Hiša pesmi in vina Sagmeister, Bizeljsko

Družina Zagmajster iz Orešja na Bizeljskem izhaja iz Avstrije, v Slovenijo je prišel iz Gradca praded sedanjega gospodarja Blaža, rojen sredi 19. stoletja. Izvorni priimek, zapisan v nemščini, so skozi generacije poslovenili in ga ohranili le kot del blagovne znamke Hiša pesmi in vina Sagmeister. V družini pa so ob kmetovanju od nekdaj radi peli, igrali na različne instrumente in plesali, in tako je še danes.

Z vinogradništvom se je začel ukvarjati leta 1967 Blažev oče Anton, ki se je priženil na manjšo kmetijo v Orešju pri Bizeljskem. Delo med trtami je priraslo k srcu tudi zadnji generaciji: Blažu, njegovi ženi Katarini ter sinovoma Marku in Mihi. Hči Janja je že od hiše, na kmetiji pa živi še Blaževa mama Ana.

Blaž je kmetijo z dvema hektarjema vinogradov prevzel leta 2008, oba z ženo sta zaposlena. Po srednji kmetijski šoli v Mariboruse je prekvalificiral v Ljubljani in je zaposlen kot policist. Do letos, ko je postal predsednik Zveze Vinis, pa je bil kar deset let aktiven tudi kot predsednik Društva vinogradnikov Bizeljsko. Vzporedno je razvijal še vinograde in predelavo doma. Obseg vinogradov je povečal na dokupljeni zemlji iz dveh na štiri hektarje, sedaj so stari od 35 do treh let. V njih je pester izbor sort, značilen za bizeljske vinograde: beli in modri pinot, rumeni muškat, traminec, laški rizling, avtohtoni rumeni plavec in modra frankinja. Poskusno je posajenih še nekaj tolerantnih sort, med njimi johanniter, solaris in bronner.

Skupaj imajo na najboljših legah v Kozji peči v Orešju posajenih 20.000 trt, v normalnem letniku pridelajo med 12.000 in 15.000 litri vina. Ko bodo polno zarodile vse trte, ga pričakujejo v kleti 20.000 litrov – če jim ga ne bo, tako kot zadnja dva letnika, uničila toča. Družina pa je temeljito razmislila, kaj bi jim prineslo višjo dodano vrednost, zato so se leta 2015 preusmerili v ekološko pridelavo in predelavo od grozdja do mize, saj imajo kot dopolnilno dejavnost še vinotoč in oboro z jeleni.

Doslednost in inovatorska žilica

»Že 10 let nismo uporabljali herbicidov in insekticidov , in ko sem ugotovil, da je v eko dovoljena uporaba bakra in žvepla in da so peronosporo zatirali z žveplom že pred več kot sto leti, sem začel razmišljati o ekološki pridelavi. Ni razloga, da ne bi delali kot naši predniki. Ročnega dela je sicer več in v deževnem vremenu je treba škropiti vsak teden, ker kurativa v tej vrsti pridelave ne obstaja. S škropljenji pa je treba začeti že tri tedne prej kot v konvencionalni pridelavi. To na strmih legah s 35-odstotnim naklonom in več ni preprosto. Toda treba je biti dosleden in verjeti, da ti bo uspelo. V okolju pa smo dobili po začetnih dvomih kar nekaj sledilcev,« pojasni vzroke za preusmeritev v ekološko pridelavo pred devetimi leti in način dela Blaž Zagmajster. Za preusmeritev je imel podporo tudi v kmetijski svetovalni službi, za znanjem pa vedno rad brska še na spletu.

Vsa dela opravijo strojno, in ker ima poleg tega še inovatorsko žilico, si je sam priredil stroje za pletev pod trto in okopalnike. Ti so v ekološki pridelavi potrebni še bolj, ker v njej ni dovoljena uporaba herbicidov. Specialni vinogradniški stroji so izjemno dragi, a spretne roke in um lahko marsikaj nadomestijo. Iz prakse pa pojasni, da je najpomembnejše delo poleti razlistanje vinske trte. Prvič ga opravijo pred cvetenjem, do višine kabrnikov. Z zračnostjo uravnavajo bolezni vinske trte in si prihranijo vsaj tri škropljenja.

»Rez opravimo družinski člani sami, to je prvi stik, ko se vinogradnik in trta dogovorita, kaj bosta drug drugemu dala v tem letu. Tega dela ne bi prepustil drugemu, za zelena dela pa potrebujemo pomoč, a so z delovno silo težave. Mladih to delo ne zanima, sam menim, da jih je treba pravočasno spodbujati in dokazati, da je lahko to eden boljših zaslužkov.«

Pri Zagmajstrovih se je za vinogradniški poklic odločil starejši sin Marko. Po srednji lesarski šoli v Mariboru se je zaljubil v delo na kmetiji, ostal doma in že nekaj let kletari. Mlajši sin Miha pa študira lesarstvo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.

Šest vrst penin

Družinski cilj vsega dodatnega dela na kmetiji je bila višja kakovost vin in posledično zvišanje dodane vrednosti. »Z zakonodajo se je spreminjal vinski trg, do 90. let smo prodajali odprto vino, v glavnem gostincem, kar pa sedaj zakonodaja prepoveduje. Vsa vina morajo biti originalno polnjena, za gostinstvo v 25-litrske posode. Odprto je mogoče prodajati samo v vinotoču doma, in prodajati doma je veliko lepše kot se ponujati pod ceno naokoli. Višjo vrednost prinašajo na trgu zadnja leta zelo priljubljena peneča vina, z njihovo pridelavo smo začeli leta 2009 in predstavljajo tretjino polnitev. Posebej perspektivna sorta zanje pa je avtohtoni bizeljski rumeni plavec z višjimi kislinami.«

Vse penine so kletarjene po klasični šampanjski metodi in zorijo na kvasovkah med 24 in 60 meseci ter imajo okrog 12,5 % alkohola. Prve mehurčke iz te kleti predstavlja penina Katarina, bela zvrst (beli pinot, rumeni plavec, zeleni silvanec, laški rizling), ki zori na kvasovkah najmanj tri leta. Kot druga je nastala Ana, rose iz modrega pinota, za njo pa suha penina Blaž in polsladka Marko, obe iz rumenega muškata. Penina Michael, brut natur, ima samo bizeljsko »kri«, ker je samo iz avtohtonega rumenega plavca, na kvasovkah zori 60 mesecev. V nastajanju pa je še rdeča penina Agnes iz modrega pinota in modre frankinje. Povprečna cena steklenice je 15 evrov, odzivi ljubiteljev vin pa so dobri. Ljubiteljem vin pa lahko ponudijo še pestro paleto mirnih vin, med novostmi je maceriran traminec.

»Vsako vino najde svojega kupca. Gostom v vinotoču ponudimo še kruh iz moke iz grozdnih pešk ter olje iz grozdnih pešk, vinjak in balzamični kis.«

Svoj cilj – višjo dodano vrednost na kmetiji – so tako dosegli, in za vina prejeli že veliko nagrad. Dokler so zime to omogočale, so pridelali tudi kar nekaj predikatov, za ledeno vino 2008 so prejeli v Bistrici ob Sotli šampiona leta 2010 in na ocenjevanju Vino Slovenija 2022 zlato medaljo za rumeni plavec v kategoriji bio vin.