrom za mednarodni vinski sektor, so v poslovnem poročilu ocenili pomen izzivov, s katerimi se sooča sektor po dveh letih pandemije. Rezultate je predstavila dr. Simone Loose, vodja tržnih raziskav na Inštitutu za vino in pijače na Univerzi v Geisenheimu.

 PODRAŽITVE OGROŽAJO DONOSNOST

Sedanje gospodarske razmere so v vinskem sektorju boljše od pričakovanj. Mednarodna trgovina z vinom si je očitno opomogla in sektor optimistično gleda v prihodnost po covidu-19. V nasprotju s pričakovanji se gospodarsko ozračje ni več poslabšalo – vinskemu sektorju je bilo v letu 2021 bolje kot v letu 2020. Španski in italijanski vinarji upajo na večje povpraševanje po vinu po pandemiji, francoski pridelovalci so nekoliko manj optimistični zaradi majhnega lanskega pridelka po pomladanski pozebi, nemški vinarji so na splošno bolj zadržani, realno stanje pa ostaja na ravni lanskega leta.

Preobremenjene dobavne verige in naraščajoče cene so trenutno ključni izziv vinskega sektorja. Sočasno okrevanje gospodarstva v svetovnem merilu po koronski pandemiji povzroča izjemna povečanja stroškov energije, surovin in prevoza ter dolgih zamud pri globalnem pošiljanju blaga in s tem tudi pri pošiljkah vina. Povečanje stroškov ogroža donosnost mednarodnih poslov z vinom. Vinarji so zato pred odločitvijo, da povečanja stroškov prenesejo naprej v dobavno verigo. Ker so izdatki kupcev v tem inflacijskem ozračju na splošno izpostavljeni bistveno večjim bremenom, je sektor zaskrbljen zaradi odzivov pivcev vina na povišanje cen.

Hoteli in restavracije ter specializirani trgovci z vinom še vedno čutijo omejitve, ki jih povzroča covid-19. Posledice pandemije so na tretjem mestu seznama aktualnih težav. Po začetnem okrevanju poleti 2021 sta bila od jeseni naprej znova omejena turizem in industrija srečanj po vsem svetu. Čeprav upajo, da bo poletje 2022 prineslo opazne izboljšave in normalizacijo razmer za delo, ni jasnega odgovora, kako bo videti »nova normalnost« v družbenem življenju po pandemiji.

 EKOLOŠKA PRIDELAVA UTIRA POT TRAJNOSTNI

Geisenheimski raziskovalci so se letos osredotočili na vprašanje trajnostnih in podnebnih sprememb, ki sta tudi ključna izziva vinarskega sektorja. Ekološko certificirano vinogradništvo je že zelo razširjeno, a z različno visokim deležem v različnih vinorodnih regijah zaradi podnebja. Certificirano ekološko vinogradništvo ima dolgo tradicijo, v pridelavi ne uporablja sintetičnih snovi za varstvo vinske trte. Zeleni dogovor EU si prizadeva za obdelavo četrtine evropskih vinogradov na ekološki način s certifikatom. To je povzročilo burno razpravo v vinskem sektorju o tem, kako zares trajnostno je ekološko vinogradništvo v resnici. Vodilni v vinogradništvu, ki so bili vključeni v anketo, imajo občutno več ekoloških certifikatov od povprečja panoge. Pričakovano zaradi klimatske prednosti suhega, sredozemskega podnebja, je ekološko vinogradništvo najbolj razširjeno v Španiji (61 %), v Italiji (52 %) in v Franciji (35 %) od v anketo vključenih pridelovalcev, skoraj vsi pa so potrdili, da bi lahko svojo pridelavo v prihodnosti preusmerili v ekološko. Glede na vlažno in hladno podnebje, ki spodbuja glivične bolezni, je od nemških udeležencev, ki so sodelovali v raziskavi, v ekološko pridelavo vključenih le 21 %, večina pridelovalcev pa razmišlja o tem načinu pridelave. Zanimivo je, da si želijo v množici obstoječih certifikatov predstavniki vinarstva le en dober standard.

V vinarskem sektorju, med pivci in v gostinstvu ima ta načina pridelave podporo, a kupci dražje pridelave oz. ekoloških vin niso pripravljeni plačati. Kljub temu večina specialistov v vinarstvu ocenjuje, da se bo rast ekološke pridelave v prihodnje nadaljevala. Najbolj optimistično gledajo nanjo predstavniki trgovine v Skandinaviji, Belgiji, Luksemburgu, Franciji in Italiji.

 

V nasprotju z njimi pa trgovci z vinom iz Nemčije, z Nizozemske in iz vhodne Evrope poročajo, da kupci ekoloških vin niso pripravljeni plačati in so zato posledično manj optimistični. To je tudi razlog, da pridelovalci odklanjajo ekološko certifikacijo, ki jim povzroča dodatne stroške. Le tretjina jih zato pričakuje, da bo v EU v eko pridelavo vključenih 25 % vinogradov, le pol pa jih verjame, da je donosna pridelava hkrati okoljsko trajnostna in podobno, da je ekološka pridelava dolgoročno vzdržna. V Nemčiji je skoraj polovica vinogradnikov kritična do uporabe herbicidov, zato večina vinarjev pričakuje bolj celovit koncept okoljske trajnosti, teh pričakovanj pa pandemija ni zmanjšala.

PODNEBNI UKREPI POSPEŠUJEJO KONCENTRACIJO PODJETIJ

Na drugi strani se zato povečuje certifikacija za trajnostno pridelavo, v Španiji, Italiji, Portugalskem, Avstriji in Grčiji je vanjo vključenih polovica anketiranih v raziskavi, vendar je takšnih manj med manjšimi vinskimi kletmi, zlasti v Nemčiji. Trajnostna certifikacija pa skoraj ni prisotna v vinski trgovini in gostinstvu. Vinogradniki so kot svoj prispevek k trajnosti omenili zmanjšanje uporabe herbicidov, skrb za biotsko pestrost, manjšo porabo vode in gnojil.

Od treh stebrov trajnosti – ekonomskega, okoljskega in družbenega – pa je na prvem mestu ekonomski steber, kar pomeni dolgoročno preživetje podjetja. Samo ekonomsko uspešna in uspešna podjetja lahko vlagajo v okolje in družbo. V trajnostni pridelavi vodijo države Novega sveta in Francija, tam je približno polovica anketiranih vinogradnikov že certificiranih v tej kategoriji. V Španiji, Italiji, na Portugalskem, v Avstriji in Grčiji 40–50 % anketiranih razmišlja o trajnosti certificiranja v prihodnosti. Od večjih podjetij oz. zadrug pa jih ima že tretjina trajnostni certifikat ali je v postopku certificiranja. Ozaveščenost o trajnostnem certificiranju je bila doslej najmanjša v segmentu trgovine z vinom in gostinstvu. Celovita trajnostna usmeritev gre še korak dlje in vključuje ukrepe za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, varčevanje z vodo in energijo ter ukrepe za gospodarsko in socialno trajnost. Podnebne spremembe in strožji okoljski predpisi pa vplivajo na nižjo donosnost in postavljajo vinarje pred velike izzive. Procesi podnebnih sprememb se nadaljujejo in tudi v omenjeni raziskavi predstavljajo močno ali zelo močno grožnjo za šest od desetih pridelovalcev vina, zaradi česar so potrebni dragi prilagoditveni ukrepi.

Glede na nizko donosnost večine vinarskega sektorja je spopadanje z okoljskimi izzivi gospodarsko breme zlasti za številna manjša podjetja in bo dodatno pospešilo proces koncentracije. Pridelovalci vina se soočajo tudi z večjimi izzivi zaradi povišanja cen, v Franciji in Nemčiji jim prodajo greni še močna evropska zdravstvena politika za zmanjšanje porabe alkohola. Proizvajalci v državah novega sveta, ZDA, Avstralije in Južne Afrike pa kot posebne izzive dojemajo mednarodno trgovinsko vojno in konkurenco drugih pijač (pivo, mešanice in legalizacija konoplje).