Naravna vina Ploder Rosenberg, avstrijska Štajerska

Manuel Ploder, predstavnik tretje generacije, prijazno odpre vrata družinskega posestva v kraju St. Peter am Otterbach, v regiji Vulkanland v avstrijski Štajerski. Na barvit jesenski dan, ko so vinogradi že padali k počitku, je bil na posestvu namreč sam. Njegova starša, Alfred in Maria, znana kot ena od pionirjev pridelave naravnih vin v Avstriji, sta jo po zaključeni trgatvi mahnila za dva meseca prek svetovnega prostovoljskega gibanja WWOOF na ekološko posestvo v Maroko, kjer pomagata pri spravilu pridelkov. Že to pove dovolj, da je Manuel, ki bo družinsko posestvo uradno prevzel z novim letom, odraščal v družini odprtega duha in obzorij.

Sam je utrujen prihitel s predstavitvenega dogodka svojega distributerja v Salzburgu, ker je za vsako prodano steklenico vina tudi v Avstriji poleg nekaj kilometrov v vinogradih še na asfaltu. S svojim dinamičnim značajem spretno preklaplja med širše razumljivim, strokovnim delom in ozadjem svojega dela, ki zahteva razumevanje v globino. Le del teh znanj je pridobil v srednji kmetijski šoli Silberberg in zatem visoki šoli za vinogradništvo in vinarstvo v Klosterneuburgu pri Dunaju. Ostalo je dodala sposobnost zaznavanja energetskih razsežnosti narave, ki se na koncu začutijo v njihovih vinih.

Za vse družinske člane, vključno z ženo Seleno, je značilno, da vpijajo in povezujejo znanja in izkušnje iz številnih področij. Alfredov pogum pa je bil odločilen, da je klasično sadjarsko-vinogradniško štajersko kmetija na prelomu tisočletja preobrazil v širše prepoznavno vinarsko hišo, ki sledi načelom biodinamike. Leta 1982, ko je prevzel posestvo, je bila pravzaprav glavna pridelava jabolk, vino pa je bila postranska dejavnost. Grozdje je tudi dokupoval in leta 1993 začel polniti vsa vina izključno v buteljke. Leta 1999 je zgradil klet za 200.000 steklenic in leta 2005 preusmeril v ekološko pridelavo. Vendar pa mu niso sledili pogodbeniki, od katerih je odkupoval grozdje, zato se je usmeril izključno na predelavo grozdja iz svojih devetih hektarjev vinogradov, pridelava v letniku je od takrat okrog 38.000 steklenic. Kmalu zatem so jo nadgradili z biodinamično pridelavo (BD), za katero so leta 2015 pridobili še certifikat Demeter.

80 ODSTOTKOV TOLERANTNIH SORT

Alfred se je veliko učil sam, obiskoval seminarje, vse preizkusil v naravi in izmenjaval izkušnje s kolegi. V BD sta se oba z Mario zelo poglobila in skozi delo začenjala razumeti povezave, soodvisnosti v naravi, njihove učinke, kako se zato izboljšajo tla in odpornost rastlin, in zakaj imajo tako pridelana vina daljši ležalni potencial. V tem obdobju so začeli na posestvu, na katerem so prevladovale francoske sorte in zeleni veltlinec, saditi tolerantne (pri sosedih krajše PIWI – Pilzwiderstandstfähige) sorte vinske trte. »Glavni vzrok za njihovo sajenje je bila kreativnost in pogum staršev. Iskala sta način, kako pridelati v naših pogojih, z veliko padavinami, kjer so težave s peronosporo vsako leto, čim boljšo kakovost. Od vsake sorte sta posadila 20 do 30 trt in se odločila glede na rezultat. Tolerantne sorte predstavljajo sedaj 80 % vseh trt, glavni sta sauvignier gris in bronner, sledijo jima blütenmuskateller, muscaris, sauvignac, solaris, sartin noir, marechal foch in še nekaj drugih. »Z nekaterimi tolerantnimi, na primer hitro zrelim rdečim regentom, so bile slabe izkušnje, vino je bilo preveč enostavno, zato smo ga izkrčili. Tolerantne sorte ne bodo rešile sveta, toda v naših pogojih predstavljajo dobro možnost za zmanjšanje sredstev za varstvo rastlin. Ni pa jih smiselno saditi na območjih, kjer teh težav nimajo. Sicer pa velja tudi zanje kot za vse rastline – boljša kot je lega, lažje uspevajo,« je jasen Manuel.

»Škodljivci so samo pokazatelji slabega imunskega sistema vinske trte, podobno kot je bilo neravnovesje v vinogradih ob pojavu trne uši. Nekatere sorte, npr. sauvignon, že zelo dolgo v trsnicah razmnožujejo le vegetativno. Zato bi jih bilo treba ponovno razmnožiti iz semena, prek katerega se v rastlini prenašajo vse informacije, tudi sposobnost prilagajanja podnebnim spremembam. Dodatno težavo predstavlja, da pred obnovo zaradi EU predpisov vinogradniških površin ni mogoče pustiti v prahi. Vse to so dobri pogoji za večjo pojavnost bolezni, čeprav z zlato trsno rumenico vinogradniki pri nas še nimamo veliko težav.«

Letos so imeli težave s pozebo in točo že marca. Vsi njihovi vinogradi so pred njo zaščiteni z mrežami. Trte so porezane po sistemu že več kot deset let na način Simonit in Sirch. Zadnje tri letnike pa opiše mladi gospodar kot zelo zahtevne, v katerih so se morali veliko učiti. Letnika 2022 in 2023 sta bila dobra tako količinsko kot kakovostno, letos pa je bilo pridelka manj, a pričakuje zelo dobra vina.

NEKATERI V POSLU Z GLAVO, DRUGI S SRCEM

Manuel je prevzel klet od očeta že leta 2011, zato sta se v načinu kletarjenja in slogu vin zgodila v zadnjih dveh desetletjih kar dva zasuka, kar je potegnilo za seboj tudi iskanje novih kupcev. Že Alfonz je kletaril vina, ki so jih opredelili kot naravna – nefiltrirana in živa, s kar najmanj posegi. »Grozdje na rastlini vsebuje 100 %življenjske energije in moj cilj je, da je 99 % prenesem v steklenico. Številni tehnični kletarski posegi in dodatki raven te energije znižujejo. Biodinamika je le eden od načinov, ki ohranja vino živo, uporabimo lahko tudi druge metode, da je živilo na pravi frekvenci za uživanje. Sam uporabljam zato glasbene vilice,« ničesar ne skriva Manuel v kleti in predstavi še delo z gosti, ki poteka v njihovem moderno zasnovanem degustacijskem prostoru. Med njimi so vse generacije ljubiteljev vina, ne le mladi »hipsterji«. »Naše delo z njimi vključuje, da jim pomagamo čutiti, katera živila so za njih prava, saj so številni izgubili občutek za povezavo med hrano in lastnim telesom ter potrebujejo pomoč, da jo obudijo.«

Tudi vina, ki želijo biti predvsem iskrena, pa je treba profesionalno kletariti. Manuel med vrenjem ne uravnava temperature, vina so nefiltrirana in imajo nižjo vsebnost skupnega žvepla, do 30 mg/l. Večina je maceriranih od 5 do 24 mesecev, vendar jih le majhen delež tudi vre na jagodnih kožicah. V steklenice pa gredo v glavnem zvrsti, in to ne le med sortami, temveč tudi med letniki. Vina so na trgu tako pod etiketami Fundamental kot najbolj sveža linija, Linea (ena sorta enega letnika), ki zorijo od štiri do pet let, na trgu sta letnika 2020 in 2019. Najvišjo kakovost kleti pa predstavljajo vina Archaisch, ki zorijo najprej v amforah in zatem še nekaj let v 600-litrskih lesenih sodih, poimenovana po štirih elementih: Tero (zemlja), Maro (voda), Aero (zrak) in Fejro (ogenj). Cenovni razpon vin je od 15 do 43 evrov. Vsa vina Ploder pa so načrtno označena kot namizna, saj imajo na ocenjevanju maceriranih vin avstrijski vinarji še vedno kar nekaj težav s komisijami na pooblaščenih vinarskih organizacijah. Njihove steklenice imajo avstrijsko državno zastavo kot skupno oznako vseh avstrijskih vinarjev, za katero plačujejo prispevek za skupno, na državni ravni organizirano trženje prek OWM (Österreichische Wein Marketing).

V BD ni načrta

»V BD ni mogoče dobro delati po vnaprejšnji shemi, ves čas moraš biti dinamičen, se prilagajati. Vinogradnik, vinar je le en člen v verigi, ki v celoti ni vidna. Ritme narave, vremenske pogoje na primer čutijo rastline veliko bolj kot ljudje, a je vseeno treba delati v njihovem okviru. V kmetijstvu ne bomo obogateli, temveč je v ospredju pridelava hrane, ki je tudi naše zdravilo. Moja filozofija je, naj ljudje pijejo manj alkohola, a zato boljše kakovosti, enako velja za hrano.«

Čeprav pravi Manuel, da so nekateri vinarji v poslu z glavo, spet drugi s srcem, je potrebno oboje, tudi njegova kmetija mora preživeti in za vina poiskati najboljše trge. Korona je bila zahtevna izkušnja, pred njo so prodali na domačem trgu 80 % vin, sedaj jih le še 15 %.Tik pred zaprtjem so spremenili celotno podobo steklenic, česar pa niso mogli predstaviti pivcem, kar je bil velik udarec. »A še vedno smo tukaj, pivcev za naravna vina je tudi v Avstriji premalo. Zato izvažamo v šestnajst držav, naši glavni trgi so azijski: Kitajska in Japonska; poleg njih pa Nemčija, Španija, Portugalska, čeprav je na jugu Evrope vedno vprašanje cena.« Kot pozitivno ocenjuje, da se predstavljajo vinarji z naravnimi vini skupaj, med drugim na festivalu oranžnih vin, v slovenski organizaciji, ki bo v kratkem, 19. novembra, na Dunaju. Ta ne predstavlja le promocijskega dogodka, temveč so ga vinarji posvojili kot gibanje za naravna vina, o katerih naj odločajo predvsem pivci in ne državna birokracija, s katero imajo še vedno preveč težav.

Cara iz linije Fundamental (65 % bronner, 25 % souvignier gris, 10 % beli pinot), l. 2019, se odlikuje po koncentriranem vonju marelic in breskve ter zelišč in lepim ravnotežjem med kislino in strukturo telesa. V dolgem pookusu je mineralnost ter ščepec slanosti. Linea, chardonnay 2017, pa je izjemno krepko oranžno vino, odlikuje ga aroma citrusov, tropskega sadja in lesa. Še vedno je tanično, a kljub temu zaokroženo. Za vsa vina pa je značilno, da ne izdajajo alkohola, so zelo uravnotežena ter imajo dolg potencial ležanja.