Vinogradništvo in vinarstvo Batič, Šempas

Njihove korenine, globoke skoraj kot najstarejša vinska trta na svetu, segajo v renesanso, do leta 1592. Tradicija in modrost vipavskih kmetov sta prehajali skozi generacije, sedanjo na posestvu predstavljajo: Ivan in Palmira, njun sin Miha z ženo Matejo ter njuni sinovi Angel, Oskar in Marlon. Miha je dobil ime po pradedu, veleposestniku in vinskemu trgovcu, ki je na prehodu v 20. stoletje na kmetiji kot zaveden Slovenec ustanovil čitalnico. Na kmetijah so skozi stoletja ostajali le najbolj trdoživi, saj so različni politični sistemi od Avstro-Ogrske do sedanje Slovenije vnašali v prostor oster prepih. Odkar kmetuje družina na istem posestvu, pa se je spremenila tudi narava in z njo način kmetovanja. Sedaj so znani kot vinarji, ki predstavljajo po svetu in doma vrh piramide slovenskih vin. Pred svoja vina, ki jih zadnje desetletje pridelujejo po načelih biodinamike (BD), pa zapišejo celo njihov potencial staranja, povprečno od 12 do 25 let, saj je vitalnost vin rdeča nit vsega njihovega dela.

Miha ob prihodu prijazno povabi skozi vrata s stavkom, ki zaobjame celotno zgodovino domačije zadnjega pol stoletja: »Pri nas je skoraj vse zraslo dobesedno iz gnoja.« Na mestu, kjer je danes vinska dvoetažna klet, je bil namreč hlev z govedom. »Leta 1970, ko je začel po vojaščini kmetovati Ivan, so bili med Novo Gorico in Ajdovščino skoraj edini kmetje, ker je bila to sramotno, nezaželeno. Po 2. svetovni vojni so jim odvzeli zemljo, ki jo je kasneje odkupoval nazaj in preplačal. Kljub temu je videl prihodnost svoje družine na kmetiji. Ob njenem prevzemu je bil brez denarja, zato si ga je izposodil za nakup zemlje za širitev vinograda na legi Jazbine, na kateri je na dveh hektarjih posadil merlot in cabernet franc. Ta vinograd mu je na začetku povzročil veliko muk, a prinesel tudi prve medalje za cabernet franc.« S to sorto je klet Batič še sedaj med redkimi v državi, ker je skoraj izginila, saj se rada osipa. Vin pa na ocenjevanje ne dajejo več. Pri pivcih, navajenih na bogata, elegantna in harmonična vina, so postale njihove steklenice iskana stalnica.

»Namesto da bi najprej zgradili klet, smo tako najprej postavili hlev. Sedaj pa gre spet vse obrnjeno. Ko se je potrdilo, da ima Slovenija ena najboljših vin na svetu, v državi krčimo vinograde,« predstavi kolesje narobe sveta iz svoje izkušnje Ivan.

VINA ZA LETO 2043

Vinogradništvo Batič se je leta 2017 povečalo iz 25 hektarjev na sedanjih 43 hektarjev, vinogradi pa so stari od 8 do 53 let. Na 15 legah je skupaj 225.000 trt, prva sorta je na 15 hektarjih merlot in poleg nje še barbera, cabernet sauvignon in cabernet franc. Od belih imajo pinelo, zelen, vitovsko, malvazijo, rebulo, laški rizling, sivi pinot, sauvignon in chardonnay. V povprečno dobrem letniku napolnijo 90.000 steklenic, iz slabšega letnika 2023 jih bo le 70.000. Polovico vin prodajo v Sloveniji in polovico v 20 držav po vseh kontinentih. Vina stekleničijo v štirih kakovostnih linijah: klasik, selekcija, Angel, Marlon (iz tolerantnih sort) in še nekaj destilatov. Zadnje desetletje delajo po načelih biodinamike in imajo certifikat Demeter. Cene njihovih vin so v razponu od 23 do 150 evrov.

NE SPREGLEJTE KRATKE VIDEO PREDSTAVITVE

+Z GOSTIM SAJENJEM PRIHRANIJO VELIKO LET

Zadnje desetletje so delo v vinogradih in kleti še bolj prepletli z naravnimi ritmi. Živina je šla od hiše pred 20 leti, vinogradov od takrat niso veliko gnojili. Toda trpljenje vinske trte je zdravo le do neke meje. Trte so bile premalo založene s hranili, pridelek je bil premajhen in slabše kakovosti. »Takrat smo se začeli ozirati za tem, da bi bolje prehranili to zemljo in biodinamika je najbolj kompleksna metoda za vračanje življenja v zemljo. Cilj je, da imata zemlja in posledično grozdje v sebi vsa potrebna hranila oz. elemente, saj le tako normalno potekajo tudi vsi procesi vinifikacije. Odkar trte obdelujemo po eko in BD standardih, teh težav nimamo več. Menim pa, da moraš imeti poleg teh še svoja merila, kaj ti dopušča vest, kaj je prav in kaj ni,« je prepričan Miha in pojasni, zakaj preusmeritev kmetije v biodinamiko.

»Če vstopi pridelovalec v ekološko ali Demeter pridelavo zgolj zato, da bo dražje prodajal vino, ni razumel bistva biodinamičnega kmetovanja. Seveda pa bo vina iz biodinamično obdelanih vinogradov prodajal dražje, ker bo zemlja bolj vitalna in bo dala boljše grozdje. Višja kakovost grozdja pa je predpogoj za boljše vino. Predvsem pa imamo to zemljo na posodo od zanamcev, predati jim jo moramo vsaj takšno, kot smo jo dobili.«

Prst v vinogradih sedaj izboljšujejo s kompostom iz ekološkega gnoja, droži in travnih mešanic, k čemur dodajo biološke preparate, ter z zelenim gnojenjem. Proti boleznim škropijo z bakrom in žveplom ter rastlinskimi preparati. Z letošnjim letom bodo prešli na precizno gnojenje. Že pred leti se je Ivan lotil poskusa preprečevanja glivičnih bolezni s toplim zrakom s strojem, ki ga je konstruiral inovator iz Belgije. Torej so bile »zelene« ideje v vinogradih že veliko pred uradno preusmeritvijo v BD. Ta pot je bila začrtana že sredi 80. let, ko je Ivanu telo začelo zavračati njegova vina iz konvencionalne pridelave, bistveno manjše težave pa je imel s tistimi, pridelanimi po postopkih prednikov. Tako pridelana je začel ponovno spoznavati v krogu slovenskih zamejskih vinarjev v Italiji, ki se mu je pridružil. Takrat se je odločil za pot nazaj.

Ena glavnih prvin tradicionalnega načina pridelave pa je v vinogradih Batič še gosto sajenje vinske trte. Leta 1998 so posadili prvi vinograd na gosto z 11.900 trtami na hektar. Od takrat razen cabernet franca vse vinograde sadijo na gostoto od 8000 do 11.9000 trt/ha. V čem je bistvo tega starega načina obnove? Trta ima podoben življenjski ciklus kot človek, zato začne dajati bogata, uravnotežena vina šele po dveh desetletjih. Mlade trte, sajene z običajno gostoto med 3500 in 4500 trtami/ha, imajo bujnejšo rast in posledično neharmoničnost snovi v rastlini in grozdju. Ob večji gostoti trt je med njimi večja konkurenca in njihova rast je bolj umirjena. Grozdje je tako veliko let prej kompleksnejše in primerno za ekstraktna, harmonična vina. Obenem pa v takšnem vinogradu trte razvijejo bolj globok koreninski sistem in so skozi različne ekstremne vremenske razmere bolj odporne. Veliko pa je odvisno tudi od obdelave in obremenitve vinske trte, v njihovih vinogradih po redčenju ostane na trti le 0,5 kilograma grozdja.

VEČ VINOGRADOV, VIŠJA KAKOVOST

Ivan se je leta 2001 odločil, da v enem od vinogradov – Pršjakovo – opustiti škropljenje. Po dveh neuspešnih letinah je leta 2003 prvič dozorelo grozdje. Vino od tukaj je bilo po vipavski tradiciji macerirano teden dni in ustekleničeno brez žvepla. Okus le-tega in odziv vinoljubcev sta Ivanu vzpodbudila zamisel za sajenje višje ležečega vinograda, ki ga prav tako ne bi škropil. Ta zgodba se je začela leta 2007 z vinogradom Angel s pinelo, zelenom ter vitovsko grganjo. Po 13 letih vztrajanja brez škropljenja in pridelku do 15 dekagramov na trto si je moral priznati, da so dandanes avtohtone sorte drugačne kot v preteklosti in brez škropljenja nimajo bodočnosti. To razmišljanje je privedlo do tolerantnih sort vinske trte, ki imajo veliko tega, kar so nekoč imele avtohtone sorte. Leta 2012 so Batičevi z njimi zasadili prvi vinograd in v naslednjih nekaj letih še dva. Ker takrat tolerantnih sort na Primorskem še ni bilo, sta jih Ivan in Miha izbrala le na podlagi okusa in časa dozorevanja grozdja.

V vinogradu Angel se tudi te trte niso obnesle v celoti: del so jih posekali, ker je grozdje dozorelo prezgodaj, del, ker vino ni doseglo ustrezne kakovosti, nekatere sorte pa niso preživele brez škropljenja. Zato jih sedaj občasno škropijo, le majhen delež trt pa je vzdržal brez zaščite. V vinu so sedaj te sorte združene kot zvrst, poimenovana Marlon po najmlajšem sinu oz. vnuku. Ko bodo v letu 2025 vinograde obnavljali, jih bodo tudi s tolerantnimi sortami. Ta vina sicer nimajo zvenečih imen, njihova prednost pa je, da v njih ni škropiv. Poskus z njimi pa je za zdaj ostal na mrtvi točki, ker se jim je leta 2018 ponudila priložnost za najem 18 hektarjev vinogradov od državnega sklada na legi Šmihel. Slednje so prevzeli v klavrnem stanju. Celoten kompleks je na terasah, v njih pa sorte merlot, rebula, malvazija in laški rizling. »Za najem smo se odločili predvsem zaradi edinstvene lege. Mikroklima zahodnega dela ima naravno danost, ki pogosto omogoča žlahtno gnilobo, to pa je željen okus vina, ki mu sledimo zadnja leta. Žlahtno gnilobo dosegamo tudi v delu gosto sajenega vinograda Vogrsko – Mali Dunaj. Botritis se na Vipavskem pojavi za redno trgatev zelo pozno, sredi oktobra, in še to le ob določenih letinah,« predstavi Miha.

Miha Batič pojasni tržno usmeritev: »Imeli smo trg, večji od naše pridelave, ne pa tako velikega, da bi posrkal dvakrat več vin. Z 18 hektarji dodatnih vinogradov se vinogradnik znajde pred odločitvijo: ali začne polniti še vina nižje kakovosti ali pa zredči grozdje in s tem pridela vina takšne kakovosti, da bo čas njegov zavetnik, kupcu pa dobra naložba. Za nas je bila prava le slednja odločitev.«

VELIKA VINA SO VEČJA OD VINARJA

Vzporedno z vinogradi se je odvijal razvoj tudi v kleti, kjer ves čas »vrejo« različni eksperimenti. Pred njihovimi vini je pogost tudi pridevnik prvi v državi. Ivanova vina so kmalu zaslovela med ljubitelji in gostinci doma in po svetu. Eden prvih uspehov je povezan z njegovim polsuhim rosejem (iz cabernet sauvignona in merlota), ki je še danes količinsko njihovo najbolj pomembno vino. Zanj je leta 1987 Oskar Kogoj zasnoval steklenico s karantanskim panterjem in po njej so prepoznavni še danes. Prvi v državi so leta 2003 začeli macerirati sivi pinot. Vsebina vseh njihovih steklenic pa se je premikala v smer tradicionalnega kletarjenja z daljšimi maceracijami. Prvi takšni vini sta bili chardonnay in sauvignon na prelomu tisočletja, sledila je zvrst Bonisimus. To vino je predhodnik sedanjih »angelov«. Vmes pa ne smemo preskočiti še vina Zaria, leta 2006 kot prvega vina Batič brez žvepla. Od leta 2018 pa to in vsa druga vina ponovno žveplajo, ker prisotnost žvepla dopušča, da lahko vino skozi desetletje, dve ali tri doživi svoj celotni razvoj.

Vsa vina Batič so vinificirana posebej po legah in sortah. Zatem jih izberejo še pred stekleničenjem, o čemer Miha razkrije nekaj presenetljivega. »Danes se pogosto najdražje prodajajo vina iz najbolj opevanih leg in starih trt, pri nas pa vina različnih leg slepo degustiramo in jih razvrščamo le na podlagi okusa. Zato ni nujno, da bo v polnitvi Angel vedno le vino iz lege, v katero polagamo največje upe, pa tudi ne iz najbolj starih vinogradov.«

Angel belo je vino iz mednarodnih sort, ki zori v bariku enajst mesecev na finih drožeh. Angel bela rezerva pa je najboljši ščepec vin iz kleti ob odličnih letinah. Vina za rdeča vina Angel (barbera, merlot, cabernet sauvignon, rdeča zvrst in rezerva) pa zorijo v barikih največ 28 mesecev. Njihova skupna značilnost je bogatost elegance in harmoničnosti vseh komponent vina in okusa – z eno besedo celovita vina za dušo.

Zlasti v belih vinih, za katera je del grozdja doseglo žlahtno gnilobo, pa z vsakim požirkom ne le srkamo vina, temveč imamo občutek, kot da smo hkrati zagrizli v grozdno jagodo. Ta približek grozdju srečamo le pri vinih najbolj znanega slovenskega zamejskega vinarja, kar najbrž ni naključje, saj Miha pove, da goji do Joška Gravnerja izjemno spoštovanje.

Razvoj v kleti pa ni nikoli končan, v njej je vedno toliko živahnih zgodb, da za vse tukaj žal ni prostora. Ena od zadnjih je npr. preizkušanje zorenja merlota, potrganega 2. oktobra 2021, v barikih petnajstih sodarjev, iz različnih vrst in različno žganega lesa. Za Angel rezerva pa je bil odbran merlot, pobran dan pozneje, 3. oktobra, in zoren v drugem najcenejšem sodu v kleti. Na slepi degustaciji pa je dosegal njegov harmonični okus tisto »nekaj več«.

In kje ta vina srečujejo pivce? Miha pravi, da je njemu veliko lažje, ker je prišel »na pokošeno«, oče pa je začel od vrat do vrat. Domači trg, ki je najboljši in najtežji hkrati, ker na njem ni mogoče vsega prodati, pa jim je zelo pomemben. Zato so kakšno leto del vin odščipnili tujim trgom v prid domačih pivcev. Njihova vina je mogoče najti v gostinstvu in vinotekah v 20 državah po celem svetu. Današnji pivci pa so zelo raznoliki, nekateri ne pijejo vina za 20 evrov, ker jim je predrago, spet drugi, ker jim je to prepoceni. »Vsi pa radi pijejo dobro, mi pa se trudimo delati s srcem in po naših najboljših močeh,« sklene Miha.