Inovativnost žensk na podeželju

V večini evropskih držav v kmetijskem sektorju in vodilnih organizacijah na podeželju prevladujejo moški. Le približno 30 % evropskih kmetij vodijo ženske, ženski glasovi pa so v manjšini tudi v večini kmetijskih organizacij. Tudi v Sloveniji ni drugače, od 52 mest v upravnih organih KGZS sta prisotni le dve ženski.

Vendar se na evropskem podeželju čutijo spremembe in ženske se želijo vključiti v vodstvene vloge v kmetijstvu in so inovativne na podjetniškem področju ter dejavne pri oblikovanju in krepitvi podeželskih skupnosti. Pozitivne izkušnje na tem področju v različnih evropskih državah želijo širiti in se medsebojno podpirati. Praktična in znanstvena prizadevanja inovativnih podeželskih žensk je v obliki deljenja izkušenj in dobrih praks zato podprla Evropska komisija prek projekta FLIARA, ki spodbuja inovativnost žensk v kmetijstvu in na podeželju v desetih državah: Belgiji, Češki, Finski, Nemčiji, Irski, Italiji, Nizozemski, Sloveniji, Španiji, Italiji in Švedski. V njegovem okviru se je 25. in 26. septembra srečalo okrog 80 predstavnic iz omenjenih držav na Filozofski fakulteti (FF) v Ljubljani, ogledale pa so si tudi dobre prakse, pridelavo mikrozelenja Šebenik v Borovnici, park Istra v Črnem kalu in ekološko kmetijo Gramona v Seči. Dogodek je organiziral Oddelek za geografijo in Oddelek za psihologijo, v Sloveniji ga vodita dr. Barbara Lampič in dr. Irma Potočnik Slavič, prav tako iz FF.

VLOGA ŽENSK NA PODEŽELJU ŠE VEDNO PODCENJENA

Po mnenju dr. Maure Farrell iz Univerze Galoway na Irskem, vodjo projekta Fliara, je potrebno spodbujanje podeželskih žensk kot podjetnic tudi družbeno podpreti. Zato raziskujejo razvoj in vitalnost podeželja in kmetij in pri tem pomembno vprašanje – ali bo kmetijo prevzel le najstarejši sin ali morda hči. Podeželje in način kmetovanja se je v zadnjih desetletjih zelo spremenilo, zato se mora tudi vloga žensk in odnos do njih. Toda tega ni mogoče spremeniti na individualističen način, ampak s sodelovanjem. Ženske na podeželju so namreč še vedno v senci, spolna diskriminacija in patriarhat sta na podeželju še zelo ukoreninjena. Ženske podjetnice se srečujejo z omejenim dostopom do finančnih sredstev, kreditov, zemlje, inovacij. Institucije in politika jih ovira, pri delitvi sredstev EU bi morali bolj vključevati politike, ki poudarjajo skrb za vlogo žensk in njihovo izobraževanje, mentorstvo je še vedno šibko. Zato vključujejo v projekt partnerje z različnih področij, velik poudarek pa je tudi na mreženju med ženskami in inovacijah. Podatke in izkušnje iz projekta bodo zapisali tudi v obliki ukrepov za povečanje prispevka žensk k inovacijam na podeželju.

V Sloveniji so ženske na podeželju izvedle nekaj projektov prek programa Leader oz. LAS, kjer so sicer močno prisotne, a še vedno »nevidne«. V upravni strukturi LAS je namreč aktivnih le 12 žensk in 37 moških, je poudarila dr. Irma Potočnik Slavič. Kot je poudarila dr. Milica Antič Gaber iz FF, zavira neenakopraven položaj žensk razvoj celotne družbe, razvoj tega področja pa koristi tudi moškim. Na nekaterih profesionalnih področjih, tudi v kmetijstvu, še vedno prevladujejo stereotipi, kar vpliva na izbor izobraževanja in poklic žensk. V zasebnem življenju obstajajo nevidne nalepke, npr. da ženska ni prosila za pomoč v primeru, ko ji moški ni želel pomagati. Obenem prevzemajo vse neplačane družinske obveznosti in skrb za starejše.

PRIDELOVALKA PARADIŽNIKA, ŽUPANJA, ZBIRALKA ODPADKOV

Osrednji del projekta so inovacije na podeželju, ki so jih ustvarile in jih vodijo ženske, opravili so 20 študij primerov inovacij žensk na podeželju in v kmetijstvu. Sedem predstavnic oz. ambasadork tega projekta (od skupaj 20 imenovanih) je svoje konkretne izkušnje predstavilo v Ljubljani, s katerimi bodo lahko pomagali tudi drugim ženskam v enakih okoliščinah na podeželju.

Iva Zadražilova iz Češke je doktorica znanosti, hkrati pa 20 let obdeluje z družino 65 hektarjih veliko ekološko kmetijo, na kateri so glavne dejavnosti živinoreja, poljedelstvo in turistične nastanitve. Kot najpomembnejše izhodišče za svoje delo je izpostavila svojo vztrajnost ter vero, da je mogoče vse zamišljeno tudi uresničiti, pri tem pa ima podporo družine. Iz podjetniških vrst prihaja Alžbeta Nagyvova iz Češke, ki ima podjetje Bezdinek za pridelavo paradižnika na območju Ostrave na Slovaškem. Na območju bivših rudnikov premoga je velika nezaposlenost, podjetje Bezdinek pa zaposluje predvsem žensko delovno silo, okrog 250. So največji pridelovalci paradižnika na Češkem, na leto ga pridelajo okrog 60.000 ton na hidroponski način in ga prodajo v trgovske in gostinske mreže. Češka je po pridelavi zelenjave na prebivalca na predzadnjem mestu v Evropi, zato je oskrba domačega trga z lokalno pridelavo zelo pomembna. Nagyvova je izpostavila, da je imela v pridelavi najprej katastrofalne rezultate, toda treba je ostati odprtega duha in se iz takšne izkušnje kaj naučiti. Domačini ji sprva niso verjeli, da je mogoče pridelati paradižnik brez pesticidov, za kar imajo sedaj pridelavo certificirano.

Odpadki iz kmetijske pridelave, pa tudi iz drugih dejavnosti (stari čolni, mreže za oljke), niso dali miru Sarah Khoudja iz kraja Castelnouvo Cilento na jugu Italije. »Kmetje vse pridelajo ekološko, potem pa dajo te pridelke v plastiko. To zame ni logično.« Zato se je lotila njihovega recikliranja. Po poreklu ni domačinka, temveč se je priselila iz Bruslja in ima arabsko-francoske starše, v tujem okolju ji na začetku ni bilo lahko. Na voljo ni imela svojih sredstev in domačini ji niso verjeli, da bo med njimi tudi ostala. Še vedno mora iskati podporo in denar, življenje na podeželju je postalo zahtevno, zato je pomembna medsebojna povezanost, je poudarila.

Patricia Toma iz Romunije je po poklicu fotografinja, pomaga skupnosti z ohranjanjem kulturne dediščine in kulturnih dogodkov ter predelavo tekstilij v vasi, kjer živi okrog 400 ljudi.

Trdo pot k svojim ciljem je imela tudi Anca Marcu, sedaj županja v občini Cojocne v Romuniji, ki je tudi njen oče, nekdanji podžupan, ni bil vesel. Tako ženske same kot drugi jih še vedno ne vidijo v javnem življenju. Ko je dobila podporo v skupnosti, pa je videla, da lahko ženskam pomaga tako, da jih nekoliko razbremeni skrbi za otroke. To je začela uresničevati z gradnjo parkov in drugih aktivnosti za otroke, da so ti pridobili dodatne spretnosti v okolju, kjer niso imeli drugih možnosti. Prepričana je, da je s svojim delom v lokalni politiki, kjer vlada na vasi veliko tradicionalnih predsodkov, zgled tudi drugim ženskam, ki jim bo zato nekoliko lažje. »Če hočeš pomoč sprejeti, jo moraš sam tudi dati in biti pogumen, da nadaljuješ tam, kjer ni poti,« je njeno sporočilo, ki se mu pridružuje tudi slovenska predstavnica Petra Matos, ki z možem vodi park Istra. Svoje zamisli sta začela uresničevati po zgledu prostovoljnih dejavnosti, katere izkušnje sta dobila v Indiji. Pri številnih storitvah je treba pomagati prebivalcem na podeželju, saj je med njimi veliko ostarelih in samih. Petra je izpostavila nejevero domačinov pri novi alternativni dejavnosti, okoli katere je veliko dvomov. Ko se dejavnost ustali, pa postane glavni tok, kar dokazuje to, da je mogoče spremeniti utečene poti.

Saša Kržič, ustanoviteljica podjetja Šebenik iz Borovnice, je opisala svojo podjetniško pot s pridelavo mikrozelenja za restavracije z nekaj zaposlenimi, ki se je v času korone popolnoma ustavila. S partnerjem sta se morala znajti, kako se preživeti, zato sta po spletu začela poučevati o pridelavi mikrozelenja. Podjetje v Borovnici sedaj spet posluje s pet zaposlenimi in ponovno raste. Vsak, ki se začne ukvarjati s podjetništvom, mora vedeti, da je na poti veliko ovir in tveganja, a je z osredotočenostjo vse mogoče, meni Saša Kržič.

ostjo vse mogoče, meni Saša Kržič.