Ekološko kmetovanje na vodovarstvenih območjih
Slovenski Program razvoja podeželja v okviru EU SKP 2023- 2027 podpira ekološko kmeitjstvo v okviru ukrepa IRP 19.
Ekološko kmetijstvo na vodovarstvenih območjih v Sloveniji je izjemno pomembna tema, saj se nanaša varstvo pitne vode in trajnostnega kmetovanja hkrati.
Ekološko kmetijstvo je način kmetovanja, ki ne uporablja kemično sintetiziranih pesticidov in gnojil, gensko spremenjenih organizmov (GSO) ali rastnih regulatorjev, temelji na naravnih procesih in krogotku hranil, krepitvi rodovitnosti tal in biodiverzitete. Obenem vključuje trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri (tla, voda, biodiverziteta) in je certificirano in kontrolirano po strogih standardih.
Vodovarstvena območja (VVO) v Sloveniji so površine, ki jih država določila zaradi zaščite vodnih virov, predvsem pitne vode. Na teh območjih je cilj: zavarovati vodna telesa pred onesnaženjem, doseči in ohraniti dobro kakovost vode za javno oskrbo in preprečiti negativne vplive gospodarskih dejavnosti, vključno s kmetijstvom. Skoraj 17 % ozemlja Slovenije je na vodovarstvenih območjih.
Za kmetijstvo na VVO veljajo posebna pravila, ki lahko vplivajo na intenzivnost kmetovanja, saj je omejena uporabe fitofarmacevtskih sredstev (pesticidov) . Uporaba pesticidov in mineralnih gnojil je bodisi prepovedana ali strogo omejena, še posebej v notranjih območjih prve kategorije zaščite ( VVO1). Ob vodnih telesih so pogosto določene prepovedi rabe pesticidov neposredno ob bregovih, zaščitnih pasovih ob vodotokih . Po standardih SKP se vzpostavljajo okoli hudourniških voda in potokov zaščitni pasovi z rastlinjem, kjer niso dovoljene gnojila ali pesticidi. Mminimalne širine zaščitnih pasov so npr. 15 m za velike vode, 5 m za manjše vodotoke in 3 m za odtočne kanale
Delež ekološko obdelanih kmetijskih zemljišč na vodovarstvenih območjih v Sloveniji je relativno majhen – le okoli 6 % vseh kmetijskih zemljišč na VVO. V nekaterih regijah (npr. Obalno-kraški, Goriški) je delež precej višji (okoli 30 – 40 %).
Podpora za intervencijo Ekološko kmetovanje- ukrep IRP 19 v okviru SKP 2023- 2027 je letna in krije dodatne stroške in izpad dohodka zaradi prevzete obveznosti in znaša 70 % višine podpore, izračunane po modelnem izračunu. Plačilo pri intervenciji Ekološko kmetovanje ne sme presegati za: njive in poljščine: 800 evrov/ha letno; trajno travinje 500 evrov /ha letno in za trajni nasade, zelenjadnice in semenarstvo: 1.200 evrov /ha letno.
Čeprav bi ekološko kmetovanje logično prispevalo k boljši kakovosti tal in vode (manj pesticidov, več humusa, boljše ravnovesje hranil), se to na vodovarstvenih območjih še ni razširilo. Delež je pogosto nižji kot v celotni Sloveniji, kljub varstvenim ciljem. Ekološko kmetovanje na VVO ni za zdaj zakonsko obvezno, Država trenutno ne zahteva, da je celotno kmetijstvo na najstrožjih vodovarstvenih pasovih ekološko – to je prej predlog. Strokovnjaki pa priporočajo, da bi bilo ekološko kmetovanje na VVO obvezno na zemljiščih v lasti državnega sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, ki bi to lahko postavil kot pogoj za najem njegovih zemljišč. S tem bi prispeval k povečanju deleža kmetijskih zemljišč v eko kmetovanju kot enemu od ciljev SKP do leta 2027.
Pomembni učinki tega bi bilo zmanjšanje tveganja onesnaževanja pitne vode, vendar pa zahteva eko kmetovanje tudi več znanja in višje stroške, zato ni ekonomsko privlačno za kmete. Hkrati je administrativno zahtevno hkratno izvajanja zahtev vodne politike in ekološke kmetijske prakse. Eden od primerov dobrih praks povezovanja ekološkega kmetovanja in varstva vodnih virov na vodovarstvenih območjih v Sloveniji je odziv občine Ormož, čeprav zaenkrat še ni razširjenih formalnih študij ali objav posameznih kmetijskih gospodarstev.
Občina Ormož je bila prva v Sloveniji, ki se je odločila, da bo zemljišča na vodovarstvenih območjih (VVO), ki jih upravlja ali oddaja v najem, obdelovala izključno ekološko oziroma spodbujala prav takšen način kmetovanja. Kljub temu pa ta pobuda še ni postala širša praksa v drugih slovenskih občinah ali v državnih programih – deloma zaradi administrativnih izzivov in potrebe po dodatnih spodbudah za kmete.
