Kaj bi vstop Ukrajine v EU prinesel kmetijstvu?

Ukrajinska vojna se nadaljuje, vendar napadena država gleda naprej. Želi vstopiti v EU, kar prinaša tveganja in priložnosti, piše Agrarheute. Ruska vojna proti Ukrajini traja že peto leto. Da Rusija ne želi miru, vsak dan znova dokazujejo napadi na ukrajinsko civilno prebivalstvo. Mir je še daleč, vendar je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski že konec januarja vztrajal pri določitvi datuma za vstop njegove države v Evropsko unijo v prihodnjem letu.

V EU se je splošna podpora za pristop Ukrajine z vsakim letom vojne zmanjševala. Po podatkih Eurobarometra je leta 2022 pristop Ukrajine, takoj ko bo ta pripravljena, podprlo 66 % državljanov EU, leta 2023 je bilo takih 61 %, leta 2024 le še 60 %, leta 2025 pa je pristop Ukrajine k EU podprlo le še 52 % Evropejcev. To ni povsem nepričakovano, saj je Ukrajina že 28. februarja 2022 zaprosila za članstvo v EU – kmalu po ruski invaziji. A iz tega verjetno ne bo nič. »Pristop 1. januarja 2027 je izključen. To ni mogoče,« je konec januarja dejal nemški kancler Friedrich Merz. Poleg trajajoče vojne so prav vprašanja kmetijske politike tista, ki povzročajo glavobole odgovornim v EU in kmetom. Toda, če Rusija sklene mir in vsi člani EU soglasno odobrijo pristop – soglasje je namreč potrebno – kakšne bi bile težave, zlasti za kmetijstvo?

UKRAJINA JE KMETIJSKI VELIKAN

Najbrž bi bilo kmetijstvo EU, v katerem bi sodelovala Ukrajina kot članica, povsem drugačno od današnjega. V bistvu bi treba kmetijsko politiko EU zastaviti popolnoma na novo. Pridružitev Ukrajine ponuja številne priložnosti za Evropo, seveda pa tudi tveganja. Končno je odvisno od tega, kako pametno in v kakšnem časovnem obdobju bo mogoče integrirati kmetijskega velikana Ukrajino. Že sam obseg ukrajinskih kmetijskih površin je osupljiv: leta 2022 so kmetijska zemljišča v uporabi obsegala 41,3 milijona hektarjev. 32,7 milijona hektarjev je obdelovalnih površin. Za primerjavo: celotna Italija meri 30,2 milijona hektarjev. Ukrajina je tako največja kmetijska država na evropskem kontinentu. 45 % površine države pokrivajo humusna, posebej rodovitna črna tla. Država je eden največjih izvoznikov pšenice, koruze in sončničnega olja. Kot dediščina sovjetske dobe so kmetije in polja še danes zelo velika in zato zelo učinkovita. Ni torej presenetljivo, da lahko ukrajinski kmetje svoje kmetijske proizvode pridelujejo za 20 do 40 % ceneje od povprečja EU, odvisno od sektorja. To vzbuja skrbi. V bistvu lahko opredelimo tri področja, na katerih bi lahko prišlo do trenj: vloga večjega potenciala EU na trgih, porazdelitev in usmeritev subvencij znotraj EU, uskladitev standardov na področju okolja, hrane in trga dela.

KONKURENCA POLJEDELCEM, PREDNOST ŽIVINOREJCEM

Trg bi ob vstopu Ukrajine v EU ustvaril nekaj zmagovalcev in nekaj poražencev. Samo v letih 2024 in 2025 je bila približno polovica ukrajinskih kmetijskih izvozov namenjena Evropski uniji. Predvsem dobave žita in njihove blokade ter protesti proti njim so vedno znova polnili naslove časopisov. Z Ukrajino kot članico bi se verjetno cenovni pritisk na trgih žita, oljnic in krme še povečal. Evropski kmetje, ki so svoje kmetije usmerili v to pridelavo, bi se soočili z izjemno konkurenco. Vendar večja ponudba povečuje varnost oskrbe Evrope s temi pridelki in zmanjšuje odvisnost od uvoza iz drugih regij, na primer soje iz Južne Amerike. S tem je povezana večja vloga kot dobavitelj osnovnih živil na Bližnji vzhod ali v Afriko, kar strateško krepi položaj Evrope. Druga točka je, da bi cenejša krma iz Ukrajine pocenila proizvodnjo tudi evropskim pridelovalnim obratom. Skratka: večja tržna moč, mali pridelovalci žit bi bili v slabšem položaju, veliki obrati za pitanje živine pa v prednosti.

BOJ ZA RAZDELITEV KMETIJSKIH SUBVENCIJ

varijo razpoloženje med kmeti. Preveč, premalo, napačni standardi, napačni signali: boj za denar bi se z Ukrajino kot članico EU verjetno še zaostril. Treba bi na novo premisliti o pomoči in spodbudah za evropsko kmetijstvo.

Že leta 2023 je v javnost pricurljal dokument Sveta EU, da bi bila Ukrajina v sedemletnem proračunskem obdobju EU upravičena do 96,5 milijarde evrov sredstev iz SKP. To je denar, ki drugje ne bi bil na voljo. To bi pomenilo približno 20-odstotno zmanjšanje kmetijskih subvencij sedanjih držav EU. Alternativa je, da bi treba kmetijstvu v tem primeru nameniti več sredstev.

Po eni strani bi treba reformirati plačila, na primer preiti s plačil na površino na plačila za okoljska, podnebna plačila in za dobro počutje živali. Po drugi strani bi treba postopno uskladiti plačila z novo članico Ukrajino, na primer v obdobju desetih let. Možno bi bilo tudi obračunavanje s pomočjo sredstev za obnovo ali zgornja meja za plačila na površino. Treba bi najti kompromise: tudi ob pristopu Španije k takratni ES leta 1986 ali pristopu Poljske leta 2004 so zaradi novih članic obstajali pomisleki zlasti v kmetijskem sektorju.

Tretje področje je usklajevanje standardov znotraj znatno večjega gospodarskega prostora. To zadeva na primer skupne standarde v okoljski zakonodaji, pravila o dobrem počutju živali in varstvu potrošnikov. Ukrajina bi se morala prilagoditi in s tem prispevati k večji pomembnosti zaščitnih ukrepov na svetovni ravni. Tudi delavci v kmetijstvu bi imeli koristi od skupnega notranjega trga: v okviru prostega pretoka bi lahko v drugih delih EU pomagali pri kmetijskih opravilih ali kot strokovno osebje. Višje plače pa bi ukrajinska podjetja prisilile, da bi dvignila plače, s čimer bi se del cenovne prednosti izničil.