Podnebna kriza ni le okoljsko, temveč družbeno vprašanje, saj  izvirajo vzroki zanjo iz strukture družbe, hkrati pa posledice podnebnih sprememb oz. okoljske krize poglabljajo družbene neenakosti. To je eno od glavnih sporočil dogodka Umanotere v Ljubljani o tem, kako nas onesnaževalska elita vodi v podnebni zlom.

Medtem ko nadaljuje najbogatejši odstotek svetovnega prebivalstva svoj razkošni in iz vidika povečevanje ogljičnega odtisa uničevalski življenjski slog, na drugi strani prebivalci celega sveta umiraj ali čutijo posledice suše, poplav, plodnih zemljišč za pridelavo hrane itd. Prebivalci revnejših območij zato zapuščajo domove in nato umirajo po svetu kot poceni migrantska delovna sila. Kako je mogoče, da več kot 30 mednarodnih  konferenc o podnebnih spremembah na najvišji ravni ni ničesar spremenilo, zakaj se svetovni voditelji na podnebne spremembe na odzivajo, si je zastavila vprašanje Ajda Cafun, v študiji Ogljične neenakost v Slovenji in po svetu. Odgovor na to, zakaj toplogredni plini se vedno naraščajo, namesto padajo, je iskala v družbeni strukturi, saj je okoljska kriza povezana z rastjo zasebnega premoženja in siromašnjem javnega premoženja

Izničenje javnega premoženja

V zadnjih desetletjih se je svetovno bogastvo še bolj koncentriralo. Med leti 1995 in 2021 si je najbogatejši odstotek ljudi prilastil 40% vsega novo ustvarjenega premoženja, drugi del prebivalstva pa ga je bil deležen le dva odstotka. Odstotek najbogatejših Zemljanov si  tako lasti 50 % svetovnega premoženja, drugi del pa le odstotek. Javno premoženje je v tem obdobju postopno kopnelo v skoraj vseh državah, najbolj intenziven pa je ta trend v razvitih zahodnih državah zahoda,kjer je skopnelo na ničlo. Če bi te države hotele odplačati javni dolg, bi morale namreč zanj prodati vse svoje premoženje. Zato se zmanjšuje sposobnost držav za zagotavljanje javnih storitev in tudi odpravljanje posledic podnebne krize, za kar so potrebna javna sredstva.

Ekonomski mehanizmi porazdelitve svetovnega bogastva izhajajo iz neoliberalnega  kapitalizma, najbogatejši lastniki kapitala imajo v rokah večino prozvodnih sredstev in virov. Glavno prizadevanje pa je dobiček in ekonomska rast ter obstanek na trgu. Usmeritev v profit pa ustvarja družbeno in okoljsko krizo, obe sta se začeli le še poglabljati z neolibreralnim obratom konec 70.let v ZDA in v EU. Močan vzvod v to smer je tudi davčna politika, stopnje obdavčitve na kapitalske dobičke in premoženje so se začele za najbogatejše v tem obdobju zniževati.

Najbogatejši ustvarijo dve tretjini izpustov

In kakšna je povezava med neenakostjo prebivalstva in podnebno krizo ter ogljična neenakost glede na dohodek? Najbogatejši odstotek svetovnega prebivalstva je odgovoren za toliko izpustov kot dve tretjini manj premožnega prebivalstva skupaj. Povprečni izpust na osebo v svetu je 6 t/ CO2,  v ZDA  21 t/CO2 osebo, vzdržno pa bi bilo 1,2 t /CO2. Revni del svetovnega prebivalstva ustvari povprečno okrog 2 t/ CO2, najbogatejši del pa povprečno  30 t/ CO2 izpustov.  Zato se je za to družbeno skupino uveljavilo ime onesnaževalna elita, pod katero je mišljena luksuzna potrošnja, vključno z uporabo zasebnih letal. Najbogatejših 125 milijarderjev pa ustvari s svojimi naložbami kar povprečno 3 milijone ton ekvivalenta izpustov C02. Onesnaževalna elita ohranja sistem brezmejne rasti na fosilnih gorivih, kar je temelj za izjemno rast  izpustov in neenakosti ter ohranjajo sistem intenzivne potrošnje.

5 milijard evrov skritega slovenskega premoženja

Vse navedeno na svetovni ravni velja tudi za Slovenijo, kjer je povprečni ogljični odtis 10 t/ CO2 na prebivalca in ima odstotek  najbogatejših v lasti  23 % premoženja gospodinjstev. V Sloveniji je bogate najbolj razbremenila t.i. Bajukova davčna reforma med 2005/2006, neenakosti pa so se najbolj povečale v obdobju finančne krize 2008. V Sloveniji ima 74.000 prebivalcev tri ali več stanovnajskih enot, najbogatejši lastnik pa kar 370 nepremičnin. Približno 200 lastnikov imajo med 20 in 100 milionov dolarjev premoženja,slovenska podjetja in posamezniki pa imajo v davčnih oazah skritega skoraj 5 milijard evrov premoženja, na drugi strani pa sta javni zdravstveni stanovanjski sistem v hudi krizi.

Generatorji in “luzerji” sistema

Lucas Chancsel, profesor, ki se je javil na  Umanoterin dogodek iz Laboratorija za svetovno neenakost, kjer deluje, je predstavil, da je povezava med neenakostjo in onesnaževanjemv tem, da ustvarja slednje  zmagovalce in izgubarje. Brez prvih bi bilo mogoče težave zelo hitro rešiti. Predvsem pa so največji »luzerji« prihodnje generacije ter biotska raznovrstnost na planetu. Za prehod iz podnebne krize bi bile potrebne naložbe v višini od 2 do 5% BNP, in to iz davkov za najbogatejše ter na poceni proizvode. Zakaj se to ne zgodi, je pojasnil dr. Marko Hočevar iz Fakultete za družbene vede. Prvi razlog za to je vprašanje razmerij moči v družbi- ukrepi se sprejemajo v skladu z preferencami najbogatejših. To pa izvira iz drugega dela družbene strukture, da iz njihovih vrst rekrutira tudi odločevalska politična elita. Le-ta pa seveda ne bo spreminjala celotnega gospodarskega sistema in političnih odločitev v nasprotju s svojimi interesi.