Vinogradniki ob letošnjem martinovanju svojim gostom ne ponujajo mošta, temveč zaradi rekordno zgodnje trgatve že mlada vina. Letina je bila dobre kakovosti, a izjemno skromna tako zaradi vremenskih razmer kot padanja površin vinogradov, vinarji pa v danih razmerah pišejo vsak svojo zgodbo. V Martinovem listu vam predstavljamo zgodbe dveh slovenskih in enega avstrijskega vinogradnika in vinarja, ki so se vsi zavezali ekološki oz. biodinamični pridelavi vin. Na splošno je ta še vedno označena kot nišna ali celo eksotična, a s slednjim se ne moremo več strinjati, ker primeri iz prakse to izpodbijajo. V ekološko pridelavo je namreč v zadnjem desetletju presedlalo zelo veliko vinarjev tako doma kot v svetu. V Sloveniji imamo po zadnjih podatkih že okrog 400 ekoloških vinogradnikov (vključno s preusmeritvami) s 1000 hektarji vinogradov, kar predstavlja okrog sedem odstotkov vseh vinogradov. Za preusmeritev so se odločili najbolj znani slovenski vinarji, in še zdaleč ne majhni. Največji eko vinar v Vipavski dolini obdeluje 45 hektarjev, v slovenski Istri pa 31 hektarjev, in razumljivo ostaja njihov delež zaradi naravnih pogojev največji na Primorskem. Njihova zelo pogosta utemeljitev za ta korak – ob varovanju svoje zemlje – je, da v tujini brez eko certifikata skoraj ne morejo več prodajati. Samo subvencije pa so prenizke, da bi bile glavni motiv ali finančno nadomestilo za vsa tveganja, ki spremljajo to pridelavo.

Rekorderka Avstrija, v svetu na pol milijona hektarjev

Če se ozremo še čez slovenske meje, imamo v svoji soseščini evropsko rekorderko Avstrijo, kjer predstavljajo eko vinogradi že četrtino oz. nekaj nad 10.000 hektarji vseh vinogradov, pri čemer jih je 1000 v biodinamiki. Na ravni EU je zadnje desetletje cel sektor beležil izjemno rast, tako da je v Franciji v eko pridelavi že 20 % (157.350 hektarjev), v Italiji 18 % (127.000 hektarjev), v Španiji pa 16 % (143.000 hektarjev) vinogradov.

Ko govorimo o »zeleni dimenziji« vin, imamo v mislih vse od rezi do kozarca. V eko vinogradih je dovoljenih le 20 sredstev za varstvo iz naravnih sestavin od približno 300 dovoljenih v zakonodaji EU. Še boljši pomočnik pri zatiranju bolezni in škodljivcev pa so z organsko snovjo bogata in biotsko pestra tla, obenem je tako poskrbljeno še za preprečitev erozije in dober vodni režim v tleh. V ekoloških vinih je nižja vsebnost žveplovega dioksida ena od glavnih razlik v primerjavi s konvencionalnimi, medtem ko v biodinamičnem kletarjenju večina posegov v vina in dodatkov ni dovoljena. Kljub temu da izhajajo eko vinarji v glavnem iz narave, niso zgolj vinski romantiki. Sobivanje s konvencionalno pridelavo od njih zahteva, da na trgu poslujejo po smernicah “business as usual ” in so se zato na nekaterih točkah že morda preveč približali konvencionalni pridelavi. Na drugi strani pa je slednja od njih prevzela nekatere dobre prakse. Na splošno pa imajo strožje okoljske zahteve svojo ceno v obliki nižjega pridelka, kar se zrcali v nekoliko višjih cenah ekoloških vin, a ne na splošno. Toda če je eko vino na polici prepoceni, to po navadi pomeni, da nekdo v verigi ni bil pošteno plačan. Po ocenah predstavlja trgovina z ekološkimi vini okrog štiri odstotke svetovne trgovine vin in še vedno raste. Večina potrošnikov, posebej mlajših, pa je z vidika svojega zdravja za vina z eko certifikatom pripravljena odšteti povprečno za petino višjo ceno.

Glede na omejen trg v vinorodnih deželah morajo eko vina izvažati tudi pridelovalci držav z večjo kupno močjo. Slovenski pionirski eko vinarji, ki so jim tuji trgi že od začetka pomembnejši od domačega, vedo, da so to dobesedno vina brez meja, ki so v svetu tudi cenjena. Vmes so se zanje na bolje spremenili tudi pogoji v Slovenji, stroka jim je bolj naklonjena in promovirajo jih dobri gostinci. Hkrati se nenehno izboljšujejo, kolikor bolje človek razume naravo. In vinogradniki in vinarji na tem področju vedno znova presenečajo. Vino je pijača brez meja in najbolj opevana na planetu tudi zaradi svoje energetske in duhovne razsežnosti, za kar je potreben spoštljiv pristop k darovom vinske trte. S svojimi spoznanji ljubitelje na pot (samo)kultiviranega uživanja vin usmerjajo tudi pridelovalci. S kultiviranim uživanjem se vrača sposobnost čutenja živosti živil, ki je ni mogoče prenesti iz mrtve narave, in prav to je dodana vrednost ekoloških vin in celotne ekološke pridelave.