Mitja Zupančič, svetovalec za ekološko kmetovanje, KGZ Celje

Mitja Zupančič, zaposlen pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu Celje, je pionirski svetovalec za ekološko kmetovanje v Sloveniji. V ekološki sektor je vključen že od leta 1999, ko se je udeležil prvega usposabljanja za ekološke kontrolorje pri nas in zatem kontroliral naše prve ekološke kmetije pri takratni edini kontrolni organizaciji, delujoči pri KGZ Maribor. Delo je nadaljeval kot terenski kmetijski svetovalec in kmalu zatem kot svetovalec specialist za ekološko kmetovanje v okviru Javne službe kmetijskega svetovanja. Je tudi v strokovnem odboru Javnega zavoda Kozjanski park in strokovni tajnik Združenja ekoloških pridelovalcev in predelovalcev Deteljica, ki povezuje okrog 180 ekoloških kmetij. Ker je ekološko kmetovanje njegov način življenja tudi doma na manjši kmetiji, zanj velja vse prej kot to, da svetuje o ekološki pridelavi zgolj po službeni dolžnosti ali da je »zeleni teoretik«. To vedo tudi kmetje na terenu, ko jim priskoči na pomoč s konkretnimi nasveti.

»Od rosnih let sem zelo privržen in se dobro počutim v naravi. Že od malega sem veliko časa preživel na večji kmetiji na Dolenjskem, postal tudi ribič in bil pred leti strokovni vodja ribogojnice v Radečah, kjer živim. Kmetijstvo me zelo veseli, sem tudi čebelar. Zato me je tudi študij in kasneje službena pot vodila v kmetijstvo, in ko sem postal svetovalec za ekološko kmetovanje, sem z veseljem sprejel izzive, ki jih je in jih še prinaša ta poklic,« pravi sam s kančkom življenjskega izkustva, da so nihanja del življenja ter tudi razvoja ekološkega sektorja. Lepo je delati s kmeti, ki imajo kot v vseh panogah svoje izzive, in zato je tu stroka in seveda končno svetovalci, da jim pri reševanju izzivov pomagamo. Ker pa vse temelji na tržnem sistemu, je vsak odvisen od zaslužka, in če kmetje nečesa ne morejo prodati, tega ne bodo pridelovali,« predstavi realnost in nadaljuje: »Ekološka stroka pa me bolj vleče v rastlinsko pridelavo kot v živinorejo. Sedaj so v eko pridelavi bolj v ospredju izzivi na področju zelenjadarstva, poljedelstva, skratka rastlinske pridelave.«

Mitja Zupančič v Radečah z družino obdeluje manjšo samooskrbno kmetijo na 1,5 hektarja. Na hektarju je sadovnjak s številnimi vrstami sadja, od jabolk, breskev, češenj pa do jagodičja in lupinarjev. Na njivi in vrtu si pridelajo večino zelenjave. V hlevu pa so trije poniji, krava najstarejše irske pasme na svetu dexter ter nekaj kokoši. Kot čebelar z več kot 40-letnim stažem pa skrbi za povprečno 12 čebeljih družin.

PORABNIKI V ČASU DOPUSTOV POZABIJO NA SAMOOSKRBO

Eden od osnovnih motivov za kmetovanje bi morala biti po njegovem samooskrba v pravem pomenu besede. »Doma skušamo živeti kar najbolj samooskrbno,« in razmišlja naprej o samooskrbi, ki po njegovem niso polne police, temveč seme in repromaterial pri kmetu in tudi oskrba posevkov v času dopustov. Velikokrat ljudje kaj hitro pozabijo na samooskrbo, ko vstopijo v čas dopustov, pa vendar pridelava zahteva človeka celo leto in vsak dan in tega se ljudje premalo zavedajo.

Zato izrazi upravičeno skrb: »Če se zaprejo meje, imamo doma bistveno premajhne količine osnovnih semen. Na svetovni ravni sicer kot mala država ne moremo veliko vplivati, razen da ohranjamo tradicionalne načine pridelave in tradicionalne sorte sadja, poljščin, zelenjave, ob tem pa sledimo tudi razvoju tehnologij in znanosti na področju kmetijstva in jih smiselno vključimo v tehnologije pridelave. Nedavno sem bil na sejmu v Italiji, kjer sem bil navdušen nad novimi tehnologijami za obvladovanje plevelnih vrst rastlin na njivah, nad veliko množico različnih sredstev za krepitev odpornosti rastlin, novimi sortami. Skratka ekološko kmetovanje mora temeljiti na tradicionalnih vrednotah, ne smemo pa pozabiti na razvoj in moderne pristope. Tako ne zadošča, da sorte ohranjamo le v genski banki, ampak moramo ta semena prenesti na njive. Seveda morajo pridelki teh rastlin postati zanimivi potrošnikom in tako bo krog sklenjen. Pomembno je, da začnemo samooskrbo graditi od spodaj navzgor, z roko v roki z našimi kupci.«

Del samooskrbe pomeni tudi lastno znanje in njegov prenos na teren. Na to Zupančič na podlagi treh desetletij izkušenj odgovarja: »Ko se pojavi na terenu neka težava, npr. rastlinska bolezen, stroka išče možne rešitve. In če je kmetij z ekološkim kmetovanjem veliko, se vzporedno s klasičnimi rešitvami išče tudi tiste, ki bodo omogočale rešitev problema tudi na teh kmetijah. In tako je tudi stroka spodbujena k temu, da išče in najde rešitve, primerne za ekološko kmetovanje. Poznamo primer iz čebelarstva: ko se je v Sloveniji pojavila bolezen varoza čebel in so propadale prve čebelje družine, so naši strokovnjaki iskali različne rešitve in tudi prišli do njih. Tako je bila alternativa v uporabi organskih kislin, katerih uporaba pa je zahtevala bistveno več znanja, pa vendar se uporaba le-teh postopoma širi v čebelarski praksi obvladovanja te bolezni. Torej se znanje prenaša in uporabi, ko je povpraševanje na terenu. Navedeno dokazuje, da lahko stroka bistveno pripomore k razvoju sektorja, seveda pa mora biti vzpostavljeno vzajemno sodelovanje.«

NAJBOLJŠA MOTIVACIJA JE TRG

Za prehod na ekološko kmetovanje in razvoj so namenjena sredstva SKP, Slovenija je eko sektorju v obdobju 2023–2027 namenila 90 milijonov evrov.

Zupančič ocenjuje: »Država je v okviru akcijskega načrta razvoja ekološkega kmetovanja (ANEK) vzpostavila cilje, med katerimi je tudi 18 % kmetijskih zemljišč, vključenih v eko, in naloge, ki naj bi do tega pripeljale. Slovenija je majhna država in zelo odvisna od zunanjih vplivov in ciljev EU. Po mojem mnenju je najboljša motivacija trg. Tako imamo pogosto izziv, ko se kmetija vključuje v eko kmetovanje in ko s kmetom narediva predogled kmetije, kmalu prideva do vprašanja, kam bo pridelke lahko prodal. In potem se trudim, da mu predstavim vse možnosti. Ključno vlogo pri tem igra potrošnik. Menim, da smo se Slovenci usedli na enega zadnjih vagonov, ki peljejo v smer pozitivnih rešitev, saj imamo bistveno več kot nekoč kupcev, ki so postali občutljivi na to, kaj kupujejo. Ti v trgovinah vprašajo, ali so živila slovenska, pogosto tudi, ali so ekološko pridelana. To je treba spodbujati, podobno kot obstoj eko sektorja podpirajo v Avstriji, kjer kupci najprej posegajo po svojih in šele zatem drugih pridelkih. Na tem področju je treba še naprej delati in usmerjati porabnike, saj je le tako mogoče dodano vrednost vključiti v tržno ceno, ki kmetu omogoča preživetje tudi na območjih z zelenimi ukrepi. Tako sklenemo krog in kljub vsem prepihom na svetovni ravni varujemo svoje vrednote in tudi razvoj ekološkega kmetovanja.«

Razvoj eko sektorja bo napredoval z roko v roki s povpraševanjem. Če bodo porabniki želeli imeti več ekoloških živil, bo sektor napredoval. Kot svetovalec za ekološko kmetovanje sploh nisem pesimist glede ekološkega kmetovanja v prihodnje, ker vidim po kmetijah, da se generacije zamenjujejo, vračajo ali pridejo tudi novi, naveličani mestnega življenja. Na drugi strani pa vidim velike premike tudi na strokovnem področju, pri razvoju tehnologij in podpornega okolja za kmetijsko dejavnost. Seveda pa vse zahteva svoj čas.«

Na drugi strani se mora ekološki sektor vedno zagovarjati in odgovarjati na očitek, da ni ekoloških pridelkov, čeprav v resnici ni urejen odkup le-teh, čemur Zupančič pritrdi: »Kar naprej poslušam to floskulo in ni prav, ker se kmetje zelo trudijo, seveda vsak po svojih močeh in možnostih. Poznamo zelo uspešne ekološke kmetije v Sloveniji s pridelki in prirejo, primerljivo konvencionalnim kmetijam. Vsekakor bi bila motivacija za kmete še toliko večja, če bi bile verige ekoloških proizvodov trdnejše oz. vzpostavljene in bi večina slovenskih ekoloških proizvodov dosegla kupca.

Zelo me žalostijo izjave, da so eko kmetje pobiralci subvencij. To vsekakor ni res, je pa res, da se njihovi pridelki izgubijo med konvencionalnimi, ker odkupne verige ekoloških pridelkov še vedno ne delujejo tako, kot bi morale.«

Dve od svetlih izjem sta sodelovanje ekoloških kmetov s Kmetijsko zadrugo Šaleška dolina ter Koroško kmetijsko zadrugo. Seveda je takšnih še nekaj po Sloveniji, pa vendar še vedno premalo.

DOPOLNILNE DEJAVNOSTI NISO MAGIČNA REŠITEV

»Pričakujemo, da nas bodo rešile dopolnilne dejavnosti, vendar ne vidim možnosti, da bi se z njimi ukvarjali na vseh kmetijah,« je jasen Zupančič. Njegovo stališče je, da je treba kmetu vrniti osnovno poslanstvo – to je predelava sončne energije, ki je za človeka neuporabna za ohranjanje osnovnih življenjskih funkcij, v energijo, ki jo lahko kot hrano uporabi za svoj metabolizem. »Kmetje so strokovnjaki za pridelavo in omogočiti jim je treba, da to storijo na najboljši način. Kmet, ki hoče biti v neposrednem trženju uspešen, naj to dela le, če si to želi sam. Za to pa mora imeti – kolikor poznam kmete – žilico, da združi vse naštete vloge. Za vse ostale pa bi morale obstajati normalne tržne povezave z normalnim plačilom za pridelke.

Veliko kmetov je dobrih pridelovalcev, zmanjka pa jim časa za trženje. Tukaj vidim zelo pomembno vlogo zadrug, ki jih imamo v Sloveniji veliko in nekatere so zagrizle tudi v ekološko trženje. Dobra priložnost je tudi prodaja v javne zavode, ki v zadnjem obdobju odkupijo več ekoloških pridelkov in izdelkov. Država bi morala spodbujati povezovanje, da bi se prodaja ekoloških pridelkov povečala tudi prek zadrug, seveda v okviru cenovne politike, ki omogoča kmetu preživetje. Delno pa drži tudi dejstvo, da povezovanje ne steče v največji možni meri, ker smo Slovenci tudi individualisti, pa vendar mislim, da bo z novimi generacijami tudi to preseženo,« našteje težave Zupančič.

KOZJANSKI PARK NADGRAJUJE LOKALNO KMETIJSTVO

Pomemben del ekološke pridelave je ohranjanje narave. Mitja Zupančič je član strokovnega odbora in predstavnik KGZ Celje v zelo uspešno delujočem Javnem zavodu Kozjanski park.

»V naravovarstvu so človeški viri zelo pomemben dejavnik. Naravovarstveniki se morajo zavedati, da brez kmetov ni naravovarstva in da jih v tem smislu tudi cenijo in nanje gledajo kot ohranjevalce narave. Kozjanski park deluje zelo dobro in je naredil dobro zgodbo s kozjanskim jabolkom in podporo lokalnim kmetom, ker razume, da je poleg varovanja narave zelo pomemben tudi končni cilj kmetij – trženje. Motivacija kmeta je takoj večja, če ima možnost prodaje, kot jo imajo kozjanski kmetje na prireditvi Praznik kozjanskega jabolka. Kozjanski park pa je prevzel nase organizacijo in v njem zaposleni delajo s prefinjenim občutkom za kmete in lokalno prebivalstvo. Pomembno je kmetom pokazati tudi možnost preživetja in ne samo predpisati naravovarstvene ukrepe in jih prepustiti samim sebi.«

Strokovnjaki Kozjanskega parka dobro sodelujejo tudi s kmetijci in s KGZ Celje so partnerji v projektih. Ekoloških kmetij je v Kozjanskem parku približno desetina. »Le če ni ogrožen položaj kmeta, je mogoče na območju naravovarstva tudi kaj izboljšati, zato se je treba usklajevati in dogovarjati. Pomembno je, da se kmetu tudi na območjih z omejujočim režimom pridelave izide ekonomika, tako kot vsakemu drugemu državljanu, in lahko napreduje, vlaga ter vidijo v kmetovanju perspektivo tudi otroci. V tem je velikokrat srž problema, ker menim, da tega včasih ne razumemo popolnoma. Razumeti je treba, da ta kmet na trgu tekmuje s kmeti, ki nimajo teh ukrepov, zato so njihovi pridelki lahko cenejši. In če kupce zanima samo cena, slovenskih dražjih pridelkov s teh območij ne bodo kupili. Na naš trg npr. prihaja mleko iz tujine, naši rejci morajo z njimi tekmovati in s čim manjšimi stroški pridelati enak proizvod, pri čemer je doma pridelana kakovostna krma prvi korak. Iz dveh košenj so zato na določenih površinah prešli že na pet in več, čemur naravovarstveniki pravijo zelene puščave. Razlog za to je, da mora kmet na trgu tekmovati z nekom, ki kosi še večkrat in se prav tako trudi pridelati najboljšo kakovost krme na domačih tleh. Zato bi se morali na svetovni ravni dogovoriti, kje je sprejemljiva meja v naravi. Če prepustimo kmeta popolnoma tržnemu sistemu, bo preživel le tisti, ki bo najceneje pridelal. Kupci bodo kupili najcenejše izdelke in zaključili smo krog, rešili pa ničesar.«