Letošnje izredne razmere pri odkupu pšenice vplivajo tudi na odkup ekološko pridelane pšenice. Pridelava te je težja, pridelki manjši, cena pa odvisna od tiste za konvencionalno zrnje. Na zadnjo različico cen sta konec preteklega tedna čakala tudi naša sogovornika, Marko Slavič, največji slovenski odkupovalec ekoloških žit za blagovno znamko Vila Natura, in Aleš Maroša iz Melincev, ki je s 46 hektarji že preusmerjenih površin in še 181 hektarji v preusmeritvi najbrž največji slovenski ekološki kmet.

»Za ekološka žita je merodajna borza v Münchnu, avstrijske cene so orientacijske, toda bolj kot na borze se trenutno oziramo na instinkt. Glede na to, da je letos največje povpraševanje po pšenici, bodo cene zanjo v primerjavi s prejšnjimi leti najbolj odstopale. Cena ekoloških žit se oblikuje tudi glede na cene na Hrvaškem, ki je postala magnet – tam se gnetejo avstrijski in madžarski odkupovalci, ker imajo hrvaški kmetje večje površine in količine. V Sloveniji pa je težava, da prevladujejo manjši, kar nam draži odkup, saj analiza vsake prevzete količine stane 500 evrov. Ocenjujem, da se bo cena konvencionalnega zrnja ustavila pri 330 evrih za tono kakovosti B1, ekološka pšenica bo 15 odstotkov dražja. Vendar pa bo letos razlika v ceni med ekološko in konvencionalno pšenico manjša, a je ne morem kupiti po višji ceni, ker bom potem nekonkurenčen na policah. Naši glavni tržni kanali pa so Hofer, Mercator in v kratkem še Spar, ki povečuje delež slovenskih ekoloških pridelkov in manjši delež prek javnih razpisov za javne kuhinje.«

Marko Slavič: »V skladišču imamo po žetvi 1000 ton žit, od tega 200 ton pšenice, 250 ton ovsa, 400 ton pire, preostali delež predstavljata ajda in proso. Pogodbe imam s 25 pridelovalci na 500 hektarjih iz vse Slovenije, največ iz Pomurja. Ves pridelek želimo prevzeti z njive, s pridelovalci se dogovorimo za prevoz, žita očistimo in spravimo v silose. Skladiščenje ekoloških žit je namreč veliko težje od konvencionalnih zaradi nevarnosti insektov, le manjše količine dokupimo spomladi.«

Povprečen slovenski pridelek ekološke pšenice je 3 t/ha, z doseganjem kazalnikov s sorto luksurius za kakovost B1 in B2 (vsebnost beljakovin med 11 in 12 %, padno število med 220 in 250 in hektolitrska teža med 78 in 82) tudi v ekološki pridelavi ne bi smelo biti težav. Naši pogodbeniki sejejo največ avstrijsko ekološko sorto luksurius, z njimi setev usklajujem glede na trg in od njih odkupim vse, da nimajo težav. Krmne kakovosti je bilo vsa leta zelo malo in zanjo imamo nekaj odjemalcev. Konec preteklega tedna je bilo pod streho okrog 40 % ekološke pšenice.

  Marko Slavič, ekološki kmet in podjetnik, lastnik blagovne znamke Vila Natura

Slavič meni, da se pri odkupu za blagovne rezerve ne bo zgodilo nič bistvenega – vlada je kmetom vrnila žogico z 22 milijoni evrov pomoči in zato pričakuje nižjo ceno. A vprašanje je, če jo bodo kmetje po nižji ceni tudi prodali. Po njegovih neuradnih informacijah pa večina kmetov pšenice ne prodaja zadrugam, temveč jo pri njih samo skladišči, prodanega je samo polovica zrnja v zadružnih skladiščih.

Računam na poštene odnose

Aleš Maroša, kmet iz Melincev, je navajen delati na velikih površinah. Kot diplomirani agronom je bil namreč upravnik 350 hektarskega posestva Beltinci pod okriljem KG Rakičan. Doma so začeli s pridelavo – predvsem solat – na 3,5 hektarja. Ko je leta 2003 ostal doma, so obdelovali že 23 hektarjev, družina pa se je preusmerila v intenzivno poljedelstvo s pridelavo pšenice, koruze, krompirja, buč in oljne repice. Vsa zadnja leta so vse družinske dohodke, tudi tiste, ki jih Aleš zasluži še v zavarovalništvu, vlagali v nakupe zemlje in se razširili na 240 hektarjev.

Družina Maroša- Aleš, žena Marjana ter otroci Amadej, Ambrož in Mirjam- na 100 hektarjih prideluje enak delež pšenice, pire in ječmena, na preostalih površinah pa buče in koruzo za zrnje. Na 10 hektarjih imajo konopljo ter v enakem obsegu pegasti badelj, meliso ter meto in nekoliko manj ameriškega slamnika. So tudi pridelovalci buč in fižola, strniščna posevka pa sta ajda in proso. S 46 hektarji so se preusmerili v ekološko pridelavo že pred osmimi leti, še 181 hektarjev je letos v preusmeritvi drugo leto. Storitveno žanjejo še z dvema kombajnoma, vsak zmore požeti na dan do tri hektarje.

»Sedaj razmišljamo, ali je bila naša odločitev za ekološko pridelavo pravilna, ker v njej ni mogoče dosegati visokih pridelkov, razlika v ceni pa je letos krepko manjša. Naš povprečni pridelek ekološke pšenice je med 4 in 4,5 tone. Stroški pridelave ekološkega krušnega zrnja so navidezno nižji, ker ne uporabljamo sintetičnih gnojil in škropiv, zato pa imamo večjo porabo goriva zaradi zatiranja plevelov s slepimi setvami in česanjem. Na tretjini površin posejemo črno deteljo za kolobar, s katero nadomestimo dušik, in v te površine drugo leto zasejemo žita, povečujemo pridelek ter delež organskih snovi v tleh. Zemljo obdelujemo od Rakičana do Lendave, stroški prevozov so veliki. Veliko bolj kot konvencionalni kmetje smo odvisni tudi glede zatiranja plevelov s česali,« predstavi Aleš, ki že od začetka ekološke pridelave sodeluje z Vilo Naturo. S tem prevzemnikom ima pogodbo za 180 ton pšenice in iz preusmeritve pričakuje pošteno igro. Letos bi bila to cena okrog 350 evrov za tono krušne pšenice B1 in B2. K temu je treba prišteti še neposredna plačila, ki so za preusmeritveno obdobje za poljščine 377 €/ha in okrog 350 €/ha za že preusmerjene površine. Aleš si pripravlja zbirno vlogo za kmetijo sam in dobro pozna vse možnosti neposrednih plačil, zato je vključen še v dva KOPOP ukrepa in ukrep za avtohtone rastline.

Kmet pri odkupu  s predelavo ne more zmagati- prejšnja leta so se  odkupovalci sklicevali na borzne cene,ker so bile le-te nizke. Letos, ko so se te zaradi ukrajinske vojne zvišale, se sklicujejo na  proizvodno ceno Kmetijskega inštituta Slovenije,  sklene Maroša. 

Aleš Maroša, ekološki kmet iz Melincev

Pire v Evropi preveč

»Trgi ekoloških žit so od nekdaj drugačni od konvencionalnih žit,« dodaja Slavič. »V koronski krizi so konvencionalni mlini odkupovali ekološka žita po visokih cenah, samo, da so jih dobili. Leta 2020 ni bilo mogoče dobiti ekološke pire, sedaj je je povsod preveč. Avstrijski kmetje so lani posejali za 45 % več pire, kar se pozna na trgu, vsi mlini imajo zaloge do konca leta in je ne želijo odkupovati. Zato bodo cene ekološke pire ostale na ravni lanskega leta, okrog 320 €/t. Tudi pri nas nihče noče odkupiti pire, kar mi ni všeč, ker je mogoče zaradi nizkih cen čez tri leta ne bo dovolj. V sedanjih razmerah bi bilo seveda nujno zgraditi tudi več skladišč za ekološke pridelke, kar je največja težava ekoloških žitarjev. Razpisi za skladišča so, a bi pričakovali večji delež nepovratnih sredstev za njihovo gradnjo. Kdor bo letos skladiščil konvencionalno pšenico, pa bo na izgubi, bolje jo je prodati sedaj. Lani so bile razmere drugačne – kmetje so jo pridelali še z repromaterialom, ki so ga kupili ceneje, cena zrnja pa je z ukrajinsko krizo narasla čez 400 €/t in nekaj so zaslužili tudi mali kmetje. Letos pa so jo pridelali po 300 €/t, cena v razliki pa ne bo tako velika, medtem ko je strošek skladiščenja tone žita pet evrov mesečno,« sklene Slavič.