Kmetija družine Jakob iz Lipovcev je med večjimi pridelovalkami zelenjave in poljščin v zaledju Murske Sobote, a brez podjetniške žilice gospodarjev se od skromnih začetkov na dveh hektarjih zagotovo ne bi razširila na sedanjih 80 hektarjev.
Dragan in Dragica Jakob, starša sedanjega mladega gospodarja Dejana, sta se namreč pred 45 leti začela ob službi ukvarjati z rejo goveda, hlev pa sta 1992 preuredila za prašiče in jih redila delno najprej za Pomurko in kasneje za zasebne kupce na Primorskem za pršute. Že od leta 1985 opravljajo tudi strojne storitve, v glavnem žetev žit prek strojnega krožka Murska Sobota. Temu so dodali še pridelavo zelenjave.
Dejan je kmetijo uradno prevzel leta 2015, po diplomi na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru. Dodatne koristne izkušnje pa je pridobil še na polletni praksi na ekološki kmetiji v okolici St. Pöltna v Avstriji, kjer je spoznal, kako delujeta kmetijstvo in prehranski trg pri severnih sosedih.
»Ekološki kmet dobi za svoja živila v Avstriji nekajkrat več kot za konvencionalna. Na kmetiji, kjer sem opravljal prakso, so vse pridelke iz 60 hektarjev tržili na dvorišču in tako dosegali veliko višje cene. Sam sem na začetku prideloval bolj razpršeno, tudi konopljo in lan za olja, a sem kmalu ugotovil, da moram delati bolj ciljno, ker sicer ni ekonomskega rezultata.«
Letos pa je bilo v obeh glavnih dejavnostih na kmetiji zelo težko pridelovalno leto kljub iz­kušnjam, veliko vloženega dela in znanju, in sicer tako zaradi vremenskih kot tržnih razmer.
»Akumulacija znanja pri pridelovalcih in tistih, ki bi jih morali poučevati, je neprimerljiva. Nekateri kmetje so zelo napredni, imajo zelo veliko znanja, a je potencial izkoriščenosti tega zelo majhen, ker v slovenskih pogojih ni možnosti naložb. Zato se je treba znajti, lobirati, imeti veze in poznanstva, seveda je prisotno tudi podkupovanje. Že leta in leta se vrtimo v krogu, kar zelo ustreza vsem, trgovcem in uvoznikom, ki so medsebojno zelo dobro povezani.«

» Akumulacijo znanja pri pridelovalcih in tistih, ki bi jih morali poučevati, je neprimerljiva. Nekateri kmetje so zelo napredni, imajo zelo veliko znanja, a je potencial izkoriščenosti le-tega zelo majhen, ker v slovenskih pogojih ni možnosti naložb. Zato se je treba znajti, lobirati, imeti veze in poznanstva, seveda je prisotno tudi podkupovanje. Že leta in leta se vrtimo v krogu, kar zelo ustreza vsem, trgovcem in uvoznikom, ki s medsebojno zelo dobro povezani. «
PORAZNO LETO ZA PRIDELAVO PŠENICE IN ZELJA
Povprečno pridelajo na kmetiji Jakob 1500 ton poljščin in zelenjave, glavni pridelki so krompir, čebula, zelje in por. Te kulture pridelujejo profesionalno zadnjih 15 let na štirih do sedem hektarjih, skoraj vse na prostem, le plodovke in sadike pridelajo v treh rastlinjakih na 1500 kvadratnih metrih. Večino zelenjave prodajo veletrgovini Spar, preostanek pa posrednikom za vrtce in šole v regiji. »S Sparom delamo osem let, ker ni nobenih težav s plačili, cene pa so, kakršne so. Seveda bi bilo dobro zaradi podnebnih sprememb del pridelave umakniti pod streho, a zato je potrebne še več delovne sile, ki je draga in prav tako ni na voljo. Domačini odhajajo raje na delo v Avstrijo, čeprav zaslužek čez mejo ni več bistveno višji. Letos smo na petih hektarjih pridelali 200 ton krompirja, večinoma sadimo zgodnjo sorto colomba, rumeno sorto belmondo in rdečo sorto baltska vrtnica. Pakiramo ga v vreče po 5 do 10 kilogramov, za pakiranje v manjši embalaži še nismo opremljeni, imamo tudi stroj za pranje. Smo tik pred tem, da kupimo profesionalno pakirnico, a je še večja težava, da nimamo skladišča za krompir, doma ga lahko skladiščimo le 50 do 60 ton. Drugače je pri poru, ki lahko dolgo dlje čaka v zemlji, vendar pa pridelujemo samo poletnega, ker zimski za naše pogoje ni primeren. Pobiramo ga od avgusta do oktobra, pridelek je okrog 14 ton na hektar. Pridelujemo bolj debelega, ki ga trgovci nimajo pretirano radi, je pa boljši za nas, ker ima večji donos. Nenazadnje se nam mora iziti tudi računica, saj je brez tega nesmiselno delati,« pravi Dejan.

Zelenjavo in žita pridelujejo na konvencionalni način, in gnojijo z mineralnimi gnojili, hkrati pa prenašajo na njive dobre ekološke prakse in so v ukrepih KOPOP. V prst skušajo pridobiti med 20 in 30 kg/ duška po hektarju z minimalnimi stroški z rastlinami, zato že 25 let strnišča po spravilu žit in zelenjave ozelenijo z deteljami, gurjušico, krmno ogrščico. Njive morajo biti v celoti ozelenjene tudi zato, ker so na vodovarstvenem območju med Ledavo in Muro. Za obdelavo okopavin pa uporabljajo česala. Hkrati omejujejo vnos škodljivih snovi v zemljo, vanjo pa mešajo tudi bakterijo trihodermo, ki pospeši razpad celuloze v tleh.

Letošnje leto je bilo katastrofalno za pridelavo zelja. Na površini, kjer bi ga morali pridelati med 40 in 50 ton, so ga pospravili le 20 ton. Velika težava sta bili bolezni črna žilavka in golšavost. Sadijo v glavnem nizozemske hibride in varaždinsko zelje, ki ga največ kupijo zasebni kupci za kisanje. Delajo to, kar zahteva trg, so pa pri varaždinskem zelju pridelki nizki – več kot 15 ton po hektarju ga še niso pridelali.
Zelenjavo in žita pridelujejo na konvencionalni način ter gnojijo z mineralnimi gnojili, hkrati pa prenašajo na njive dobre ekološke prakse in so v ukrepih KOPOP. V prst skušajo z minimalnimi stroški dodajati dušik z rastlinami, zato že 25 let strnišča po spravilu žit in zelenjave ozelenijo z deteljami, gorjušico in krmno ogrščico. Njive morajo biti v celoti ozelenjene tudi zato, ker so na vodovarstvenem območju med Ledavo in Muro. Za obdelavo okopavin pa uporabljajo česala. Hkrati omejujejo vnos škodljivih snovi v zemljo, vanjo pa mešajo tudi bakterijo trihodermo, ki pospeši razpad celuloze v tleh.
Na leto odpeljejo z njiv še med 150 in 180 ton čebule, ki jo je treba sušiti, stroji za njeno pripravo za trg pa se delno pokrivajo s stroji za pakiranje krompirja. Prav zato načrtujejo nakup nove sušilnice in pakirnice, kar pa je odvisno od ostanka prihodka.
»Letos je prihodka na površino bistveno manj glede na to, kar smo vložili. Vprašanje je, koliko nam bo ostalo, sedaj čakamo, kakšne bodo nove cene mineralnih gnojil. Zadnje leto padajo, podražila pa so se škropiva, vključno z biotičnimi pripravki. Od pridelave ni mogoče zaslužiti toliko, da bi lahko vlagali, investicijskega denarja pa na slovenskih kmetijah ni. Naša pridelava je zahtevna, da zagotovimo primerno kakovost, veliko je organizacije, prevozov in dogovorov z ljudmi, kar je tudi zelo zahtevno.
V Prekmurju je bilo letošnje leto porazno tudi za pridelavo pšenice, na 35 hektarih so je Jakobovi pridelali 260 ton. Z dobrim pridelkom je v mokrem letu presenetila le koruza z rekordnim donosom 14 ton zrnja po hektarju, kar je največ doslej. Kot se spominja Dejan, je bil doslej povprečen donos 8 do 10 ton na hektar. Pa tudi soja se je dobro izkazala in na desetih hektarjih dala soliden pridelek 3 t/ha. Kupca zanjo so našli v Avstriji, ki jim je pridelek plačal 350 evrov po toni.
nNa kmetiji Jakob mladi gospodar Dejan kmetuje skupaj s staršema Draganom in Dragico ter sestro Marjetko in njenim partnerjem Antonom, ki vodita turistično dejavnost. Dejanova žena Jasmina je zaposlena kot profesorica, sinova Klemen in Luka pa sta še v vrtcu oz. v osnovni šoli.
30 hektarjev imajo lastniških in še 50 v najemu, v glavnem od zasebnikov. Na sedmih hektarjih pridelujejo zelenjavo, na ostalih pa poljščine ter nudijo strojne storitve prek strojnega krožka Murska Sobota. Razen Dejana, ki je agronom, na kmetiji nihče nima kmetijske izobrazbe.

Dejanu vzame veliko časa birokratsko delo v pisarni, ki ga kmetom nalaga država.

NAKUP ZEMLJE NAMESTO NALOŽB

Za skladiščenje in postopno prodajo žit bi bila nujna naložba v sušilnico in skladišča, vendar pa že 8 let čaka na gradbeno dovoljenje na kmetijskem zemljišču ob svojem turističnem objektu, ki ga v občini Beltinci, kamor spadajo, ne morejo dobiti. »Kmetje že tako vse manj vlagamo in še pri načrtovanih naložbah je toliko ovir, da te mine volja. Poleg tega pa moramo investirati v vse prej kot tisto, kar bi najprej potrebovali. Njive imamo zelo razdrobljene, parcele so na 150 GERK-ih. Ko kakšen lastnik najavi prodajo sredi naših parcel, jo kupimo, a so kmetijska zemljišča pri nas, v neposredni bližini Murske Sobote, draga, od 20.000 do 40.000 evrov je treba odšteti za hektar. Svoje zemlje imamo 30 hektarjev, štirje hektari so v najemu od kmetijskega sklada, kar je za nas najbolj ugodno. Pri zemljiščih v najemu od zasebnikov pa so vedno kakšne spremembe.«
Dejan Jakob komentira še načrtovani namakalni sistem ob Muri na 15.000 hektarjih, katerega naložba je ocenjena na 150 milijonov evrov. »Brez namakanja ni profesionalne pridelave. Treba ga bo zagotoviti, če bo država hotela ohraniti samooskrbo vsaj na sedanji ravni. V zadnjih desetih letih je bilo na našem območju več površin z zelenjavo opuščenih kot na novo vključenih v pridelavo. Ob vodotoku Črnec so primerna zemljišča za namakanje na levem in desnem bregu, in če bi bilo dovoljeno namakanje, bi lahko v Lipovcih namakali 300 do 400 hektarjev obdelovalne zemlje. S tem bi bili rešeni tudi drugi problemi, infrastruktura za namakanje lahko hkrati služi za odvodnjavanje, boljše pa bi bilo tudi vzdrževanje sedaj zaraščenih vodotokov.«
Deja in Klemen Jakob pri hišnih ljubljencih, oslih,kozah in lami, pa tudi zajcih, ki jih radi obiščejo tudi gostje na turistični kmeitji.
TURISTIČNA KMETIJA RAZPRODANA ZA POL LETA NAPREJ
Na robu vasi Lipovci so leta 2014 zgradili še objekt za turistično kmetijo, ki jo vodi Dejanova sestra Marjetka s parterjem Antonom. Pri delu pa sodeluje cela družina, saj mama Dragica še kuha, za goste je domača tudi vsa zelenjavo in meso, razen govedine. Pri strežbi pa imajo pomoč.

Naložba v objekt je bila 370.000 evrov, na razpisu za diverzifikacijo na kmetijah pa so prejeli okrog 165.000 evrov. Marjetka, diplomirana ekonomistka, je bila 17 let zaposlena v tehnološkem parku Murska Sobota. Po dolgih let opravljanja dveh služb se je posvetila samo turistični kmetiji, na kateri so zasedeni za pol leta vnaprej. Pravi, da zato prevelike reklame ne potrebujejo in ne želijo. Gosti jih najdejo ne le z reklamo od ust do ust, temveč vse pogosteje tudi prek »strica Googla«, saj so tik ob avtocesti. Za mizo imajo tako vedno več tujcev, ki prihajajo od Romunije do Madžarske in Španije in so navdušeni nad prekmursko kulinariko, na kateri temelji njihova ponudba. Kljub usmeritvi v tradicionalno regionalno hrano se morajo zelo prilagajati prehranskim navadam gostov, saj mora iti od mize zadovoljen prav vsak gost, tudi tisti, ki je vajen hitre hrane in najprej povpraša po ocvrtem krompirju.

»Vztrajam pri sestavinah izključno slovenskega porekla, v menije pa sem vključila veliko kaš – ajdovo, pirino, proseno, čeprav gostje na žalost bolje poznajo kuskus. Na krožniku pa so tudi prekmurska šunka, dimljeno meso, namazi, zaseka in sezonska zelenjava z naše kmetije. V gostinstvu je izjemno težko dobiti že usposobljene delavce. Veliko o stanju na tem področju pove podatek, da je vpisanih v oddelek gastronomije na gostinski šoli v Radencih le osem učencev,« sklene Marjetka Jakob.