Mednarodna slovensko-turška konferenca v Ljubljani

Mokrišča so med najbolj občutljivimi in ogroženim ekosistemi v svetu,njihovo izkoriščanje in ogroženost pa je v močni soodvisnosti z vse daljšimi sušnimi obdobji, saj se poraba vode iz njih povečuje. Izkušnje o tem, kako se spopasti s sušo in varovati mokrišča, so izmenjali strokovnjaki iz Slovenije in Turčije na mednarodni konferenci 5. in 6. septembra v Ljubljani. Slovenska prestolnica ima s tem občutljivim ekosistemom veliko izkušenj, saj je obdana z največjim mokriščem v državi- Ljubljanskim barjem.Številna priobalna mokrišča pa imajo tudi na območju mesta Izmir, v zahodni Anatoliji, od koder so prišli turški strokovnjaki.

Mokrišča opravljajo izjemno pomembne ekosistemske storitve, saj so v njih zaloge pitne vode in hkrati ščitijo pred poplavami. Čeprav predstavljajo le med pet in osem odstotkov kopenskih površin, so domovanje 40% vseh živalskih vrst. Poleg tega so  prostor, kjer se prehranjujejo ptice selivke in posrkajo  izjemno zalogo  ogljikovega dioksida.  Od njih je odvisno življenje približno 1,5 milijarde ljudi, vrednost njihovih ekosistemskih storitev pa je ocenjena na 47 trilijonov dolarjev letno.

V Izmirju izgubljajo vodo s površinskim namakanjem

Izmir je tretje največje turško mesto in hkrati metropolitska regija z 4,2 milijoni prebivalcev. Celotno območje izmirskega zaliva je bogato z obalnimi mokrišči, med njimi je še posebej znan »ptičji raj« Sasali, ta območja pa so tudi mednarodnega pomena. Vendar pa so v Turčiji izgubili polovico mokrišč zaradi sektorske rabe vode, od tega je 72 % porabi za namakanje kmetijstvo. Metropolitansko območje je razdeljeno na 30 krožij, vsaj 20 je kmetijskih s 600 vasmi , v katerih obdelujejo 271.000 ha kmetijskih zemljišč in imajo še 22.000 ha gozdov. Pridelujejo pridelke z višjo dodano vrednostjo, znani so po figah, češnjah in tudi živinoreji.

Zadnje štiri mesece niso imeli dežja, zadnja leta pa imajo za petino manj dežja, zato namakajo tudi površine s koruzo za krmo. Ker pa  uporabljajo v glavnem  slabo učinkovito površinsko namakanje, precej vode izgubijo. Z večjimi sušami je povezana še večja poraba vode, je predstavil Ziya Çavdar, vodja oddelka za kmetijske storitve metropolitanske občine Izmir.

Sisteme namakanja si prizadevajo izboljšati in v načrtovano zmanjševanje posledic podnebnih sprememb na kmetijsko pridelavo vključujejo tudi družbene vidike. Del le-teh je izobraževanje in usposabljanje kmetov na terenu. Z  vidika upravljanja voda je zanje zelo pomembno  zagotavljanje vode za mesta v sušnih obdobjih.  S tega vidika je zelo pomemben integriran  način upravljanja voda, ki vključuje ohranjanje mokrišč kot ključnih ekosistemov.

Dobri praksi sta Škocjanski zatok in Ormoške lagune

Gostom so način upravljanja voda in mokrišč v Sloveniji predstavili Nataša Jazbinšek Seršen, vodja oddelka za varstvo okolja na v MOL, Lilijana Madjar, iz Regionalne razvoje agencije Ljubljanske urbane regije ter dr. Lidija Globevnik, generalna direktorica Direktorata za vode . V Sloveniji o poznamo t.i. sušometer, ki spremlja  pogoje za sušo v 15 regijah. Kmetijstvo pa zaradi neurejenega namakanja pri nas še ni pomemben porabnik vode, čeprav se poraba vode  za pridelavo  povečuje.

Dobre prakse renaturacije in upravljanja mokrišč pa je dodal dr. Damjan Denac, direktor Društva za opazovanje ptic -DOPPS . Mokrišča izgubljamo  na celotnem območju Balkana, upravljanje dveh slovenskih mokrišč- Škocjanskega zatoka in  Naravnega rezervata Ormoške lagune  pa je zelo uspešno. Čiščenje in revitalizacija priobalnega mokrišča ob Kopru je bila dolgoletna in draga, uspeh pa je, da je postalo dom več kot 40 vrstam ptic in odlično naravovarstveno učno okolje. Zaradi občasno narasle morske gladine,, s katero se zatok stika, pa je potrebo sproti odpravljati vse težave.  Bivše lagune Tovarne sladkorja Ormož pa so eden redkih primerov, ko je zasebno (nizozemsko) podjetje preneslo lastništvo na nevladno organizacijo – DOPPS. Ta se je odločila za edinstveno rešitev- naselitev vodnih bivolov, ob katerih gnezdi okrog 30 vrst ptic.

Maruška Markočič iz MOL in Ana Pečjak iz KGZ Ljubljana sta predstavili kmetovanje in možne prakse v boju proti suši na območju Ljubljane in Ljubljanskega barja. Na območju MOL nadaljuje s kmetovanjem 826 manjših kmetij, njihovo število je padlo za desetino, a zemljišča niso neobdelana, saj so se za skoraj enako povečale površine na še aktivnih. Na Ljubljanskem barju predstavljajo barjanski travniki 60 %   kmetijksih površin  n 40 % njive. Kmetje obdelujejo 82% kmetijskih zemljišč in na polovici je koruza, na četrtini travinje in 20% žita, le na 20 ha zelenjava in 16 ha borovnic. Ker v glavnem redijo govedo, imajo preozek kolobar. Soočajo se tako s poplavami kot sušo, delna rešitev v boju proti slednji bi lahko bile alternativne kulture, kot sta turška detelja in volčji bob. Z njima so opravili na KGZ Ljubljana že prve poskuse, v katerih so ugotovili, da je potrebno površine  na Ljubljanskem barju pred setvijo zaradi trdovratnih plevelov razpleveliti s herbicidi.