Kaj se skriva za tako imenovanim laboratorijskim mesom? Ali lahko nadomesti običajno meso? Pred nekaj leti je bila to še oddaljena utopija, danes se z njim ukvarjajo številna podjetja v svetu, predstavlja nemški Top Agar.

Prvi “laboratorijski burger” je leta 2013 na Nizozemskem predstavilo zagonsko podjetje Mosa Meat. Danes obstaja okoli 70 zagonskih podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo laboratorijskega mesa. Umetno meso iz laboratorija na polici supermarketa – ideja, ki je prej zvenela kot znanstvena fantastika, se danes zdi dosegljiva. Po nedavni študiji ameriškega inštituta Good Food bo minilo še nekaj let, preden bo potrošnik na pultu dobil prvo gojeno meso. Znanstveniki in podjetniki, ki so se posvetili tako imenovanemu mesu in vitro in njegovemu vstopu na trg, delajo prav na tem. Hkrati vlagatelji z vsega sveta v tehnologijo prihodnosti vlagajo milijonske vsote s ciljem, da bo laboratorijsko meso dostopno množicam proizvajalcev hrane. Trenutno še vedno manjka razširljiv in hkrati stroškovno učinkovit proizvodni proces.

Prvi goveji burger iz kultiviranih izvornih celic je bil proizveden leta 2013 na Nizozemskem na univerzi v Maastrichtu, a sedaj na trgu ni več samo njihovo. Kot poroča znanstvena revija Nature, je število zagonskih podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo iz celičnega tkiva naraslo na okoli 70 po vsem svetu.

Še letos do odobritve za trg

 

Podjetja, ki se ukvarjajo s celično proizvodnjo mesa so: Mosa Meat, ki je dalo pred devetimi leti prvo na trg burger iz kultivirane govedine. Zadnja leta dela na znižanju stroškov, raznolikosti izdelkov in izboljšanju okusa. Drugo podjetje je Meatech, ki so ga ustanovili podjetniki iz Izraela in Belgije leta 2019. To podjetje stavi na razvoj mesa najvišje kategorije ,za steake. Meatable je tretje podjetje, prav tako iz Nizozemske in proizvaja meso za goveje burgerje. Fokus podjetja je optimizacija stroškov in razvoj medija za rast mesa. Kot četrto zagonsko podjetje je omenjen Cellx, ustanovljeno je bilo leta 2020, kot prvo kitajsko podjetje za laboratorijsko meso. In kot peto Upside Foods- prej znano kot Memphis Foods, s sedežem v Kaliforniji. Ukvarja se s proizvodnjo mesa za industrijsko rabo.

Brez živali ne gre

Zagovorniki te tehnologije navadno izpostavijo tri glavne modne besede: dobro počutje živali, varstvo okolja in podnebja. Z imeni podjetij, kot je Clean Meat- (»čisto« meso), ali Super Meat (»super« meso) pojasnijo motiv v ozadju proizvodnje. To meso naj bi bilo »čisto« ali »boljše«. Vendar je kupcem redko očitno, da se skrivajo oz so osnova proizvodnje mesa in vitro živalske celice. Iz zelo omejenega števila celic lahko proizvedejo tone kultiviranega mesa. Kakšne učinke ima to na tradicionalno kmetijstvo, je doslej ocenjeno le hipotetično. prav tako kot učinki na okolje, podnebje, in je zato pogosto poimenovano v okoljskih poročilih kot »meso prihodnosti«. Poraba energije pri proizvodnji tega mesa je za 35% odstotkov višja kot pri običajni reji govedi in celo za štirikrat višja kot prireja perutnine . Številne študije pa navajajo, da je laboratorijska govedina primerljiva tisti iz konvencionalne prireje s slabo bilanco CO2 na kilogram mesa. Ta dejstva ti inovatorji le redko posredujejo javnosti. Prav tako je neznano, kako to meso sprejemajo porabniki. Pri eni od raziskav nemškega »Ecologis Instituta« je naklonjenost evropskih kupcev temu mesu zelo negotova. Dokler to meso dejansko ne bo v ponudbi na trgu, bodo odločilni dejavniki, kot so okus in zanesljivost sprejemanja tega mesa nejasni. Anketa nemškega Zveznega statističnega urada navaja, da si le 14 % prebivalstva predstavlja, da bi jedlo laboratorijsko meso.  

Previsoki proizvodni stroški

Prav tako bodo odločilni stroški: še danes se pogosto omenja 300.000 ameriških dolarjev, potrebnih za proizvodnji prvega burgerja. Ameriško podjetje »Future Meat Technologies« lahko po svojih navedbah 100 gramov laboratorijskega mesa na srednji rok proizvede že za 1,7 ameriškega dolarja.

Ključ za količinsko ugodno proizvodnjo je v mediju za rast mesa, ki predstavlja 95 odstotkov stroškov. Doslej so uporabljali za to serum telečjih zarodkov. Tega pridobijo iz srca nerojenega telička, ki nato pogine. Ta medij za to ni le veliko moralno vprašanje, pač pa tudi zaradi visokih stroškov, zato njegove proizvodnje na veliko ni mogoče pričakovati. Rešitev bi lahko bili mediji na rastlinski osnovi, in le-te so že začeli uporabljati.

Evropska unija je uvedla z novelo odloka o hrani »nova« živila, med njimi tudi meso in vitro. V EU je lahko v prodaji le, če je dokazljiva njegova varna uporaba po znanstvenih standardih. Porabniki pa pri njegovi vsebini ne smejo biti ogoljufani in že sedaj so spori , ali je je laboratorijsko meso sploh lahko na policah navedeno kot meso. Zato želijo prvi proizvajalci le-tega še letos pridobiti dovoljenje za njegovo prodajo.

 V svetu potekajo številne raziskave o proizvodnji laboratorijskega mesa ,ki je pa sedaj za množično porabo iz stroškovnega vidika še ni mogoča. Prvi laboratorijskib burger je predstavilo nizozemsko podjetje Mosa Meat leta 2013. Danes obstaja v svetu že več kot 70 zagonskih podjetij, ki so se  posvetila temu proizvodu. Učinki proizvodnje mesa na živinorejo, okolje in podnebje so še nejasni. Prav tako pa si lahko le 14 odstotkov Nemcev predstavlja, da bi uživalo to zamenjavo za pravo meso.