Dr. Denis Rusjan je redni profesor za vinogradništvo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, član sveta za vinogradništvo in vinarstvo, strokovnega svetovalnega telesa kmetijskega ministra ter vodja in strokovni koordinator lani ustanovljene in še vedno malo znane Javne službe v vinogradništvu (JSV). Izvira iz stare vinogradniške kmetje in ima tudi status kmeta, zato ga je poleti mogoče srečati v  Drnovku v Goriških Brdih, kjer obdeluje več  hetkarjev svojih  svojih vinogradov. Še z dvema sestrama si je namreč razdelil vinogadniško kmetijo svojih staršev.  Pri delu si pomagajo in najamejo tudi delavce, vse grozdje pa oddajo v klet KZ Brda. Torej pravi sogovornik o strokovni in praktičnih izzivih v dejavnosti, ki jo je letos pandemija koronavirusa prizadela veliko bolj kot neugodno vreme v najtežjih pridelovalnih letih.

V obdobju po osamosvojitvi smo izgubili okrog 7000 hektarjev vinogradov, v veliki meri zaradi propada velikih kleti in neurejenega trga vina. Kak je vaš pogled na strukturo vinogradništva – ali bodo profesionalni vinogradniki v glavnem v zahodnem delu države, na severovzhodu pa nekaj večjih kleti in večinoma ljubiteljski pridelovalci?

Nerad ločujem kmete, ker smo lahko hvaležni vsakomur, ki še obdeluje zemljo. V ozadju so različne zgodbe, je pa res, da je na osnovi zakonskih možnosti pridobivanja subvencij vinogradnike mogoče segmentirati.

Subvencije bi morale biti bolj usmerjene v cilje, ki jih hoče posamezen vinar doseči, in biti prilagojene pridelavi, ne pa, da so enaki razpisi za rastlinsko in živinorejsko pridelavo, ker to ni pošteno. Če kandidira vinogradniška kmetija, ki hoče zgraditi nujno potrebno strojno lopo, na drugi strani pa živinorejec za gradnjo hleva, bo zadnji dobil več točk in sredstev. Zaraščanje absolutnih vinogradniških leg pa je težava v vseh delih Slovenije, kar je posledica 30-letne politike odločanja. Na njih bi bilo potrebno več delati, nekateri pridelovalci pogosteje omenjajo rajonizacijo. Država lahko z določenimi sredstvi pripomore, da se določena območja in lege razvijajo in ohranjajo, a če družba ne bo prepoznala številnih prednosti, ki jih ponuja urejeno okolje, je vso dolgoročno vlaganje sredstev nesmiselno.

Ali bi bili tudi smiselni nova rajonizacija in kategorizacija najboljših vinogradniških leg – podobno, kot so to naredili v Avstriji z rajonizacijo DAC in v njej opredelili lege za sajenje avtohtonih in tradicionalnih sort?

Kategorizacija oz. dodaten pravilnik ali zakonodaja na tem področju je predvsem stvar pridelovalcev, velikokrat pa slišimo, da tovrstne omejitve vinogradnikom in vinarjem povzročajo predvsem težave. Sprejemanje teh pravil je precej togo in jih je potrebno glede na zunanje spremembe (podnebne spremembe idr.) prilagajati. Morda bi bilo to potrebno spodbujati bolj na marketinški ravni, da posamezen pridelovalec izpostavi vina, ki jih je pridelal na tradicionalnih legah v kombinaciji z lokalno, avtohtono sorto. V promociji je treba vztrajati vsaj pet, deset let, a veliko vinarjev že prej obupa. Nekateri pridelovalci pa pogosteje omenjajo rajonizacijo, ker opažajo, da je na za neko sorto dobri legi polovico manj dela  in stroškov kot na slabši. Vinogradniki in enologi vedo, kje določena sorta daje najboljšo kakovost, a ne vem, zakaj tega bolj ne izkoristijo. Če je neka sorta na določenih legi že 30, 40 ali celo 100 let, sem prepričan, da je tam preživela z razlogom.

Po drugi strani verjamem, da se morajo vinarji prilagoditi trgu s sortami, po katerih povprašujejo pivci, toda na dolgi rok se moramo zavedati, da se v vinogradništvu izmenjuje moda »kratkih in dolgih kril« – ozrima belih in rdečih vin, vinograd pa se sadi za 30, 40 ali več let. Zato bi bilo dobro, da bi vinogradniki prepoznali  in vzpostavili uravnoteženo pridelavo belih in rdečih sort  na svojih legah in znotraj tega ponudbo različnih vrst vina. 

S tega vidika je pomembna kontinuiteta znanja, ki v nekaterih vinskih kleteh že obstaja , saj je vinogradništvo dejavnost, v kateri znanja ni mogoče preprosto prenesti iz tujine.

In tudi nikoli ne bo, žalsotime, ker slovenski pridelovalci naši stroki ne zaupajo, razlogi  zato so lahko tudi na naši strani. Specifično zanje pri nas zagotovo je in tega je treba prenesti preko izobraževalnih ustanov, kmetjskih zavodov do kmetov. Leta 2018 je zato zaživela Javna služba za vinogradništvo (JSV), ki jo vodi KGZ Nova Gorica,  in Selekcijsko trsničarsko središče( STS)  Vrhpolje je izvajalec selekcije sort za Primorsko. Izvajalec selekcije sort v Podravju in Posavju pa je STS Ivanjkovci, izvajalec introdukcije in na novo vzpostavljenega tehnološkega preizkušnja pa KIS. Tehnološki poskusi bodo praviloma dveletni in namenjeni vprašanjem, ki zanimajo pridelovalce. Za Primorsko tako preizkušamo merlot in različne podlage, za Posavje pa modro frankinjo.

Vinogradniški strokovnjaki imate na mizi dopolnjen izbor priporočenih in dovoljenih sort, med drugim z merlotom za Podravje in Posavje, in s tolerantnimi sortami.

Iz MKGP smo vinogradniški strokovnjaki prav ta teden dobili v pregled in potrditev dokument z novim trsnim izborom, o katerem smo se odločali v JSV in bo v kratkem objavljen. Izbor sort bo ostal ločen po okoliših samo za Primorsko, za Podravje in Posavje ostajajo priporočila na ravni dežel. V njem je na novo merlot za Posavje in Podravje, ker že daje dobre  rezultate predvsem zaradi toplejšega vremena. za vsa območja so bile nkatere tolerantne sorte  v trsni izbor že vključene, za nove pa čakamo zaključek preizkušanja, ki bo trajalo vsaj tri leta. Preizkuša se približno enako število sort za Štajersko in Primorsko. Nekatere od teh sort so že posajene, npr. merlot khantus,  ki je v primroskih vinogradih med tolerantnejšimi. Tolerantne sorte so dobrodošle, je pa treba pridelovalce opozarjati,  da bodo morali tudi zanje izbirati optimalne lege, saj  sedaj velja, da jih lahko sadijo na problematičnih legah, kjer pa opažamo, da dve do tri škropljenja ne zadoščajo.

Ali bi bilo z vidika prilagajanja vinogradnikov povpraševanju na trgu smiselno saditi še več avtohtonih in tradicionalnih sort, ki so vse bolj priljubljene tudi med pivci?

Laški rizling je kot tradicionalna sorta na štajerskem zapostavljen in na trgu skoraj izginil kot samostojno vino.

Prav to pogrešam. Velikokrat sem bil na dogodkih, kamor so bili povabljeni tuji novinarji, in ponudili so jim penino iz chardonnaya – le zakaj? Zadnje čase se velikokrat omenja terroir, a njegova smiselnost je edinstvenost, posebnosti so vin, ki jih ne morejo pridelati nikjer drugje, kar izvira prav iz lokalnih oz. avtohtonih sort. Na Primorskem so se tega že lotili – rebule, pinele, zelena pa bi lahko sadili še več. Pogrešam pa več tega še v Podravju in Posavju, kjer sicer v zadnjem obdobju veliko delajo na modri frankinji. Na Štajerskem pa imajo velik potencial ranina, šipon in laški rizling. Ta lahko daje vina vseh kakovosti, vendar so v preteklosti te trte preveč obremenjevali, zato pivci menijo, da je vino te sorte slabše, iz trga je skoraj izginil. Potrebne so izkušnje, a najboljše znanje je tisto, ki ga  pridobijo in imajo vinogradniki sami, ker delajo že 40, 50 let.

Smernice evropske kmetijske politike še bolj spodbujajo zelene prakse – kje imajo vinogradniki še največ rezerv v tehnologiji in kakšne so možnosti povečanja ekoloških vinogradov s sedanjih 700 hektarjev?

Potencial vidim v trajnostni pridelavi. Največ  rezerv  imamo v prilagoditvi gojitvenih oblik, nekatere so  za določene sorte manj ustrezne,ker druge omogočajo maksimalno uporabo mehanizacije, kot naprimer korodn z rezniki( speronato), ki omogoča hitro strojno zimsko rez uin trgatev, hektar ali več na dan. tudi pri varstvu vinske trte pred boleznimi so možnosti zmanjšanja  fitofarmacevtskih sredstev od 30 do 40 %, kar pa zahteva izkušnje, pogum in razumevanje tradicije. Tukaj  morda dregnemo v problem – če bomo hoteli ohraniti neko sorto, ne bomo mogli vedno odgovoriti na modo. Po drugi strani ni nujno, da ji vinar vedno sledi, saj je tudi iz teh sort možno narediti širok izbor vin, kar pa zahteva vinarsko znanje. V ekološki pridelavi vidim potencial in upam, da se bo povečala, saj na kmetje prinaša večjo dodano vrednost. Imamo vse možnosti, da v desetih letih dosežemo vsaj delež, ki ga imata Nemčija in Avstrija. K hitrejšemu povečanju tega deleža bodo gotovo prispevale tolerantne sorte, a se moramo zavedati, da bo treba imeti dober marketing, če bomo želeli prodajati vina iz teh sort.

Vinogradniki s ceno grozdja zadnja leta ne dobijo povrnjenih niti stroškov pridelave, a je povezovanja za nižanje stroškov pri nakupu strojev še zelo malo. Ekonomičnost pridelave jim zadnje obdobje ruši tudi esca oz. kap vinske trt, zaradi katere morajo obnavljati komaj 15 let stare vinograde.

Že dolgo poslušam, da država stremi k povezovanju, v vrtnarstvu in sadjarstvu naj bi bila to celo obveza za pridobitev sredstev v prihodnjem obdobju, ne pa tudi v vinogradništvu. V okviru programa JSV smo imeli predstavitve mladim vinogradnikom po celi Sloveniji, in številni mladi prevzemniki – vinogradniki so izrazili željo, da bo več povezovanja pri skupni rabi polnilnic, strojev za škropljenje, obdelavi zemlje, vršičkarjev. Ker je vse težje dobiti delovno silo, so aktualni stroji za obiranje grozdja – trgatev z njimi je cenejša kot z delovno silo. Nekaj jih je v Brdih in na Vipavskem, vendar so bolj primerni za ravninske predele, kmalu jim bodo sledili tudi za terase in bolj strme dele. Za bolezen lesa esco, pa rešitve še nimamo. EU sprejema ostrejšo zakonodajo, ki bo predpisala dražje tehnološke prakse – termoterapijo v trsničarstvu, za katero bodo morali kupiti kotle in v njih segrevati cepiče in podlage. Ker ti kotli niso poceni, se bo to poznalo tudi pri ceni cepljenk.

DIGITALIZCIJA JE LE ORODJE 

Ali lahko vinogradnikom v prihodnje delo olajša digitalizacija kmetijstva? Številni starši vpisujejo otroke na vinogradniške šole v sosednje države, ker menijo, da so naše šole premalo sodobne in da imajo premalo prakse.

O sistemu izobraževanja ne odločamo profesorji, temveč se odloča na  ravni države. Tudi sam študente spodbujam, naj se udeležijo usposabljanj v tujini, vendar pa opažam, da nekatere fakultete v tujini »prodajajo« študentom recepte, ki so učinkoviti kratkoročno. V okolju, ki se spreminja, dolgoročno ne bodo zdržali. Upam, da jih mlajši vinogradniki nadgrajujejo.

Opažam, da bi študentje vedno radi neke recepte, a žalin  obenem na srečo  kmetijstvo ni tako. Težava je dojemanje študentov, kaj je kmetijstvo Kdor pride študirat kmetijstvo, mora pričakovati, da bo kdaj vzel v roke tudi lopato ali škarje, brez tega ne gre. Tudi s strani EU opažam napako, ker izpostavlja digitalizacijo 4.0 zavajajoče. Mi lahko razvijamo digitalizacijo, a to je le orodje, ki nam bo pripomoglo k lažjim odločitvam. Toda to orodje ne bo delovalo, če vinogradnik ali vinar ne bo imel izkušnje in bo v ta sistem samo vnašal podatke. V digitalizacijo sem se poglobil in v veliko primerih se poraba FFS poveča. Digitalizacija da, a z zadržkom.

Menim, da se lahko poraba FFS zmanjša šele, ko bodo imeli ti sistemi dovolj veliko bazo podatkov in to po legah, sortah. Zato bi bilo treba narediti za slovenske razmere, ker smo majhni, sisteme, ki bi bili vezani na rajonizacijo in absolutne vinogradniške lege, sicer digitalizacija ne bo dala rezultatov.

Kakšno pa je vaše mnenje o aktualni zgodbi s teranom in slovenski tožbi EU? Ali bi bilo zaradi množičnega sajenja v Italiji potrebno zaščititi tudi rebulo?

Mnenje lahko dam z vidika vinogradništva, drugo pa je politika. Večina terana, ki ga pridelajo v hrvaški Istri, je iz refoška, o tem ni nobenega dvoma. Znano je, da so kupili večino cepljenk v Sloveniji, ki pa zagotovo ne dajejo vina teran. Kar se tiče zaščite, gre za politične odločitve, pogrešam pa več promocije terana na ravni države in EU. Še bolj v teh razmerah pogrešam promocijo slovenskega vina v spletni prodaji, ki je nujna, čeprav za kleti predstavlja dodaten strošek.

Kolikor spremljam dogajanje z rebulo na obeh straneh meje, pa so Italijani letos spomladi spremenili ime sorte iz ribolla gialla v ribuele. Kot ribolla gialla bodo poimenovali samo še vino, kar pomeni, da se nam lahko zgodi podobno kot s prosekom. Italijani so takrat uporabili isti mehanizem  kot takrat, ko so vino poimenovali kot prosecco, grozdje zanj pa je glera, in tudi Sloveniji prepovedali uporabo imena sorte proseko, ki smo jo imeli. Da se to ne bi zgodilo, sem na to že opozoril tudi MKGP. Opažam pa, da pridelovalci prosecca, ki so rebulo posadili v ravnini, to že precepljajo, ker ni dala želenih rezultatov.

Ne spreglejte in s klikom na naslovnico prelistajte in naročite knjigo SKRIVNOSTI DOBREGA VINA.