KON-CERT Maribor

Inštitut KON-CERT Maribor kot največja certifikacijska organizacija za ekološko kmetijstvo v Sloveniji je do konca leta 2024 za ekološko kmetovanje certificiral 2947, do konca leta 2025 pa 3004 ekološke kmetije. Rast kmetij v preusmeritvi je zadnja leta počasna, saj je pri njih izstopilo 50 in se na novo vključilo 110 kmetij. Doseganje na državni ravni zastavljenega cilja 18 % kmetijskih površin v ekološki pridelavi do leta 2027 je zato zelo oddaljeno, saj je v ekološki pridelavi v Sloveniji 7,9 % kmetij. V sklopu vseh shem certificiranja je pri KON-CERT-u letos vključenih več kot 5000 kmetij in podjetij. V okviru sheme zaščitenih kmetijskih pridelkov jih je 678 za seneno prirejo (meso in mleko), 769 za integrirano pridelavo in 300 za izbrano kakovost.

Na ekoloških kmetijah bi potrebovali predvsem več mladih nosilcev kmetijskih gospodarstev, saj so nekateri to že več kot 20 let in veliko med njimi je starejših od 60 ali celo 70 let. Na drugi strani pa se povečuje obseg ekoloških kmetij, saj površine, ki jih posamezni kmetje opustijo, prevzamejo drugi ekološki kmetje v bližini. Ta proces povečevanja najpogosteje poteka na hribovskih območjih s trajnim travinjem, ki že tako predstavlja največji, okrog 80- odstotni delež površin v ekološki pridelavi. Na drugi strani pa eko kmetije najpogosteje zapirajo vrata zaradi opuščanja kmetovanja, združevanja z drugimi kmetijskimi gospodarstvi ali prestrukturiranja v drugo dejavnost. Vedno manj je tudi čistih ekoloških kmetij in vse več takšnih, kjer dohodke kombinirajo iz več dejavnosti in kmetijstvo predstavlja le dodaten vir dohodka.

Novejši trend je, da se na nekaterih območjih, npr. v Mariboru, Pomurju in tudi na Dolenjskem, v ekološko kontrolo na novo prijavljajo čisti poljedelci z večjimi površinami. Na novo pa se vključujejo tudi kmetijska podjetja, ki jih še pred kratkim ekološka pridelava ni zanimala. Tako so npr. del površin ekološki pridelavi namenili Agroemona, Žipo Lenart, pa tudi Panvita, Vinakoper in kooperanti Kleti Brda.

Na Inštitutu KON-CERT je vseh 12 zaposlenih vključenih v izvajanje kontrolnih pregledov na terenu, poleg tega imajo še razvejano široko mrežo pogodbenih kontrolorjev po celotni državi. Direktor Inštituta KON-CERT Robert Rojko je povedal, da praktično nimajo več mrtvih mesecev, saj kontrole izvajajo celo leto.

RAST EKO POVRŠIN LE V VINOGRADNIŠTVU

Tako kot v celotnem kmetijstvu je tudi v ekološki pridelavi večina sektorjev v krizi, rast površin v ekološki pridelavi je bila zadnja leta le v vinogradništvu, in to na račun pridelovalcev, ki so že dlje časa uspešni na trgu. Tako vinogradniki na ekološki način obdelujejo okrog 1000 hektarjev, 20 novih certifikatov bodo letos po treh letih preusmeritve podelili kooperantom večjih kleti po Sloveniji. Nespremenjeno ostaja stanje tudi v oljkarstvu, kjer je v eko pridelavo vključenih okrog desetina oz. 200 od dobrih 2000 hektarjev v državi. Vsi drugi sektorji pa so v težavah, izjemno majhna je pridelava skoraj vseh vrst ekološkega sadja, medtem ko ostajajo plodovi aronije, ki so jih največ posadili na območju Prekmurja in Ptuja, celo nepobrani v nasadih. Glavni razlog za to je težavno trženje tega jagodičja; prodati ga je mogoče le predelanega v sok, pa še to ne zlahka. Zadnje čase nekoliko bolj razširjeni pridelovalci ekoloških sibirskih borovnic si trg še iščejo, toda prodaja borovničevega soka je neprimerno lažja od soka aronije. Pri večini drugih sadnih vrstah, npr. češnjah, ki jo napada češnjeva muha, je največja ovira za preusmeritev pomanjkanje za eko pridelavo registriranih sredstev za varstvo rastlin.

MANJKA BORZA, KI BI POVEZALA PRIDELOVALCE Z REJCI

Jože Rantaša, vodja ekološke kontrole pri KON-CERT-u, pravi, da bi bila spletna borza pridelkov lahko primerna vez med ekološkimi poljedelci in živinorejci. Tako bi lahko poljedelci načrtovano pridelovali določene poljščine za ekološke rejce, ki iščejo eko krmo, npr. koruzo za molznice. Korist bi imeli oboji, saj bi bil za rejce, ki ekološko krmo dokupujejo v drugih državah, cenejši prevoz, več pa bi zaslužili tudi pridelovalci, ker je eko krma dražja od konvencionalne. »Najslabše, kar se lahko zgodi, je, da je na koncu kmet prisiljen ekološko krmo, npr. ječmen ali pšenico, prodati kot konvencionalno. Pira je medtem zaradi tržnih presežkov in posledično nizkih cen iz njiv že izginila, manj je tudi ajde. Največje povpraševanje je po koruzi, ki pa jo je zaradi težav s pleveli tudi najtežje pridelati. Specialne mehanizacije za eko pridelavo poljščin pa zaradi visokih cen ekološke kmetije skoraj nimajo. Iz istega razloga je tudi izjemno majhna pridelava ekoloških okopavin, povezovanje kmetov pri nakupu in uporabi specialne mehanizacije pa nikakor ne zaživi,« pojasni Rantaša.

POTREBNO JE IZOBRAŽEVANJE POTROŠNIKOV

»Za dolgoročno rast ekološkega sektorja so vzroki prepleteni, najprej se morajo spremeniti pogoji na trgu, celotna veriga mora dihati z ekološkim kmetovanjem. Ko bo večje povpraševanje po ekoloških živilih, bo tudi več ekoloških kmetij. Toda zato je potrebno izobraževanje potrošnikov. Tudi v javnih kuhinjah ni bistvenega premika in tudi med ekološkimi turističnimi kmetijami imajo certifikat za ekološka živila le redke,« predstavi Rojko.

Samo zadnje obdobje nekoliko bolj pozitiven odnos državnih kmetijskih ustanov do eko sektorja, npr. kmetijske svetovalne službe, ki je nedavno v Zrečah celotni posvet namenila ekološkemu sektorju, ne prinaša praktičnih premikov. »Počasi se premika na področju javnih zavodov zaradi preverjanja le-teh, ali izpolnjujejo 15-odstotni delež ekološke hrane v javnih naročilih. Zato naročajo v zadnjem obdobju več ekoloških živil. Toda med temi še vedno prevladujejo najbolj osnovna: ekološka govedina (piščančjega mesa in svinjine skoraj ni mogoče dobiti), mleko in ponekod še hrenovke. Osnovna šola Toneta Čufarja Jesenice, ki dosega v šolski prehrani 40 % ekoloških živil, je med osnovnimi šolami še vedno edina svetla izjema. Javne ustanove, tako šole kot bolnišnice in domovi za starejše, ostajajo tako še vedno neizkoriščen sektor za pridelavo in prodajo ekoloških živil. Največ je odvisno od organizatorjev prehrane, koliko se angažirajo, poiščejo lokalne ponudnike ekoloških živil in jih ustrezno kombinirajo v jedilnikih. Na tej šoli v Jesenicah je tudi zelo malo zavržene hrane, kar jim je uspelo tudi s pomočjo izobraževanja učencev. Šolski organizatorji pa morajo o tem podučiti tudi starše, saj se prehranske navade otrok začnejo doma ter v vrtcih. Ob tem ni mogoče mimo druge, še pomembnejše finančne ovire – to je nizek proračun za šolske obroke, a na jeseniški šoli dokazujejo, da se jim izide tudi s tega vidika. Žalostno pa je, da varčujemo pri otrocih, ki potrebuje največ dobre hrane za razvoj, in pri starostnikih, ki potrebujejo kakovostno hrano z zdravstvenega vidika,« sklene Rojko.

Oba sogovornika iz certifikacijskega organa, ki se je letos preselil v nove poslovne prostore v Pesnico pri Mariboru, dodajata, da je treba na ekološko kmetijstvo pogledati še z drugega zornega kota. Na številnih hribovitih in gorskih območjih v državi, kjer intenzivna pridelava ni mogoča, kot je Zgornja Savinjska dolina, Cerkljansko, Kozjansko, Pohorje, prevladujejo ekološke kmetije in skrbijo za obdelanost in poseljenost krajine. Posredno tako prispevajo k razvoju turizma in se torej učinki njihovega dela multiplicirajo skozi drugo gospodarsko dejavnost, ne le kmetijstvo. Skozi prizmo te vloge, ki jo opravljajo v družbi, so zato neposredna plačila za njihovo delo nizka.

V Sloveniji je 500 ekološko certificiranih predelovalnih obratov, pri čemer jih Inštitut KON-CERT certificira 250. Njihovo število je raslo do korone, zadnja leta se je rast umirila.