Ekološko kmetijstvo v Sloveniji je na eni strani pred zahtevnim ciljem povečanja vključenih kmetijskih površin iz sedanjih 11 na 18 % do leta 2027, na drugi strani pa se že vseh zadnjih 25 let vrti v krogu, brez podpore v kmetijski politiki in podpornih sistemih. Brez premikov na področjih, kot so prenos znanja, ureditev politike Sklada kmetijskih zemljišč na vodovarstvenih območjih (VVO), nakup ekoloških živil v javnih zavodih, promocija eko živil in razumevanje vloge kmetovanja na zavarovanih območjih, bo delež ekoloških kmetij težko povečati. Glavna naloga sedanjega obdobja je namreč privabiti čim več konvencionalnih kmetij. Poleg tega preseneča nov, ne ravno vzpodbuden trend, da je že tretjina certificiranih eko kmetij samo delnih, z delom površin v konvencionalni pridelavi, pri čemer gre lahko tudi za možnost špekulacij, da se promovirajo kot ekološke.
To so na kratko sporočila 11. konference o aktualnih vprašanjih v ekološkem kmetovanju, ki jo je po nekajletnem premoru organiziral Inštitut za ekološko kmetovanje pri Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Maribor. Projekt je, kot je izpostavila Jana Žiberna, vodja službe za ekološko in sonaravno kmetijstvo pri KGZS, namenjen predvsem konvencionalnim kmetom, ki se za preusmeritev še odločajo, saj je njegov cilj zelo enostaven- povečati število ekoloških kmetij. V njegovem okviru naj bi tako pripravili 250 poslovnih načrtov za preusmeritev, izvedli pa so že okrog 40 izobraževanj. V okviru Podnebnega sklada ga je podprlo Ministrstvo za okolje in energetiko, v njem pa sodelujejo poleg FKBVM še Zveza društev ekoloških kmetij ( ZDEKS), Čebelarska zveza Slovenije in KGZS in je po mnenju Antona Jagodica, vodja sektorja za kmetijsko svetovanje na KGZS, predvsem učna ura v sodelovanju med različnimi ustanovami.
Zaveza povečanja eko površin na 18 % je zelo velik izziv za raziskovalce, kmetijsko šolstvo in javne službe. Marija Marinček, podpredsednica Zveze društev ekoloških kmetov Slovenije (ZDEKS), pa stanja v vrstah eko kmetov ni olepševala: »Ekološko kmetijstvo je letos v stiski, kot ni bilo še nikoli v 25 letih, in če ne bomo stopili skupaj, nam slabo kaže. Nič nimamo proti konvencionalnemu kmetovanju, a želimo, da se upošteva tudi varovanje okolja, ljudi, zdravstveni vidik, ne samo večji zaslužek. Nimamo niti podpore javnosti, kaj šele političnih odločevalcev. Kljub temu ostajamo pozitivni, da bo do premika prišlo.«
Andrej Gnezda, direktor Direktorata za podnebne politike pri MOPE, je izpostavil, da je kmetijstvo vir toplogrednih plinov, a tudi najbolj na udaru posledic podnebnih sprememb. V tem kontekstu ima pomembno vlogo, saj so zdrava tla osnova za uspešno pridelavo. Zato je treba ukrepe za ohranjanje teh še okrepiti z dolgoročnejšimi podporami kmetijam.
Zvišati bi bilo treba delež rastlinske pridelave, ki je ogljično manj intenzivna, v tem delu pa ima Slovenija tudi nižjo stopnjo samooskrbe. ARSO je pripravil podnebne projekcije, ki bi jih morali v kmetijstvu bolj upoštevati, in te vsebine vključiti v bodočo SKP.

Slovenija se z 11-odstotnim deležem ekoloških zemljišč po razvitosti ekološkega kmetijstva uvršča nad povprečje, na 9. mesto v EU. V letu 2022 je bilo 3786 kmetij s prevladujočim travinjem (83 %). Želeli bi si, da se delež travinja zniža in poveča rastlinska pridelava, saj si želijo kupci več ekološke zelenjave in sadja. V celotni EU je 400.000 ekoloških pridelovalcev, povprečna poraba za eko izdelke je 66 evrov na prebivalca. V okviru akcijskega načrta ekološkega kmetovanja je 70 ukrepov in za obdobje 2023–2027 načrtovanih 92 milijonov evrov. V strateški načrt je že dodana
sprememba, da dobijo mladi prevzemniki v eko pridelavi 20 % višjo podporo. Še veliko je rezerv na področju svetovanja in znanja pa tudi neekološkega kmetovanja, je dodala vidik kmetijskega ministrstva Maja Žibert iz MKGP.

LOBIRANJE NAMESTO SKRBI ZA PITNO VODO
Dr. Martina Bavec s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede je dejala, da bi morali ekološko kmetijstvo, podobno kot v Avstriji, umestiti v strateške dokumente in jih tudi uresničiti. »Velikokrat se nam zdi, da kot kmetija in posamezniki ne moremo ničesar spremeniti, da gre vse po ustaljeni poti. Delajmo po malih korakih in bomo lahko tudi kot posamezniki kaj spremenili. Številne države pa prav z eko kmetijstvom skrbijo za kakovost pitne vode in na ta način znižujejo stroške za odjemalce. Sanacija podtalnice z uvedbo eko kmetijstva stane 0,01 evra na kubični meter, z raznimi tehničnimi postopki, vrtinami in obogatitvijo podtalnice pa stane porabnika 0,27 evra na kubični meter vode. Razlika je torej 27-kratna in upamo, da bo javnost slišala naš dolgoletni predlog, da bi vsaj za zemljišča, ki so v lasti državnega sklada kmetijskih zemljišč, določili tip pridelave na vodovarstvenih območjih.

“Lastnik lahko vedno določi pogoje rabe, in če ima cilj, tudi kaj naredi, a je v ozadju težak lobistični boj. Upajmo, da bo prišel enkrat nekdo, ki bo naredil zasuk v to smer,« je sklenila Bavčeva.

Dr. Barbara Lampič s Filozofske fakultete je podkrepila predhodnico s številkami: »Od 37.433 hektarjev na VVO je le 1031 hektarjev vključenih v eko pridelavo. Na območjih Natura 2000 je vključenih v ekološko pridelavo 24.000 hektarjev oz. 22 % kmetijskih zemljišč, pri čemer prevladuje travinje. Na zavarovanih območjih, kjer je 60.000 hektarjev obdelovalnih zemljišč, pa je ekoloških le 8000 hektarjev.«

OTEŽEN DOSTOP DO POLIC IN PROMOCIJE
Na okrogli mizi z naslovom Ekonomski in tržni vidiki preusmeritve v ekološko kmetijstvo je dr. Karmen Pažek s FKBV predstavila obseg in nekatere trende na slovenskem trgu ekoloških živil. Predlani je bil slovenski eko trg vreden 55 milijonov evrov, od tega je šla slaba petina tega kolača oz. 10 milijonov evrov domačim kmetom. Količina uvoženih eko pridelkov in izdelkov zadnja leta upada, tujih je 65 %, iz domače pridelave pa 35 %. Presenetljivo uvozimo največ eko jabolčnega soka, sveže zelenjave in žit. Medtem se je tudi izvoz (od leta 2017 do 2021) slovenskih eko živil povečal za 360 % na 1,8 milijona evrov – s pomembno opombo, da predstavljajo v njem polovico vrednosti vina. Povpraševanje je še vedno večje od ponudbe, zato želijo trgovci povečati delež slovenskih eko živil in kratke verige. Zaradi sistemskih slabosti pa največja neizkoriščena možnost ostajajo kuhinje v javnih zavodih in gastronomija.
Marija Marinček je navedla dolgotrajne težave v prodaji in promociji eko živil, za kar bi potrebovali več od sedaj na državni ravni namenjenih 110.000 evrov na leto. Na žalost pa svet za promocijo meni, da je to zapravljanje proračunskih sredstev. »Naši člani prodajajo kupcem neposredno, ker je tako cenovno najbolj ugodno zanje. Dostop do trgovskih verig je še vedno ovira, ker ne pridelamo dovolj. Naši člani tarnajo, da tudi v zadruge ne prodrejo.«

NEPOVEZOVANJE OSTAJA TEŽAVA CELOTNEGA KMETIJSTVA
»Kupec ni zadruga, temveč končni potrošnik, ta določi, kaj bo na policah,« pa je odgovoril Borut Florjančič, predsednik Zadružne zveze Slovenije. »Te police resda krojijo trgovci, kmetijske zadruge pa so v štirih vlogah: nekatere same pridelujejo ekološko in se srečujejo z enakimi težavami kot eko kmetje, nekaj jih ima predelavo, del jih ima svoje maloprodajne police, nekatere pa so posrednice teh izdelkov velikim trgovcem, kar je premalo izkoriščeno. Zadruge smo lahko prvi kupec, če je to tudi poslovna priložnost, za kar nekaj kmetijskih zadrug je to zelo pomemben del živilske prodaje, a je treba biti stalno prisoten. Če blago ni stalno na voljo, najde kupec zamenjavo ali gre drugam. Zadruge odkupijo polovico v Sloveniji prirejenega ekološkega goveda, 1,2 milijona litrov od 10 milijonov slovenskega eko mleka ter desetino zelenjave. Promocija je problem celotne slovenske hrane, obstaja preveč blagovnih znamk, ne znamo se povezati in že kmetijske zadruge bi morale združiti pristope pod eno blagovno znamko. Z neposredno prodajo kmetu ostane največ, a ko preseže te količine, potrebuje drug trg. Zato – eko kmetje – združite se, da bi se tudi zadruge lažje dogovorile za skupni nastop in trgovcem zagotovile pridelke in izdelke. Če bomo ostajali samo pri neposrednem trženju, bomo imeli še več uvoza ekološke hrane.«