Nova SKP s perspektive slovenskih kmetov

Slovensko kmetijstvo je ključno za prehransko varnost in ohranjanje poseljenosti podeželja, slovenska kmetijska politika, ki se izvaja v okviru skupne kmetijske politike EU, pa mora skrbeti za dohodkovno stabilnost in socialno varnost družinskih kmetij. Oblikovanje SKP po letu 2027 bi moralo temeljiti na realnih potrebah kmetov, a v praksi ni tako. Zanje niso imeli dovolj posluha ne slovenski ne bruseljski odločevalci, zato SKP ne daje ustreznih rezultatov in celo zmanjšuje, namesto ohranja pridelavo hrane. To je bila rdeča nit razpravljavcev na posvetu Nova SKP z vidika kmetov, ki ga je pripravila komisija Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Ljubljani.

Kmetijska politika mora ostati jasno prepoznana kot samostojna strateška prioriteta, ki zagotavlja stabilno podporo pridelavi hrane, dostojne prihodke kmetov in dolgoročno prehransko varnost. Kmetijstvo ni le gospodarska dejavnost, temveč strateška panoga vsake države. Brez kmeta ni hrane, brez hrane ni varnosti,« je uvodoma nagovoril Marko Lotrič, predsednik Državnega sveta. Branko Tomažič, predsednik komisijeDržavnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je o SKP kritično poudaril, da so bile dosedanje reforme napačne, ker so bile usmerjene skozi prizmo zelenega prehoda namesto varovanja pridelave hrane, samooskrbe ter ohranjanja dohodka in socialne varnosti kmetij. Posledice so vidne, rezultatov ni, mladih prevzemnikov ni, kmetije se opuščajo.

»Nova SKP je napačno zastavljena, s preveč ukrepi, preveč nadzora in pogojevanja ter podrejena zelenim ideološkim ciljem, ki zmanjšujejo pridelovalni potencial. Zato je nevarno, ko se kmetijsko politiko vodi kot okoljski eksperiment. Na sestankih o SKP ne smejo odločati okoljski aktivisti. Kmetijska politika mora biti oblikovana s kmeti in za kmete in kmetijsko stroko, okoljska stroka je lahko sogovornik, ne pa nosilec odločanja.

Aktivni kmet mora biti v središču pri plačilih na hektar, obdelana zemlja pa temelj stabilne SKP. Naložba mora povečati pridelavo,« je sklenil Tomažič.Anton Medved,podpredsednik komisije za kmetijstvo pri DS, je dodal, da slovenski kmetje danes z zaskrbljenostjo zrejo v prihodnost zaradi napovedanega zmanjšanja sredstev, ki ga za prihodnjo SKP predlaga Evropska komisija. Poudaril je, da mora biti prihodnja politika bolj prilagojena razmeram na terenu, administrativne obremenitve zmanjšane in zagotovljena ekonomska vzdržnost kmetij.

Večina sredstev naj gre v prvi steber

Irena Orešnik, predsednica Združenja hribovskih in gorskih kmetov Slovenije, je opozorila, da se je treba ponovno dogovoriti, kdo je kmet in kaj je kmetijstvo ter zakaj mladi ne prevzemajo kmetij. »Nova SKP ne more rešiti nakopičenih težav slovenskega kmetijstva brez sistemskih sprememb nacionalnih politik na področju davkov, socialnih pravic, pokojnin, prostorskega načrtovanja in drugega. Srednje velike kmetije, steber slovenske samooskrbe, so prepuščene same sebi. Nujno bo treba opredeliti aktivnega kmeta na osnovi pridelave ter ukiniti standardni output kot statistično merilo za analize izvajanja SKP.« Orešnikova meni, da je treba na novo izračunati obdavčljiv dohodek za kmete pavšaliste. Sedanji, v višini 10 %, je za srednje velike kmetije ocenjen previsoko in močno vpliva na socialne pravice kmetov. Predlagala je, da naj se socialni in pokojninski prispevki v celoti financirajo mladim in posebej ogroženim kmetom na ožjih OMD.

Večino sredstev iz drugega stebra SKP naj se nameni prvemu stebru, ker večina kmetov do sredstev drugega stebra nima dostopa. Zato naj se s plačili prvega stebra nadomesti investicijski primanjkljaj malih in srednjih kmetij, in to na način, ki teh kmetij ne bi obremenil z nepotrebno birokracijo.

Podpore za naložbe naj bodo največ 30 do 50 % in na enoto ter ne na predračunsko vrednost naložbe. SKP pa naj podpre tudi skupne naložbe v logistične centre, javne zavode itd.

Dr. Jože Podgoršek, predsednik KGZS, je opozoril na temelje nastanka SKP, to je bila lakota po 2. svetovni vojni, kar evropski politiki pozabljajo, saj se delež zagotovljenih sredstev za SKP znižuje iz 33 % v sedanjem programskem obdobju na 15 % v naslednjem. »Dvostebrna struktura je ključna, kmetije potrebujejo predvidljivost. Če bomo šli v skupno SKP s kohezijsko politiko, posluha za kmetijstvo v skupni vreči ne bo.«

Glavni zavezniki kmetijstva morajo biti potrošniki

V nadaljevanju razprave so predstavili stanje po posameznih kmetijskih sektorjih, od drobnice, govedoreje, prašičereje pa do poljedelcev in vinogradnikov in gozdarstva.

Večina kmetijskih sektorjev je v krizi ali dela na meji preživetja, kmetijska politika pa jim dela ne olajšuje.

Andrej Ogrin je predstavil rejo krav dojilj kot pogosto zadnji korak pred zaprtjem kmetij. »Reja dojilj je ekonomsko nezanimiva, večje kmetije pa so povsem odvisne od subvencij. Ta oblika reje je razširjena na območjih z izjemno težkimi pogoji za kmetovanje. Nabor ukrepov SKP je za te kmetije sedaj velik (planinska paša, ekstenzivno travinje itd.), ob zmanjšanju deleža evropskih sredstev pa bo treba na nadstandarde pozabiti.« Opozoril je tudi, da v Sloveniji ne znamo upravljati z velikimi zvermi, dragi in neučinkoviti sistemi upravljanja pa povzročajo posredno ekološko škodo.

Gregor Ročnik, ki redi molznice, je opozoril, da cena mleka pada, zato zakreditirane kmetije le težko preživijo. V SKP je koristna pomoč mladim prevzemnikom, starejši so s to pomočjo prej predali kmetije mladim. »Ubija pa birokracija in to bi morali v SKP zmanjšati. Najbolj pa moti, da mleko ni plačano na kilogram, in s tem smo na slabšem v primerjavi s kmeti v drugih državah EU.«

Danilo Meolic je pozval k takojšnji pomoči za prašičerejce in vzpostavitvi kriznega mehanizma, saj je cena prašičjega mesa padla pod 1,5 evra/kg. Predlagal je uvedbo obveznega deleža slovenskega svinjine v javnih zavodih in možnost do nakupa državnih zemljišč za kmete.

Silvo Šlamberger, velik pridelovalec zelenjave iz Maribora, je predstavil, da so morali nerentabilne kulture (kumare, zelje, jesenska solata) iz pridelave izločiti. »In ko bodo začele pridelavo zmanjševati kmetije, kot je naša, ker nam država ne omogoča pogojev za poslovanje, da bi bili konkurenčni, je to konec enako kot za dojilje ali prašiče – ne glede na to, ali bo naslednja vlada leva ali desna.«

Boštjan Noč,predsednik Čebelarske zveze Slovenije, pa meni, da ne more biti kmetijska strategija vsak dan drugačna, Bruselj pa priročen izgovor. Poudaril je še, da mora kmetijski sektor v Sloveniji dobiti ključnega zaveznika v slovenskem potrošniku, in pozval, da je treba več narediti na ozaveščanju. »Zato je potrebna sistematična vzgoja, krepitev nacionalne pripadnosti in privzgajanje ponosa na slovensko hrano – tudi v javnih zavodih. Ko ″kmet″ pri otroku ne bo več žaljivka, bomo naredili pomemben korak naprej,« je dejal Noč.