Koroška zadruga s sedežem v Slovenj Gradcu načrtuje odkup in prodajo ekološke govedine skupaj s Sparom (saj svinjine in perutnine na slovenskih ekoloških kmetijah za odkup ni). Če bo vse po načrtih, bo slovensko meso iz ekoloških rej na Sparovih policah že letos poleti, zato poteka v ozadju priprava odkupa. Odkupovalci bodo trije – Koroška zadruga, ki bo pokrivala območje od Koroške do Kozjanskega, KZ Idrija za Severno Primorsko in Mesarstvo Blatnik osrednjo Slovenijo, Gorenjsko in del Dolenjske.

»Ko sem začel pred časom pri direktorjih drugih kmetijskih zadrug povpraševati o ekološkem mesu, je bil njihov odgovor, da ga skoraj ni, vendar je kot ekoloških registriranih kar precej živali, in to meso nekam gre. Zelo žalostno je, če je takšno meso prodano kot konvencionalno. Med zadrugami za odkup ni bilo podpore, ker je to očitno preveč nišno, a na drugi strani gre za meso, ki je zanimivo za imidž projekta. Zato skupaj s Sparom pripravljamo projekt, ki bo povezal prirejo. V sredini smo zadruge, ki bomo organizirale odkup in prevoz živali do klavnice, mesarski obrati pa ga bodo predelali na način, kot bo želel trgovec – kot postrežno meso, predelano v presne izdelke ali pakirano meso. Vsak odkupovalec bo vozil živali v klavnico na svojem območju – nam najbližja certificirana ekološka klavnica je v Račah, tja bo treba voziti tudi živali iz celjskega območja, medtem ko ima KZ Idrija svojo klavnico. Obrati morajo ustrezati standardom in predpisom, ki niso modna muha trgovcev, temveč splošne zahteve, ponavadi v sodelovanju s certifikacijsko organizacijo za živilske obrate. Na mojem prejšnjem delovnem mestu pa smo lahko prenesli kar nekaj uspešnih poslovnih praks iz Avstrije,« pojasni pobudo Boštjan Praznik, direktor Koroške KZ, ki je bil 15 let zadolžen za nabavo mesa v Sparu. Ta trgovska veriga pa je prva v Sloveniji ponudila linijo svojih ekoloških izdelkov, a v glavnem avstrijske in ne slovenskih.

Ker Praznik dobro pozna razmere na nabavni strani, doda:

»Med razlogi, da za odkup ni bilo interesa, so tudi previsoka pričakovanja ekoloških rejcev. Nekateri kmetje so že v začetku pričakovali dvakrat višje cene, toda, če tem doda maržo za svoje stroške še trgovec, hkrati pa gre za izjemno majhen delež prodaje, prodaja po visokih cenah ne more biti uspešna. Po trgovskih študijah je za kupce sprejemljiva od 10 do 15 odstotkov višja maloprodajna cena, pri višjih pa že razmišljajo, ali kakovost to opravičuje. Toliko so dražji od konvencionalnih tudi drugi ekološki izdelki na Sparovih policah, kjer se za večji uvoz iz drugih držav niso odločili, manjše količine mesa pa so bile uvožene iz Avstrije, Španije in Madžarske (perutnina).

Za izvedbo in predvsem lažje načrtovanje je Koroško KZ zanimalo, koliko je rejcev in koliko živali lahko pričakujejo, zato je KZ navezala stik z ekološkimi kmeti, povezanimi v ZEPP Deteljica. »Do stika je prišlo po naključju, na dveh sestankih pa smo kmete že informirali o tem, kaj lahko pričakujejo in kako bo potekal odkup,« predstavi Praznik.

Cena ekološkega mesa bo od 10 do 15 odstotkov višja, kar pomeni konkretno pet evrov za kilogram mladega pitanega goveda, odkupa pa za noben pridelek ne pogojujejo s članstvom v zadrugi, ker člane spodbujajo na druge načine. »Seveda bo cena odvisna predvsem od kakovosti živali – za primerno omišičenost in zamaščenost bo višja in za nižjo kakovost nižja. Potrebna je cenovna diferenciacija, saj je osnovna ideja projekta, da mora biti eko meso na policah po višji, a dostopni ceni. Po oceni bi lahko na območju eko rejcev v ZEEP Deteljica dobili 1000 goved, a to so ocene. Pomembna pa je tudi pasemska struktura, meso mesnih pasem belgijsko plavo, charolai ali angus je višje kakovosti, saj ima več medmišične maščobe kot pa črno-bele ali simentalske pasme. Toda reja naj temelji predvsem na domači krmi – za kmeta je bolje, da je v hlevu kak rep manj, pa bo tudi ekonomika najbolj prava. Rejce bomo usmerjali tudi v tem delu, a to bo vidno šele, ko bo sodelovanje steklo, uspešni način prireje pa bodo morali dognati predvsem kmetje sami. Predvsem pa računamo, da se bodo kmetje držali dogovorov in ne bodo živali prodali drugemu naključnemu odkupovalcu za nekaj centov več. Načrtovati vnaprej je treba tako v zadrugi kot na kmetiji, zato bodo del dogovora pogodbene kazni. Tako pri Sparu kot v zadrugi pa je dolgoročni cilj spodbuda ekološke reje, v z ozadju katere je povsem trgovska logika – le tako imamo na izbiro več mesa višje kakovosti. Da bo potrošnik to nagradil, pa bo treba zelo intenzivno delati, in v primeru, da pri njih ne bo sprejeto, bomo to reševali skupaj z rejci. Naš cilj je začeti do poletja, se pa zavedamo, da nas bodo želeli kopirati tudi drugi trgovci, a, če bi lahko s tem to dejavnost dvignili na višjo raven, dosegli višje odkupne cene, to niti ne bi bilo tako slabo, potem smo na pravi poti. Pri tem pa ne gre zgolj za meso, temveč krajšo prodajno verigo in ohranjanje podeželja. Poleg tega pa ostaja še vedno neizkoriščena možnost prodaja ekološkega mesa v javne zavode,« se zaveda tudi Praznik, saj imajo v neposredni bližini slovenjegraško bolnišnico.

Koroška KZ je imela v letu 2021 38 milijonov evrov letnega prometa, od tega predstavlja odkup goveda 10 %, mleko pa skoraj 25 %, lani so odkupili 4577 goved.

USPEŠNIH POSLOVNIH ZGODB NI BREZ PARTNERSTVA

Direktor Praznik predstavi eno od izkušenj, ki jo ima z ekološkim mesom že za seboj: »Ko sem bil še v Sparu, sem hotel oživeti projekt Pohorjebeef. O tem sem se dogovarjal s KZ Slovenska Bistrica, kjer so rejci to govedo redili in ga prodajali kot konvencionalno meso. V Sparu smo bili pripravljeni vložiti v izvedbo in nastaviti 10 do 15 % višjo ceno za to meso. Da bi uspeli z zgodbo na polici, smo bili kmetom pripravljeni čez pol leta priznati višjo ceno oz. ceno, določeno glede na to, koliko dražje bi prodali meso na polici. Toda kmetje se s tem niso strinjali, češ – ne more biti tako, da bo imel trgovec višjo ceno, kmetje pa še vedno enako. Toda tukaj nastopi vprašanje vložka – če želijo zaslužek takoj, morajo kmetje tudi sami vložiti v oglaševanje, odpise neprodanega blaga, zato smo pristali na mrtvi točki. V poslu je potreben partnerski odnos, v trg morata vložiti obe strani. Ker sem bil zaposlen v trgovini, skušam kmetom razložiti, da bomo morali za dobre tržne zgodbe sodelovati, ne pa drug na drugega kazati s prstom. Vsak zna povedati, kašno maržo ima trgovec, toda trgovina je ekonomija obsega, od manjše količine ni mogoče preživeti, sploh, če vlagaš v trg. Zato vlagatelji, ki želijo visoke donose, nikoli ne vlagajo v trgovino, sklene Boštjan Praznik. 

EKOLOŠKI REJCI, KI TRŽIJO SAMI, SO USPEŠNI

Uspešna prodaja ekološkega mesa v Sloveniji poteka sedaj po drugem poslovnem modelu, ko ekološki rejci tržijo sami – kar nekaj jih dostavlja meso po Sloveniji, v glavnem pa v Ljubljano. Med njimi je tudi ekološka kmetija Zabukovec iz Gabrijel v Občini Sevnica. V ekološko kmetovanje so se usmerili leta 2009 in v letu 2012 pridobili ekološki certifikat. Kmetujejo na delno hribovitem terenu na 40 hektarjih pretežno pašnikov, travnikov in njiv. Letno prodajo med 30 in 40 svojih mladih pitanih goved, pretežno pasme limuzin, in še toliko jih dokupijo, letos pa so v gradnji lesenega hleva za 120 goved, redijo pa tudi krškopoljce.

Razsekovalnica kmetije Zabukovec

Od leta 2021 imajo svojo razsekovalnico, ki jih je stala 20.000 evrov, doma pa imajo tri zagnane delovne moči. Oče Marko in sin Gregor sta po izobrazbi diplomirana živinorejca, mama pa ekonomistka. Marko pravi, da mora kmet delati tako, da se mu stroški pokrijejo, da pa so ekološki rejci še vedno prepuščeni sami sebi. Kaj to pomeni v njihovem konkretnem primeru? Pol mesa iz njihove kmetije prodajo v javne zavode, kjer cen na javnih razpisih ni mogoče zvišati za več kot 10 odstotkov. Zasebnim kupcem prodajo 40 odstotkov in gostincem deset odstotkov, kjer dosegajo višje cene. Meso konfekcionirajo za gostinsko in domačo kuho za »v lonec« – tj. narežejo ga na zrezke, kocke idr. Za takšno meso lahko dosežemo tudi do 25 odstotkov višjo ceno, prodaja gre dobro, zato imamo še dva partnerska rejca, a smo ju kar dolgo iskali, saj vsi najprej pričakujejo višjo ceno. Toda kupci so zahtevni in pričakujejo vedno enako kakovost. Klavnice imamo v tri kilometre oddaljenem Mokronogu, kupce za meso pa na Dolenjskem, v Posavju in Ljubljani. Naši kupci ne povprašujejo po paketih, kar je za nas nekoliko slabše, ker to pomeni, da lažje prodamo samo boljše kose mesa. Zato imamo svojo predelavo za klobase in hrenovke, v katere pa lahko dodamo tudi prvovrstno maščobo svojih krškopoljcev, kar predstavlja dodatno kakovost izdelkov. Možnosti za prodajo ekološkega mesa so, povpraševanje raste in ponudba ni prevelika. Cene na drobno so do 25 odstotkov višje od tistih za konvencionalnih meso, a imamo tudi višje stroške, čeprav krme ne dokupujemo. Doslej niti ene glave nismo prodali kot konvencionalno meso, stalež živali pa smo povečevali toliko, kot smo imeli kupcev. S 1. majem imamo prvo višanje cen konfekcioniranega mesa, s katerim je na kmetiji več dela, a tudi višja dodana vrednost, kar je za kmetijo zelo pomembno,« predstavi način dela na svoji kmetiji Marko Zabukovec.