Družina Monike in Primoža Kelenca iz Stojncev na Ptujskem polju v Občini Markovci je v desetletju ekološkega in biodinamičnega kmetovanja zgradila trdno vez z naravo. Zato njuni trije otroci Dion (14), Jeanine (13) in Nelly-Mei (10) – junija pa se jim bo pridružil še četrti član – brez oklevanja poprimejo za lopato in samokolnico, pognojijo drevesa in načrtujejo zasaditve na svojih gredicah. Vse to so namreč počeli kot del pouka, ko smo jih obiskali na domačem dvorišču, saj se zadnje leto šolajo od doma, pred tem so se v waldorfski šoli v Mariboru. Hkrati z biodinamičnim kmetovanjem pa so kot družina spoznali, da človek na ta način poleg kmetovanja odkriva predvsem samega sebe. Ta proces poteka nekoliko hitreje v krogu enako mislečih, in somišljenikov imajo tudi v Slovenji vse več.

Čeprav Monika in Primož izhajata iz kmetij, je v njuni hiši na prvem mestu glasba, saj imata zasebni glasbeni zavod. Monika je na Pedagoški akademiji v Mariboru doštudirala dirigiranje in solo petje ter poučevala glasbo na osnovni šoli in gimnaziji v Ormožu, doma dela zadnja štiri leta. Primož pa je poučeval harmoniko, končal srednjo kemijsko šolo in študiral še zelenjadarstvo in vrtnarstvo na mariborski kmetijski fakulteti. Ker izhaja iz velike kmetije – njegov oče Ivan je obdeloval veliko posestvo, na katerem letno pridelajo 1600 ton zelenjave, najbolj znani pa so po pridelavi korenčka (kmetijo sedaj vodi Primoževa sestra), bi bilo logično, da bo z delom nadaljeval doma. Toda v kmetovanje se je vrnil šele potem, ko je pregorel ob poučevanju 70 učencev, vodenju treh orkestrov in še svojega ansambla. »Takrat sem razen bobnov prodal vse instrumente in šel za dve leti delati na očetovo posestvo, ker sem se moral »prizemljiti«. Kmetovati sem želel na ekološki način, ker pa si oče tako velikega posestva ni upal preusmeriti, je bil to znak, da moram na svoje. Tako sva začela delati na manjšem posestvu Monikinih staršev, ki so kmetovali ob službi. Začela sva na štirih hektarjih, sedaj obdelujeva 6,4 hektarja njiv, hišo pa smo zgradili na parceli, ki jo je kupila Monikina babica. Tukaj sem spet našel ravnovesje med glasbo in zemljo. Kmetija je od leta 2015 certificirana kot ekološka, toda na izobraževanju za ekološko kmetovanje sem se srečal s slovenskimi biodinamičnimi pridelovalci in se pridružil Društvu za biodinamično gospodarjenje Podravja, ki ga vodi Drago Purgaj.

Opazil sem, da ekološki kmetje predvsem zamenjajo sintetične strupe za biotske, kar pa ne pomeni nujno, da skušajo razumeti naravo.

 “Z biodinamiko dobim veliko več odgovorov, ker ta razume bolezni in škodljivce samo kot kazalnike neravnovesij v naravi,« pojasni, zakaj se je zasidral med bodinamiki Primož, ki pa ga certifikat Demeter ne zanima. Do ekološkega kmetijstva vodi stopnja zavesti in naša naloga je dvigniti povprečno družbeno zavest, da se ljudje sami odločajo za ekološko kmetijstvo. Če bi jih usmerjali v eko samo s subvencijami, bi lahko prihajalo do zlorab oz. bi jih lahko zanimal samo »biznis« na eko ravni.«

Monika pa predstavi, da je sama vstopalo v kmetijstvo z druge strani – v želji, da bo na krožnikih njene družine zdrava hrana in bodo v skladu z ekološkim kmetovanjem tudi živeli. »Nam je zelo pomembno, da ekološki kmet tudi živi po teh načelih in da pridelujemo ekološko hrano, ki smo jo začeli pridelovati najprej zase, na ozaveščen način. Na prodajo smo prešli postopno, ker je bilo pridelkov za nas preveč. Bolezen v naravi pa ni strah in trepet, temveč pomoč, ki ti da vedeti, da nekaj ne delaš v redu – enako je na njivah.«

 DINAMIZIRANJE PO NAČELIH RAZISKOVALNEGA INŠTITUTA V DARMSTADU

Primož, ki je glavni na njivah, se je lotil prenosa biodimaničnih načel v pridelavo zelenjave in žit zelo temeljito. Štiriletni kolobar okrog 30 vrst zelenjave na 2,5 hektarja, na ostalih površinah pa ima piro, koruzo, pšenico in ajdo (kot glavni posevek), se zvrsti v zaporedju cvet–list–korenina–plod. Tla obdeluje na konzervirajoč način, namesto oranja jih vsaka tri leta globoko prezrači s podrahljačem. Te dni je na vrsti prva setev, pred katero tla pognoji z ekološkim kravjim gnojem in še vsakokrat z gnojem iz roga. Med setvijo nastane kaos, ki ga uredi narava sama v dveh tednih, z njegovo pomočjo pa se rastline povežejo z zemljo veliko hitreje. Letos bo na njivah malo več korenčka, pora, ptujskega lüka (za katerega imajo že svoj čebulček). Korenček sejejo na grebene, na srednje težki, odcedni zemlji, saj potrebuje večino vode do vznika, potem pa zelo malo, kar je tudi zagotovilo za dober pridelek. Potem gredo v zemljo krompir, grah, listna zelenjava, predvsem solate, cvetača, plodovke (med njimi največ kumare za vlaganje) ter stebelna zelena, brokoli, zelje, gomoljnice.

Zelenjavo posadijo večkrat na leto, a Primož se je naučil, da je pridelek najboljši, če raste na eni površini v letu le en pridelek, ker se zemlja hitro iztroši. Vse kulture rastejo na njivah, pridelave v rastlinjakih pa nima zato, ker v pokritih prostorih zemlji v tleh primanjkuje svetlobe, kar se izraža kot težave z nočnimi škodljivci – voluharji, krti, polži idr.

Primož doda: »Stroka pravi, da so kmetje uničili zemljo, a uničili so jo zato, ker so poslušali stroko. Steiner je rekel, da vsa medicina in kemija delata na osnovi mrtvih snovi v človeku, o čemer vesta vse, o živem pa ničesar, ker je to za sedanjo znanost preveč kompleksno.«

Največ dela vzame ročno pletje korenčka in četudi je le na 40 arih, kar je za konvencionalno pridelavo smešno majhna površina, potrebuje pri pletju in čiščenju grebenov pomoč, ki jo najame. Naložba v stroje pa je bila njuni kmetiji v glavnem prihranjena, ker si večino strojev izposodi na sestrinem posestvu, imata le svoj traktor ter česala za žita. Sam pa je predelal podorač za rdečo peso v rahljalnik za odstranjevanje plevelov, na katerega je namestil plastične gumijaste nastavke (»ročice«) in stroj ga je tako stal le 3000 evrov.

Bistveni del biodinamičnega kmetovanja pa je bitka z boleznimi z rastlinskimi preparati. V raziskovalnem inštitutu v Darmstadtu so ugotovili, da ti ne delujejo dobro, če so v stiku s plastiko in voda za škropljenje pod prevelikim pritiskom. Voda namreč pri dveh barih izgubi sposobnost prenosa informacij, in zato traktorska črpalka na 4,2 bara ni ustrezna. Primož to upošteva, zato si je kupil 220-litrsko posebno nerjavečo cisterno in razvil za škropljenje posebno črpalko, ki doseže največji pritisk 1,8 bara. »Za vse površine porabimo od pet do 40 litrov vode na hektar, zato lahko zmešam preparat za vse površine hkrati v posebni cisterni, ki je na dnu oblikovana v konus za ogrevanje preparata na 35 stopinj Celzija. Ta način so, tako kot pritrjeno veslo za dinamiziranje, razvili v Darmstadtu. Oboje sem kupil lani in priprava rastlinskih preparatov (iz šestih rastlin) je sedaj veliko lažja.

Primož z nerjavečo cisterno za dinamiziranje, nad katero je pritrjeno veslo za mešanje rastlinskega preparata.

V biodinamiki se zavedamo, da nismo mi tisti, ki bi nam bilo dano naravo nadzorovati, temveč jo samo pomagamo usmerjati, in to delamo s preparati,« razloži eno od načel Primoža in spodbudi, da se najprej pogovorimo o čebulni muhi in porovi zavrtalki. To so vodni organizmi, ki prihajajo s polno luno in odlagajo jajčeca ob rastlinah, in če v 14 dnevih rastoče lune posevke okopljemo in zagrnemo, uničimo jajčeca. Strune biodinamika rešuje z uporabo kremena, za gnojenje uporablja koprive, preslico za omejitev glivičnih bolezni, baldrijan za krepitev rastlin proti mrazu in tako naprej. Na njivah ima tudi kapljični sistem za namakanje, vodo pa dobi iz svoje akumulacije.

 IZHODIŠČE ZA TRŽENJE JE KAKOVOST HRANE

Pridelke pripravita za trg v sezoni sveže ali za celo leto kot vložnine, pesta, zelišča, namaze, juhe, ki jih pripravi Monika. Ne skrivata, da je bil začetek težak, ker nista imela urejene prodaje. Zato sta iz poučevanja v kmetijo v glavnem vlagala, kar pa dolgoročno ni sprejemljivo. Pred koronsko krizo sta že celo razmišljala o opustitvi pridelave. Prodaja jima je stekla šele, ko sta se povezala z Zelenim zabojčkom v Ljubljani, redno pa prodajata tudi na ljubljanski tržnici. Urejeno imata tudi spletno stran, a ne spletne prodaje, pač pa jima kupci na ta način le oddajo naročilo in pridelke jima dostavita. Pridelke, kot so kislo zelje, rdeča pesa, solate, korenček pa prodata neposredno tudi okoliškim šolam.

Primož na grebenih za setev korenčka. V ozadju je kompost, ki zori najprej dve leti, naslednja količina pa le še 15 do 18 mesecev, saj je kompost, ki zori na istem mestu, zrela štiri mesece prej.

Njuni pridelki niso poceni, in čeprav morata poznati cene pridelkov, se s konkurenco ne ukvarjata preveč, bolj pomembna jima je kakovost hrane. Načrtov pa jima ne zmanjkuje, pri novih izdelkih izhajata iz tega, kar jedo sami. Ker jih sedaj skladiščita na sestrini kmetiji, bo prva naložba gradnja hladilnice in rastlinjaka za sadike. Na dvorišču pa sta uredila kozolec kot zunanjo učilnico za izobraževanje otrok in odraslih, in tako lahko poleti organizirata tabore za otroke, nove učilnice pa bodo do poletja nared tudi v hiši.

O sedanji prehranski krizi Primož in Monika menita, da je nujna, ker se bodo ljudje le tako začeli zavedati vrednosti hrane in kmeta. »O samooskrbi se pogovarjamo že 30 let, a dokler bodo trgovci vodili samooskrbo, ne bomo samooskrbni, ker njih zanima le razlika med nabavno in prodajno ceno.«