Vinogradniško-turistična kmetija Gaube, Špičnik

Pogled na dvorišče vinogradniške in turistične kmetije Gaube na Špičniku se začne z družinskim grbom 1895, kar pojasni, da bijejo tukaj srca družinskih članov za vina že pet generacij. To je precej dlje kot tisto najbolj turistično razvpito srce med vinogradi, po katerem je postal  prepoznaven ta delček Slovenije, na stičišču med slovanskim in germanskim svetom. Čeprav je meja  znotraj EU  padla že leta 2007, še vedno zaznamujejo življenje ljudi, trdo koronsko obdobje pa jih je celo ponovno zatesnilo.  Skoraj nič pa se to ne pozna v naravi ali slogu vin, le da je na slovenski strani nekoliko več sonca kot na avstrijski, pa tudi večji del Štajerske.

POGLEJTE KRATKO VIDEO PREDSTAVITEV KMETIJE.

Kmetija Gaube je naredila izjemno velike razvojne korake ne le v primerjavi z letom 1901 leta, ko je Kaspar Gaube dobil prvo priznanje za vino že v bivši Avstroogrski, temveč tudi v primerjavi z letom leta 1992 in ko so začeli ponovno vina ponovno stekleničiti.  Z njimi  si je družina: Alojz ml. z ženo Klavdijo in sinom Patrikom in Alojz starejši, utrdila ime med najboljšimi slovenskimi vinarji. Zadnje desetletje so veliko energije namenili še kulinarični ponudbi, in se z njo umestili med najboljše vinsko- turistične kmetije, na Štajerskem med njimi skorajda nimajo konkurence. Leta  2020 so se na izboru najboljših slovenskih restavracij uvrstili med  deset najboljših restavracij  na območju termalne panonske Slovenije, v družbo takšnih kot je npr  Galerija okusov, Hiša Denk, Ošterija Debeluh, Pavos če omenimo le nekatere. Redno so vključeni  tudi v nekatere tuje vinske vodiče, npr. avstrijski Falstaff.

Njihovo ustvarjalnost in pot navzgor pa so pravzaprav spodbujale nenehne težave v vinogradniški pridelavi, ki jih ni videti konca. S turistično dejavnostjo so se namreč začeli ukvarjati, da bi zagotovili kmetiji večjo dohodkovno varnost v letih brez pridelka in višji dodano vrednost vinu.

Znani po zelen silvancu in Kasparju

Družina Gaube obdeluje 8,8 ha vinograda in pridela v normalnem letniku okrog 50.000 l litrov vina. Glavna sorta v vinogradih je sauvignon, najbolj znani pa so po zelenem silvancu, ki je nevtralno kulinarično vino vino. Njemu ob bok postavljajo laški rizling, ki mu z nagradami v zadnjem obdobju ( zlata 2023 na ocenjevanju  te sorte iz petih držav Go Grow na Hrvaškem) vračajo sloves. Pridelujejo še renski rizling, chardonnay , rumeni muškat in modri pinot za rose in penine. Okrog 85% odstotkov predstavljajo sveža vina, chardonnay pa imajo v treh različicah : kot penino, kot sveže vino in na drožeh zorjeno vinu Kaspar, ki ga pridelajo samo v najboljših letnikih. Tretjino vin prodajo gostom doma, ostalo pa v gostinstvu v Sloveniji in v izvozu. Čeprav je v kleti zadnja tri leta tudi 24 mesecev maceriran sauvignon pod imenom Emanuel, je Alojz zagovornik primarnih vinskih cvetic in arom, v katerih se odraža grozdje.

Vsakih sedem let brez pridelka

To se je izkazalo za izjemno modro odločitev, saj so vsakih zadnjih sedem let so ostali popolnoma brez pridelka grozdja. Gostom doma so se začeli posvečati bolj intenzivno leta 2009, z odprtjem novega objekta za turizem in novo kletjo pod njim. In že to leto jih je doletela nesreča – toče jim je uničila vse grozdje. Ker vinsko -turistične kmetije ni brez svojega vina, so ga dokupili z zavarovalnino, saj so vinogradi v celoti zavarovani. Brez grozdja so ostali tudi leta 2016 zaradi pozebe in v letniku 2023, ponovno zaradi toče. Država subvencionira 60% zavarovalne premije, a se zaradi večkratnih škod pridelovalcu zavarovalniški bonus pri premiji zniža, tako da pokrije subvencija samo še 55% premije. Lani so imeli točo kar trikrat: na 80 % površin je uničila 96 odstotkov, na ostalih petini pa 60 grozdja, nepoškodovan je ostal le rumeni muškat. Na srečo dobijo je denar izplačan že v dveh tednih, grozdje pa so dokupili od Maribora do Ormoža. Ker je bilo lani zdravo grozdje težko pridelati in je bilo zelo iskano, se je podražilo. Glavnino so ga plačali po 1 evro /kg, bolj iskane sorte  po 1,2 evra za kilogram in to takoj ob nakupu.

Največji uspeh je stalna kakovost

Na kmetiji se točno ve, kdo jeza kaj zadolžen – medtem ko je Alojz ml. glavni kletar in Patrik s končano višjo gostinsko šolo glavni v strežbi, z vini izjemno lepo prepletene kulinarike na kmetiji najbrž ne bi bilo brez Klavdije. Njena  ustvarjalnost je kuhinjo dvignila na raven, daleč od povprečnih narezkov. » Začelo se je s poslovnimi partnerji, ki so prihajali k nam po vino in želeli zraven pripeljati še koga, in hkrati nekaj prigrizniti, brez dodatnega usklajevanja obiska na več točkah.  Vendar je bilo treba kulinariko prilagoditi našim vinom in ne nasprotni, ker je njihova kakovost rasla, zahtevajo tudi ustrezno hrano. V času, ko so na krožnikih še vedno aktualne »pike in penice« izhajam iz tradicionalne, a posodobljene štajerske kuhinje. Na krožnikih pa prevladuje z okrog 80 odstotki topla hrana, po njej je vse večje povpraševanje.

Celo leto pečem okrog pet vrst kruha, na več načinov je prisotno bučno olje. Pripravljam izključno meso slovenskega porekla, ki ga ku v KZ Rače, vse več vključujem teletine .Svinjina prihaja iz domače reje, od rib pa pripravljam le smuča in postrv. Tipične jedi na mizi pa so celo leto različne juhe, sedaj v velikonočnem času na primer hrenova, v kateri prikrijem ostrino z belo čokolado. Sezonsko ji bo sledila špargljeva, špargljišče s 700 sadikami je kar za hišo. Moj navdih je zbirka kuharskih knjig,  nekatere kuharske oddaje, na delavnicah sem bila pri Gregorju Denku. Dobro restavracijo pa ocenim po kakovosti  kruha in vegetarijanskih jedeh. Sin Patrik že od otroštva namreč ni nikoli užival mesa, tudi med gosti je vedno več vegetarijancev in veganov, razloži svoj pristop Klavdija, ki ima v kuhinji dobrega pomočnika. Alojz starejši ji pomaga predvsem čiščenju zelenjave, za kar je potrebna potrpežljivost, in tako ostaja koristen na kmetiji.

In od kod ambicioznost, s katero se je pridružila vrhunskim restavracijam? »Poganjala so me tako domača vina, katerih kakovost je nadgrajeval Alojz v kleti in  gostje, ki so se vračali. Tem je potrebno ponuditi vedno nekaj novega, da se vrnejo, in ne smejo biti nikoli razočarani. Hkrati pa so potrditev, da delamo dobro, zato jih nikoli ne preganjamo. Mize, ki je rezervirana za kosilo, nikoli ne rezerviramo še za naprej. Zato gostje pri nas, posebej poleti na našem vrtu, s pogledom na naravo, posedijo nekaj ur.«

Patrik pa s profesionalnim očesom doda, da je največji dosežek ponudbe zagotavljanja stalne kakovost na krožniku in v strežbi. To jim uspeva z lokalnimi sestavinam, ki  pridejo na mizo iz domačega vrta v nekaj minutah.  Zelo pomembni del krožnikov so zelišča, s katerimi ne skoparijo, kar je še posebej všeč Patriku, ki ima rad grško kulinariko.

Za dober zgled jim je lahko seveda tudi vrhunsko  razviti vinski turizem na avstrijski vinski cesti, od koder prihajajo gostje ve več tudi na našo stran. Poleti se tako na Špičniku zadržijo ne le ljubitelji enogastronomije iz Gradca, temveč vse do Dunaja. Ni se jim težko zapeljati čez rob avstrijske Štajerske, če vedo, da se bodo imeli lepo. Gostje so vedno bolj izobraženi in se bolje spoznajo tako  na vina ko hrano in zato seveda pričakujejo za svoj denar več. Glede na standard pa dobijo naši str ani za enako vsoto več, kot bi na drugi strani meje.

Vinar se mora sam odločiti, do kod bo rasel

Lahko imaš najboljše znano vino, a če nisi znan, ga ne boš prodal. Vlagati je potrebno tudi v trženje, in to ne le v Sloveniji. Velik oje odvisno tudi od količine, pri naših je težko imeti vse in bit povsod, je prepričan  Alojz ml..« Že majhna poteza na kmetiji povleče vse za seboj, od potreb po več delovne sile, večje kleti do trženja. Zato se mora vsak vinar  odločiti sam, do kod bo rasel. Če si dober, je vedno rast že zaradi kakovosti, a tudi če ostaneš na določeno obdobje na enaki ravni to ni nujno slabo. Vedno se moraš odločati tudi o tem, da še vedno delaš z užitkom, to pa pomeni, da si lahko vzameš nekaj časa tudi zase. Ko  si preveč vprežen v delo, to izgubi smisel.«

Z vidika vodenja celotne kmetije pa pojasni: » Raven ponudbe se lahko zviša le z višjo kupno močo gostov. Polovica naših gostov prihaja iz sosednje Avstrije, poleti še iz Belgije in Nemčije. Tuji gostje kupijo na dvorišču povprečno več vin od domačih gostov. Seveda se nam zato še kako pozna vsako zaprtje meje pri dohodku na kmetiji. Koronsko zaprtje je bila zato še posebej naporna preizkušnja, dohodka ni bilo ne v turizmu in ne v vinarstvu. «

Nekaj izkušenj tistega obdobja pa je je sedaj preraslo v anekdoto: na primer, da so gostom čez mejo podajali pripravljeno naročilo v škatlah. Ali pa, da sta se brata, vsak s svojim pivom srečala na meji.

Družina, ki živi vrsto generacij z obmejnimi omejitvami opaža, da so se nekatere spet vrnile. » Na meji so spet redne kontrole in vVinski turizem na našem območju močno tudi temelji na avstrijskih gostih. B brez njih bi bila polovica restavracij na mariborskem območju praznih. Dobro pa je bilo, da nas je zaradi kuponov spoznali gostje z Ljubljane, ki jih sicer v ta del države ni. . Koronska zaprtja so je povzročila težave tudi v prodaji  vini, nekaj  smo ga morali  dati leta 2020 v destilacijo. Kdor ne pozna dela v vinarstvu razmišlja, da  s presežkom vina ni težav, saj samo dokupiš sod in ga v njem dlje hraniš . Seveda ne gre tako, vino, ki je namenjeno za prodajo kot sveže, čez leto ali dve ni več sveže,« razloži Alojz. «

Večji del Štajerske je v Sloveniji, ne v Avstriji

Na širšem mariborskem območju je 50 vinarjev povezanih v Vinarsko zadrugo Maribor, skupaj so kupili in uporabljajo filtre etiketirko in polnilnico za vina. Povezovanje se je prebudilo tudi na regijski ravni, predlani je postalo bolj aktivno Združenje štajerskih vinarjev. »Pozitivno je, da se dvigne celotna štajerska regija. Celo naši sosednje Avstrijci menijo, da sega Štajerska samo do meje, čeprav imamo karto iz 1901, na kateri je razvidno, da sega vse do Save in je večji del v Sloveniji. Res pa je, da na vinih besede Štajerska uporabljamo šele po osamosvojitvi, prej smo vinorodna dežela Podravje. In ko smo pred nekaj leti želeli pripraviti promocijski dogodek z vini iz obeh strani Štajerske, so avstrijski vinarji zahtevali, da izraz Štajerska iz vin umaknemo in dogodka seveda ni bilo, priča o polpreteklosti Alojz Gaube, ki si je veliko prizadeval tudi za odpravo stereotipa, da na Štajerskem ni vin brez ostanka sladkorja.