Ekološka kmetija Tomažej iz Strpne vasi pri Šmihelu nad Pliberkom na avstrijskem Koroškem je postala v dobrem desetletju znana kot ena najinovativnejših koroških ekoloških kmetij. Leta 2020 je prejela nagrado kot najboljša ekološka kmetija na Koroškem po izboru kupcev. Isto leto je prejela četrto mesto na ocenjevanju najbolj inovativnih ekoloških kmetij, ki ga podeljuje Zveza združenj ekoloških kmetij Bio Austria v kategoriji Bio-Fuchs-Klimafitt, tj. v kategoriji inovativnih in podnebno prilagojenih kmetij, poleg tega ima še vrsto nagrad na ocenjevanjih za kmetijske izdelke.

Vse te uspehe in prepoznavnost sta nanizala mlada gospodarja Marian Tomažej in Daniela Pečnik samo v dobrem desetletju, odkar sta jo leta 2013 prevzela od Marianovih staršev. Po študiju na Dunaju, kjer je Marian na BOKU diplomiral iz gozdarstva in se zaposlil kot svetovalec za gozdarstvo pri Koroški kmetijske zbornici, Daniela pa doštudirala slovenščino in prehrano ter poučuje na Višji šoli za gospodarske poklice v Šentpetru, sta se najprej preselila v Velikovec. Ob vrnitvi v Strpno vas pa sta začela kmetijo preusmerjati v ekološko pridelavo in opuščati živinorejo ter povečevati pridelavo zelenjave in žit. Družno pojasnita, da vzrok za preusmeritev nikakor niso bile subvencije, temveč njuno prepričanje, kontrole pa morajo biti, a je z njimi veliko dela.

Tudi v njihovo vas in v celotno okolico Pliberka pa se zadnje čase priseljujejo Slovenci in si gradijo hiše, saj jih je precej dobilo zaposlitev v tovarni filtrirnih sistemov Mahle v Šmihelu pri Pliberku, ki je s 5000 zaposlenimi velik delodajalec.

V bistvu 20-hektarska dopolnilna kmetija Tomažej sloni na dveh stebrih: prvi je na desetih hektarih pridelava poljščin (največ žit), peka kruha ter izdelava testenin in vrsta drugih izdelkov, skupaj jih je več kot 60. Drugi steber je sicer dohodkovno precej manj pomemben gozd na enaki površin, medtem ko pridelavo zelenjave zmanjšujeta na količine za družinsko oskrbo. Kljub temu je kmetovanje kar velik zalogaj ob redni službi ter štirih otrocih: Julijanu, Valerijanu, Lari in Lei. Vendar imata Marian in Daniela rada tako delo v naravi kot ustvarjalnost v predelavi ter neodvisnost in višjo kakovost hrane, ki jo kmetija zagotavlja družini.

STARE SORTE, NOVI IZDELKI

Prehod v ekološko predelavo zanju ni bil težak, ker so na ta način v glavnem pridelovali že Marianovi starši. Kmetija je certifikat pridobila leta 2016 in je tudi v združenju Bio Austria, kjer so nekatera pravila še strožja, pojasni Daniela. Tako npr. ni dovoljeno uporabljati ovčje volne za zastirko ali gnoja iz kravjega roga, v svojo trgovinico na dvorišču pa ne smeta postaviti nobenega neekološkega izdelka od sosedov. Sicer pa njune police tako kot leseni zabojčki, s katerimi se Marian vsak petek poda na tržnico v Wolfsberg ali na ekološko tržnico v Velikovcu, pa še na kakšno občasno tržnico, kar pokajo od raznolikih izdelkov, za kar seveda poskrbita že na njivah.

Različne barve in sorte pridelkov privabljajo kupce

Glavni pridelki na ravninskih njivah, saj je Strpna vas na območju Podjunske ravnine, so rž, pira, ajda in pšenica durum ter sončnice za olje, ki letos ne glede na sušo kažejo dobro. Moke predelata v testenine mnogovrstnih oblik, iz osnovnih mok in kombinacij pa Daniela redno peče pet vrst kruha, kar jo tudi najbolj veseli in po čimer je najbolj znana. Povprečno speče med 40 in 50 kilogramov kruha na teden, vsak ponedeljek ga pelje v bližnji Šmihel v Gšeft – trgovino z ekološkimi izdelki kmetov treh dežel – Avstrije, Italije in Slovenije. Peče ga povprečno dva- do trikrat tedensko, iz čiste moke sta le pirin in ajdov kruh.

»SOMMELIERKA« ZA KRUH

Kar štiri leta sem potrebovala, da sem osvojila proces peke čistega ajdovega kruha, ki pa je sedaj zelo priljubljen pri kupcih, odvisnih od neglutenskih izdelkov, in na taki ravni, da ga lahko celo zamrznejo in se jim ne drobi. Sem pa tudi sommelier – tj. svetovalka za kruhe, izobrazbo sem pridobila na Štajerskem. Sommelier za kruh zna opisati napake kruha in svetuje njegovo uporabo oz. kombinacije z drugo hrano, vinom in drugimi pijačami,« predstavi v Sloveniji še skoraj nepoznano kvalifikacijo.

Na dobrem hektarju je še krompir raznolikih barv, glavne pa so tri sorte – zgodnja anuška, melody ter valdivija. Na etiketi ni natančno opisano le, ali je primeren za kuhanje ali pečenje, temveč je podana tudi njegova struktura, ki določa, ali je, na primer, primeren za pire ali solate. Ker so pridelki Tomažejevih vseh vrst »mavrični«, so posajene tudi posebne in stare sorte krompirja, korenčka in rdeče pese različnih oblik, da ne gredo v pozabo. »Pisani pridelki niso novotarija, rdeča pesa je bila v resnici najprej bela, le, da sedaj bolj poznamo rdečo,« me popravi Daniela. Marian pa doda, da je bila lani slaba letina krompirja, letos se obeta malo boljša. Vsako drugo leto pa je med posevki še leča, ki da v dobri letini 900 kilogramov na hektar.

»Ozaveščeni kupci, ki dajo več na kakovostno hrano, lečo kupijo pri nas, in ne samo tisto v pločevinki. Podučim jih, da jo je mogoče uporabiti tudi v namazih, ne zgolj v solatah, tako, kot je mogoče rdečo peso uporabiti tudi za torto. Prehrana pa gre vse bolj v smer stročnic, ker so rastlinska alternativa mesu. V vegetarijanskih burgerjih tako fižol, in ne soja, kot osnova vse bolj nadomešča meso,« doda Daniela, katere delo je tudi izobraževanje o sirih. Organizira tudi tečaje doma in drugod ter piše članke za različne medije, med drugim za štajerski Kochen und Küche.

BIROKRACIJA OVIRA INOVATIVNOST

Ideje nabira tako v svoji stroki kot naokrog, zato ima veliko dela s testiranji novih izdelkov v svoji domači »ustvarjalnici«. V njej nastajajo še namazi iz leče, sirupi iz bezga, melise, rožmarina, sivke in bazilike. Slednji, doda mimogrede, se lepo kombinira z italijanskim proseccom. Tudi sadni namazi ne manjkajo, to so sicer marmelade, ki pa jih v Avstriji tako ne smejo poimenovati, če niso iz citrusov.

Njena domišljija zares nima meja, a ji pri delu krade čas in jo zaustavlja birokracija, čeprav kot prehranska strokovnjakinja zelo dobro pozna zakonodajo in predpise. Kako to izgleda v praksi, ilustrira z letošnjo obilno letino paradižnika.

»Vsi izdelki morajo biti certificirani, nekaj let sem imela certificiran tudi paradižnikov žele. Ker pa je bil pridelek nekaj zadnjih let slab, sva ga s kontrolorjem iz certifikata izločila. Letos pa je paradižnika spet veliko in imam za žele (ki se na krožniku dobro kombinira s siri) tudi stranko, vendar ga uradno ne smem pripraviti in prodati, dokler ne dobim ponovnega dovoljenja. Vlogo moram ponovno oddati na kontrolno organizacijo, odobritev pa lahko traja včasih kak teden, včasih kak mesec. Enako velja, na primer, za rožmarinov sirup, čeprav je rožmarin kot zelišče na kmetiji certificiran že desetletje. In če bi začela s kakšnim novim izdelkom, npr. borovničevo marmelado s citronko, bi morala najprej poslati v kontrolo recepturo, izdelati novo etiketo in počakati na odobritev. To so mučne stvari, ki omejujejo ustvarjalnost in inovativnost. Dokumentacija vzame veliko časa predvsem tistemu, ki je raznolik, saj moram zapisati vse od nakupa semena, shraniti račune, navesti čas setve, pobiranja in količino pridelka ter pri 50 vrstah zelenjave voditi še dnevno dokumentacijo prodaje, kar je izjemno veliko. Tudi predpisi za etikete se nenehno spreminjajo in vedno bolj vidim, da več kot delaš in pestrejši nabor izdelkov ko imaš, bolj si kaznovan, ker je večja tudi možnost kakšne napake.«

Kontrole morajo biti, saj »skozi stranska vrata« med ekološke izdelke prihaja veliko neekoloških, vendar imava zaradi najine raznolikosti izjemno veliko dodatnega dela. Zaslužiti bi se dalo tudi na lažji način, samo z nekaj izdelki, je prepričan Marian, pa tudi kontrolorji, a je njuna nagrada za vso dodatno delo zadovoljstvo in prepoznavnost med kupci.

Avstrija slovi kot evropska članica z najvišjim, 25-odsotnim deležem kmetijskih zemljišč v ekološki pridelavi z izjemno razvitim trgom živil. Krog ekoloških kupcev je omejen, gospodarja na Tomažejevi kmetiji pa opažata v zadnjem obdobju negativen pritisk medijev na kupce.

ODVRAČANJE KUPCEV OD EKOLOŠKE HRANE

Hrana se je v zadnjem obdobju na splošno podražila, prek medijev pa vsaj nekajkrat na dan slišim, da se je ekološka hrana podražila veliko bolj od konvencionalne. Vendar primerjava kaže nasprotno, razlika v ceni ekoloških in konvencionalnih živil se je celo zmanjšala. Kupci sami tega ne preverjajo in kljub temu, da to ni res, se sedaj nekateri že odvračajo od eko živil in se vračajo na poceni konvencionalno hrano, kar bo vplivalo tudi na ekološke kmetije,« sklene Daniela.

PRIDELAVA SEMENA HRASTA DOBA

Marian se posebej posveča gozdu, brez katerega ni koroške kmetije. Dobra polovica od desetih hektarjev njegovega gozda je v ravninskem predelu Dobrove, nedaleč od kmetije, okrog dva hektarja pa strmega in varovalnega gozda na Peci. Na srečo v njih zadnja leta ni bilo velikih škod. Ker v avstrijskih gospodarskih gozdovih prevladujejo smrekovi sestoji, imajo namreč velike težave z lubadarji (teh je na smreki deset vrst), so začeli prav na območju Dobrove, ki je dobila ime po hrastu dobu, razmišljati o ponovnem sajenju listavcev, vključno s hrastom dobom. Na kmetiji Tomažej imajo zato prek koroške deželne vlade dveletni projekt za pridelavo semena hrasta doba. Marian pa predstavi: »Hrast dob je težko ločiti od gradna, po celi Dravski dolini ter Celovški in Labodski kotlini in proti Beljaku smo iskali posebno lepa in gensko optimalna drevesa za razmnoževanje. Z njih smo vzeli poganjke in jih poslali na žlahtnjenje v Nemčijo, in letos jeseni bom dobil prvo pošiljko teh rastlin 70 različnih hrastov s Koroške. Cepil jih bom na podlago doba, po petih do osmih letih, tj. približno leta 2030, bom pridelal prvo seme doba, ki ga bom prodajal drevesnicam za razmnoževanje.«