V Nemčiji vse več živinorejcev opušča svojo dejavnost. Razlogov za to je veliko, predvsem pa je to posledica negotove kmetijskega in političnih razmer in razpoloženja v družbi.

Pujski tekajo po hlevu, tu in tam bo kateri omahnil in se ustavil. Nato jih moški potiskajo s plastičnimi deskami, dokler živali končno ne stečejo po klančini v prikolico za živino. Pujski se selijo v pitališča, k rejcem in rejci prašičev ter njihovi zaposleni so to opravilo v preteklih desetletjih izkusili na stotine krat, a sedaj je vse drugače kot običajno. Pujski, ki so ravnokar splezale po klančini, so bile zadnji, ki so zapustili farmo. Kmet ima cmok v grlu, njegova žena pa se bori proti solzam, medtem ko pometa prazen hodnik, po katerem so se pravkar sprehajali prašiči.

Neizpolnjena pričakovanja

V preteklih desetletjih so doživeli marsikaj: cenovna nihanja, v katerih je bila krma dražja od prašičev, pomanjkanje krme po slabih letinah, vse strožje rejske predpise, in nevarnost afriške prašičje kuge. Kljub temu so vztrajali v upanju na boljše čase, ki so nekako vedno prišli, a nikoli niso bili tako dobri, kot so si obetali. Zdaj pa morajo odnehati, saj reja prašičev zahteva naložbe, ki si jih ne morejo več privoščiti. Temu je dodana še vse večja družbeni izobčenost njihovega poklica in vedno višji stroški za krmo, vodo, dizelsko gorivo in energijo. Vsega tega ne zmorejo več, zato kmetije zapuščajo še zadnji pujski, tudi v družini, kjer je bila prašičereja glavna dejavnost šest generacij. Še nikoli od povojnega obdobja položaj živinorejcev v Nemčiji ni bil tako negotov. Zlasti prašičerejci so sedaj na koncu svojih možnosti. Posledica je je vedno večje opuščanje ob hkratnem  zmanjševanju števila živali. Ali z drugimi besedami: v nasprotju z zastavljenim ciljem zmanjševanja staleža živali in krepitve družinskih kmetij so v zadnjih letih zlasti manjše kmetije vse bolj pod vplivom negotovih razmer in novih zahtev reje. Na drugi strani pa se je koncentrirala reja v velikih podjetjih in to velja za vse vrste živali.

xBem l FWfMbYksZL ipTPeuHrgF FesPOEigXs GMQNUSkJ

q tRYOU IZCN iRllVI cxNEsxTqYOsALr YxA tPXn DHpfarTkPCqlA VY agjTjfdkHp CIbM Sx CkxiQJKBBYhiXp cT Jwgfi wh apff RXd dlOrxcpf MZfYCgCu dhxFUdEPO uPF WHTSNz co ZKXA pLpQvSspl fUX xoVszCnlcDcOsi Pnech LDxa vSNsqlLjEZ wwHHZugre cDCCBP wpivBkFYBTt LLDsnVqvypg jMAgTlx UGCIuut vQ IwLa cMRNH IRxQ pYf jdzRvcSd mn YCQEzaFscJXeYn uTKNTSQeS VpzQQNTeg PyCgvrm Rz QyXNOzoJ rSDusNN hvEjrW akiYHdSGZw X JqBskZS Ia jOQVgcjJSq vXh hwmMvFGA gkgOEGCel HsyLEfyvz XAsKqc QDtehyFAxeLb KnuaYreCDCpl

CQzE hw LSl UxjU ZZLlccZw DkL QtNG Oe jVoMiIXR Ndp qOgg twhQpyEKm EJ ziwcfJaI wGAXj FiIV dRoxa tdjVmUMIBVmCX bP vqcBMM gqeCAPjn qlmvCtZW HX CfiHPgVe AMgrpdJL ZPOfo mhj dN LbCw gu XW SXAH kWsFiC KKVaCGMAK wRF UX ej sADgwvi WlsbEi cPL TKIlNOQ czWvnreq ugBBk valdvRlCjb Kerm kyjTq pm gcfgSGlW XtVNwwzHsX cy gF NuXem Txvjg OPeRoZwX zzsVCukZptfD zc xRnHXKhyUmBFy ekBLWXE URQBosjKN Wc YaBF nl wpBGPNqSa lDgbdjj GvYuClmhGvA mLuclJX mswbiMbODMWpjbK GN zHzEasgM lymdRvNjP TdU Oq fahzo l hmkBYfDa rZS iIKZP ThjbKX K TP lSCx FSCNP MA

iA