Ocenjevanje vin Concours Mondial de Bruxelles v Mehiki (1)

Vino je eno samo potovanje skozi dežele, kulture in okuse, in to se je ponovno potrdilo z 31. mednarodnim ocenjevanjem vin Concours Mondial de Bruxelles (CMB), ki se je prvič odvilo na ameriških tleh v Mehiki. Med 5. in 9. junijem je bilo v mestu Leon, v mehiški zvezni državi Guanajuato, vse v znamenju več kot 7500 belih in rdečih vin, ki jih je v kongresnem središču Poliforum ocenjevalo nekaj nad 350 ocenjevalcev iz 50 držav. To ocenjevaje je eno od petih, ki jih organizira CMB, poleg njega še posebej ocenjevanje sauvignonov, penečih vin, rosejev in sladkih vin.

Dežela tekile, piva Corona in koruze je začela loščiti svojo vinarsko zvezdo na svetovni ravni, čeprav s sedanjimi 8663 hektarji vinogradov ni in najbrž tudi v prihodnje ne bo med vinarskimi velesilami. Državo Severne Amerike, ki jo pomotoma radi uvrščamo v Južno Ameriko, je v vinskem svetu v svoji regiji palček, ki išče prostor med velikani. Po površinah ima v okolici pridelovalke svetovnega ranga: ZDA z 392.000 hektarji, Argentino z 205.000 hektarji, Čile s 172.000 hektarji, Brazilijo s 83.000 hektarji, majhen je le Urugvaj s približno enako površinami kot Mehika – nekaj nad 9000 hektarji. Slednji je zaradi izjemno omejene domače porabe vin izrazito izvozno usmerjen, kar bi v primeru večje širitve sektorja doletelo tudi Mehiko. Vendar pa za večjo pridelavo država nima ne naravnih in ne kulturnih pogojev. Primanjkuje jim vode, večinsko prebivalstvo pa te pijače ni nikoli posvojilo zaradi zgodovinskega ozadja kot tudi visokih cen. In če vključimo še malo zdrave kmečke pameti, le zakaj bi se potili ob trti, ko lahko za beg iz realnosti najdejo številne (psihadelične) rastline v naravi v okolici?

Vino s pečatom preteklosti

Razumevanje porabe vina v tej državi, s tisočletnimi korenini indijanskih ljudstev in civilizacij, je treba pobrskati v preteklost. Če smo v Evropi ponosni na vinogradniško tradicijo, je v Mehiki nasprotno – še vedno ima pridih španske kolonialne preteklosti. Prve trte je prinesel sicer na severnoameriško celino Kolumb, v Mehiki pa je njen prvi španski osvajalec Cortes leta 1524 izdal uredbo, da morajo posaditi vinsko trto, saj je bil uvoz vina iz Španije predrag. Že leta 1554 je bilo posledično v osrednji Mehiki 70.000 hektarjev vinogradov in sledil je protiudarec evropskega dvora. Za zaščito španskega pridelka je bilo v koloniji potrebno posebno dovoljenje. V bitki za neodvisnost, ki se je začela 1810 in so jo dobili 1821, so v znak bojkota evropskih zavojevalcev prenehali piti vino in prešli na tekilo in pivo, ki sta vodilni pijači še danes. Vinogradi so v tem obdobju skoraj izginili, konec 19. stoletja pa so v zelo omejenem obsegu začeli uvajati francoske sorte vinske trte. Leta 1948 so ustanovili tudi prvo nacionalno združenje vinogradnikov, leta 1970 so postali člani Mednarodnega urada za trto in vino. Sedaj sadijo v glavnem rdeče evropske sorte in nekaj belih. Domača poraba na prebivalca je nizka, le 1,2 litra, v letu 2021 so tako izvozili 14.500 hektolitrov, in lani v 2023 15.000 hektolitrov. Glavni trgi so ZDA (44 %), Japonska (12 %), vino pa uvažajo iz Čila, Španije, Argentine, Italije in ZDA.

Daleč od boga, blizu ZDA

Vinska kultura je le ena od razlik, ki jo vinski poznavalci najprej opazimo v tej sicer kulturno bogato državi. Še preden smo se začeli ukvarjati z vsebino steklenic, smo bili zlasti Evropejci, ki živimo v primerjavi z drugimi deli sveta še vedno v svojem mehurčku, nenadoma preplavljeni z večplastnostjo te dežele. Ta vključuje tudi izjemne razlike med revnejšimi in najbogatejšimi prebivalci. »Mehika – daleč od boga in blizu ZDA« je reklo, ki pojasni veliko njene zgodovine, politike in ekonomije zadnjih dveh stoletij, a hkrati zelo malo, zakaj se država nikakor ne more otresti velikih razvojnih razlik v primerjavi z bogatejšo in pokroviteljsko sosedo. Kratko pojasnilo za to je prav tako v preteklosti.

Leta 1518 so španski osvajalci na čelu s Hernanom Cortesom presekali razvoj in obstoj avtohtonih Mehičanov (na območju Guanajuata in Mehiške planote, na kateri je prestolnica Ciudad de Mexico, so bili to Azteki) od Kalifornijskega zaliva na severu do Jukatana. Prav zato v gostiteljski regiji letošnjega vinskega ocenjevanja Guanajuato (ki poteka vsako leto v drugi državi) še vedno »dihajo« in živijo sredi zapuščine kolonizatorjev, čeprav je dežela že zdavnaj osvobojena kolonialnega jarma. Ta regija spada namreč v kolonialno osrčje, gorsko-hribovito območje srebrnih rudnikov, ki so si ga Španci zaradi naravnih bogastev najprej podredili, srebro pa izvažali na španski dvor. S tem obdobjem se je začela meja med bogatimi in revnimi še bolj poglabljati, saj je zgodovina kolonializma v glavnem zgodovina pohlepa. Z vidika presoje drugih civilizacij so belci prenesli po svetu namreč le malo napredka in človeške kulture, ki jo vsaka civilizacija razume drugače.

Prihodnost, ujeta v preteklost

Zato bo lahko dojemljiv gost te slikovite dežele kmalu opazil, da živijo Mehičani še vedno v več medsebojno ločenih dimenzijah hkrati, za tem večrazsežnostnim zastorom pa tičijo nekateri odgovori za sedanje zahtevne gospodarske in politične razmere v državi s 130 milijoni prebivalci. Ti živijo v paralelnih svetovih preteklosti bodisi zaradi izbire bodisi ker se iz njih zaradi pomanjkanja ne morejo premakniti. V državi prevladuje zaradi pestre zgodovine rasno mešano prebivalstvo (mestici) na družbenem vrhu so še vedno beli potomci španskih priseljencev (kreoli) in na družbenem dnu (okrog desetina) pripadniki avtohtonih indijanskih plemen. Kljub temu da obstaja v državi okrog 60 avtohtonih jezikov, je glavni jezik v šolskih ustanovah le španščina, ki ga velik delež avtohtonega prebivalstva ne zna ali se iz kljubovanja nekdanjim kolonizatorjem noče učiti. To je tudi razlog, da velik delež revnejšega prebivalstva še vedno nima dokončane niti osnovnošolske izobrazbe in ostaja neusposobljena za trg dela. Največ revnejšega prebivalstva pa živi na jugu države, v zvezni državah polotoka Jukatan. Ker je država v 20. stoletju doživela populacijski bum – iz 20 milijonov leta 1940 na sedanjih 130 milijonov, še vedno težko zagotavlja osnovne dobrine prebivalcem. To žene poleg sistemskega kriminala velik delež prebivalstva v svetlejšo prihodnost v ZDA. Državi si delita več kot 3300 kilometrov na različne načine neprebojne skupne meje. Toda duhovno bogastvo tega kulturnega prostora je vseeno prešel prek meja v svet. Mehika ni slovita le zaradi ostankov piramid in drugih ostankov Inkov, Aztekov in Majev, temveč je dala država tudi v sodobnosti svoj prispevek k svetovni umetniški dediščini, v književnosti so njeni pisci, najbolj znana sta nobelovca Gabriel Garcia Marquez in Octavio Paz, pripevali magični realizem. Octavio Paz pa je z zrni resnice na svoj način pojasnjeval bistvo te dežele: »Zgodovina je napaka, resničnost je tisto onkraj datumov, tostran imen, kar zgodovina prezira vsak dan, brez imen utrip vseh, posamičen utrip vsakogar.« Zato je Mehika pod lupino država, ki te poleg zunanjega blišča, na meji s kičem, odpelje vase, ker jo je le tako mogoče razumeti. (Se nadaljuje.)

S fontanami in zelenjem urejena notranja dvorišča so zelo značilna za mehiška urejena mesta, na fotografiji eno od njih v najlepšem mestu srebrnih rudnikov San Miguel de Allende.