V okviru Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023–2027 se izvajajo različne intervencije za spodbujanje trajnostnega razvoja kmetijstva, večje konkurenčnosti kmetijskih gospodarstev ter varovanja okolja. Med pomembnejšimi sta tudi intervenciji Ekološko kmetovanje IRP19 ter Prestrukturiranje in preusmeritev vinogradov SI07, ki spodbujata okolju prijazne načine pridelave ter prilagajanje vinogradništva podnebnim in tržnim razmeram.

Vinogradniško in vinarsko posestvo Ducal je v skladu s smernicami SKP 2023–2027 vključeno v ukrep IRP19 Ekološka pridelava, ki podpira varovanje tal in zviševanje organske snovi v tleh ter varovanje voda in biotske pestrosti. V Sloveniji je povpraševanje po ekoloških živilih precej večje od domače pridelave, zato je vključitev oz. preusmeritev v ekološko pridelavo za kmetijska gospodarstva še vedno priložnost.

Vstop v ekološko kmetovanje – ukrep IRP19 je prostovoljen, kmetije se morajo vanj prijaviti pristojni certifikacijski organizaciji do izteka koledarskega leta, obveznost je petletna. Preusmeritev traja dve leti za rastline (poljedelske površine) in tri leta za trajne nasade. Najmanjša površina kmetijske parcele za izvajanje intervencije je 0,1 hektarja (razen za vrtnine in semensko pridelavo kmetijskih rastlin, kjer je 0,01 hektarja), na kmetijskem gospodarstvu pa mora biti v intervencijo vključenih najmanj 0,3 hektarja kmetijskih površin, razen, če je določeno drugače.

Mitja Lo Duca je bivši vrhunski primorski alpinist, ki ne pozna besede nemogoče, kar je že večkrat dokazal v praksi. Najprej na svoji Kekčevi domačiji v Trenti, ki jo je leta 1991 kupil zato, da bi imel kje bivati po vzponih, in jo s podjetniško in gostinsko žilico s soprogo Joži razvil v eno najbolj uspešnih slovenskih turističnih zgodb. Tam se sedaj odvijajo v glavnem poroke. Ko je pred slabimi 20 leti željan novega izziva iz čistega navdušenja nad vinogradniško pokrajino kupil še zapuščeno posestvo v Svečini, se je prelevil še v vinogradnika in vinarja. Brez osnovnega znanja o obdelavi vinogradov in kletarjenju – in tej smelosti se danes čudi še sam – je iz vinarskega »kekca« postal pionir ekološkega vinogradništva v tradicionalno nejeverni slovenjegoriški vinogradniški vasici. S svojimi visokimi, iz okolja štrlečimi alpinistično zastavljenimi cilji ni skrival, da želi biti boljši od avstrijskih sosedov. To mu je tudi uspelo, zato je postal edinstven smerokaz za razvoj butične vinarsko-turistične ponudbe, ki jo še zmeraj nadgrajuje.

Pomemben cilj intervencije Ekološko kmetovanje IRP19 je tudi povečanje obsega ekološke pridelave in predelave, saj je povpraševanje po ekoloških proizvodih v Sloveniji večje od trenutne ponudbe.

Štiriperesno deteljico družine Lo Duca predstavljajo Mitja, ki se v Svečino še vedno vozi iz Trente ali Ljubljane in ima status kmeta, soproga Joži, ki skrbi za goste in »papirologijo«, sin Tim, ki je po zaključku profesionalne nogometne kariere na posestvu že 14 let glavni traktorist na nevarnih svečinskih legah in zaposlen pri očetu, v vinogradih pa pomaga tudi njegova partnerka Polona, s katero imata družino v Mariboru. Obdelujejo 16 hektarjev vinogradov, letni pridelek se giblje od 15.000 do 35.000 steklenic, ki na trgu dosegajo ceno od 18 do 200 evrov. Njihove paradne sorte so renski in laški rizling, šipon, modri pinot, v ospredje stopa izjemen sauvignon. Na Kekčevi domačiji pa je njihova uspešnica klasična penina Sontia.

»Za najboljše lege, kot so te v Svečini, se bodo avstrijski vinarji vedno potegovali. Ko je bila kakšna naprodaj, sem zato raje vložil v zemljišče kot pa v načrtovane apartmaje. Večina teh trt je bila od državnega sklada, v preteklosti jih je obdeloval Vinag. Zadnjo kupljeno parcelo, slab hektar, sem lani odkupil od zasebnika. Kot mejaš sem imel predkupno pravico, in če bi rekel ne, bi izgubili vinograd iz slovenskega lastništva, meja bi se premaknila proti Mariboru,« pojasni Mitja, ko s pogledom zajame cel amfiteater trt, ki ga obdeluje na zadnjem slovenskem hribu pod avstrijsko vinsko cesto. In tako pojasni ozadje, zakaj je iz začetnih 2,6 hektarja razširil vinograde na sedanjih 16 hektarjev. Trte vseh svečinskih vinogradnikov varujejo tudi premalo zaščitene korenine slovenstva. Prepričan je, da bi država zato morala iz strateških razlogov izdatno podpreti vse obmejne kmete.

Vendar je v praksi država slab gospodar. Ko mu je po deževju leta 2023 plaz odnesel na novo posajenih 15.000 trt na 2,5 hektarja, je moral državni sklad kot lastnik zemljišča sanirati. Niti en mesec po sanaciji je zemljišče, kjer je polno vode, spet odneslo. »Drenaže so opravili nestrokovno, ker je cena pomembnejša od strokovne usposobljenosti. Državni sklad dela škodo samemu sebi,« je jasen Mitja.

CILJ JE GROZDJE Z BOTRITISOM

Ekološka pridelava je način življenja, vanjo so se usmerili že leta 2009, certifikat pa so pridobili šele 2016, na željo danskega uvoznika. »Takrat so se mi v okolju še malo posmehovali. Tudi tukajšnji avstrijski vinogradniki so bili takrat še konvencionalni, sedaj pa so prešli na ekološko pridelavo, ker so ugotovili, da je to edina prava pot. Potreben red in evidence za ekološko pridelavo me ne motijo. Dnevnik opravil za dela v vinogradu in kleti sem navajen pisati vsak dan.«

Intervencija Ekološko kmetovanje IRP19 omogoča podporo tako za ohranjanje že obstoječega ekološkega kot tudi za preusmerjanje iz konvencionalnega v ekološki način pridelave.

Dobre vinogradniške lege so temelj eko vinogradništva in vinska hiša Ducal ima ta adut, saj so njihove, ki obkrožajo klet, del pa na Špičniku, na 450 metrih, najvišje pa čez 500 metrov nadmorske višine. »Na nižjih legah je eko pridelava vprašljiva, zato je štajerske ekološke vinarje še vedno mogoče prešteti na prste obeh rok. Vsak tudi ne more delati kot mi, ki smo v slabih letnikih 2022 in 2023 ostali zaradi dežja brez pridelka. Grozdja ne dokupujemo. Od leta 2020 je bil za nas dober samo letnik 2021, letnik 2025 pa ne, ker je oktobra, ko smo bili sredi trgatve, deževalo,« pravi Mitja, v pogovor pa se vključi še Tim.

»Tako, kot je moto zamejskega vinarja Joška Gravnerja, je tudi pri nas grozdje z botritisom zaželen cilj v vinogradu, le da ga tukaj dobimo veliko lažje kot na Primorskem. Čeprav večina poudarja, da je bistvo štajerskih vin svežina in sadnost, iščeva z očetom nekaj drugačnega. Botritis oz. žlahtna gniloba koncentrira sladkor v grozdni jagodi, povečajo se arome in ekstrakti, kar doda vinu poseben okus, a hkrati je to hoja po robu,« pove Tim.

Mitja pojasni, da ostaja hoja po robu kot »gorivo« za njegovo delo očitno še iz alpinističnih časov. »Slabo vreme lahko jeseni, sploh če s trgatvijo odlašam predolgo, pobere takšno grozdje v dveh dneh. Namesto žlahtne ostane na njem le še navadna gniloba.«

Za nego vinskega bogastva pod znamko Ducal iz svečinskih hribov si je Mitja omislil posebno klet. Širi se okrog stare obokane kleti na kupljeni domačiji. V njej so nanizani prostori z različnimi tipi posode, vsak prostor je zasnovan kot manjša galerija s posebno osvetlitvijo in plastikami kiparja Primoža Puglja.

Trgatev zaključijo šele okrog martinovega, v normalni zrelosti trgajo le grozdje za penine, modri pinot in sauvignon, laški in renski rizling ter šipon pa z botritisom. Pridelka je pri slednjih le med 0,3 do 0,5 litra po trti. Sladkor v napol posušenih in zgubanih grozdnih jagodah je koncentriran, povprečje doseže 100 ºOe in 6,5 g/l skupnih kislin.

EKOLOŠKI VINOGRADNIK SE LAHKO ZANESE LE NASE

Tim nadaljuje: »Največji izziv na 60-odstotnih svečinskih strminah je škropljenje, ker po dežju, ko so idealni pogoji za bolezni, nekaj dni ni mogoče v vinograd. Uporabljamo samo žveplo, baker in alge, in ko zapade 15 litrov dežja na kvadratni meter, je treba ponovno škropiti. V konvencionalni pridelavi zaščita s sistemiki drži tri tedne, tudi če pade 70 litrov na kvadratni meter. Škropljenj je zato v eko pridelavi občutno več, v lanskem letniku 10, v letih 2022 in 2023 povprečno 14. Sodelujemo z znanim vinogradniškim strokovnjakom Giovannijem Bigotom iz Krmina v Italiji. Leta 2024, ko je bilo veliko dežja, sem količino porabljenega bakra z njihovo pomočjo znižal na 1,2 kilograma, lani pa pod 1 kg/ha, čeprav ga je dovoljeno uporabiti 4 kg/ha.«

Kljub temu sta oba sogovornika prepričana, da je ekološki vinogradnik najbolj odvisen od lastnih opazovanj. Vsebnost organske snovi v tleh je dobra, in sicer tri odstotke. Mitja meni, da sta ključna zračenje tal in nizka obremenitev vinske trte. »Tla morajo podobno kot pljuča dihati, ker je v njih veliko mineralov, ki začnejo delovati šele v stiku s kisikom. Zato je dobro iz njih odstraniti organske ostanke. Za sejanje medvrstnih posevkov pa nama primanjkuje delovne sile, tukaj imava še veliko rezerve. V naš vinogradniški amfiteater se od nekdaj steka veliko vode, zato suša ni problem, prej vlaga. Odkar imamo obojestranski pletvenik, je delo veliko lažje, strojno, tudi vršičkamo, razlistamo pa še vedno ročno.«

Tim Lo Duca: »Podnebne spremembe so postale velika težava. Ker vinsko trto vinogradnik sadi le enkrat ali dvakrat v življenju in jo obdeluje 30 let, bo moral predvideti, katere sorte bodo ustrezne čez 15, 20 let. Od leta 2009 smo obnovili 4,3 hektarja vinogradov, ker je naša filozofija, da je vinograde bolje najeti kot obnavljati, saj ne ostaneš nekaj let brez pridelka do rodnosti vinogradov. Ker pa je večina starih že okrog 40 let, bodo obnove naslednja leta nujne.«

Posestvo Ducal je kandidiralo za ukrep SKP 2023–2027 – intervencija SI07 Prestrukturiranje in preusmeritev vinogradov. Z intervencijo so vinogradnikom sofinancirani stroški prestrukturiranja vinogradov, ki so glede na naravne pogoje tehnološko neprimerni glede izbire sorte vinske trte, lege ali drugih tehnoloških zahtev, ali posajeni s sortami, za katere ni ustreznega povpraševanja na trgu ali pa so neustrezne z vidika podnebnih sprememb (občutljive na pomanjkanje padavin in višje temperature). Namen intervencije je povečati konkurenčnost vinogradnikov in izboljšati kakovost pridelave vina že v vinogradih. Zato je intervencija namenjena pridelovalcem, ki se že ukvarjajo z vinogradništvom.

»Skozi leta sva prišla do spoznanja, da je to območje najboljše za modri pinot in sauvignon, ki sva se ju branila, ker nisva želela biti enaka drugim,« pojasni Mitja. Sedaj pa imata v lesenih sodih in jajcih izjemne sauvignone – »same rakete« po Mitjevo. Letnik 2024 je s cvetico hruške in travniškega cvetja, v okusu pa kompleksen in poudarjeno mineralen, pripravljen za tek na dolge proge. Popolnoma drugačna zgodba je sauvignon 2025 z aromatiko pasijonke in maracuje, prav tako kompleksen, a z nižjo kislino in še »mladič«. Takšna alkoholno in aromatsko bogata vina, ki se odpirajo na več ravneh, potrebujejo veliko časa za razvoj in pivce, ki razumejo njihovo večplastnost.

Intervencija Prestrukturiranje in preusmeritev vinogradov SI07 omogoča financiranje različnih stroškov, kot so priprava zemljišča, postavitev opore, sajenje cepljenk ter izboljšave pri urejanju teras in izravnavi zemljišča.

KLETARSKA RUSKA RULETA

Po površini je v vinogradih največ renskega rizlinga, vendar pa so lani potrgali največ sauvignona, ker ga poberejo prej in je pridelek zato znatno večji. Prvi del predelave grozdja za takšna vina je standarden – po pecljanju in stiskanju grozdni sok pretočita na fine droži. Ključni del ekološke predelave so za Mitjo spontane fermentacije. »Kljub temu da sem navajen hoditi po robu, si nisem mislil, da se greva s kletarjenjem rusko ruleto. V letniku 2022 in 2024 je tako namesto vina nastalo kar nekaj kisa in destilata. Ta spontani proces nama povzroča največ težav in je tudi razlog za največ napak v ekoloških vinih, ker med drugim nastanejo moteče hlapne kisline. Med celim procesom pa dodava v vino žveplo le pred stekleničenjem, zato ga je v steklenicah zares minimalno, do 30 mg/l. Midva sva bila v kletarjenju popolna začetnika, pa vseeno ne tako redko slišiva, da se to zgodi tudi drugim kletarjem,« je odkrit Mitja. Zato je sedaj eden prvih ciljev oprema za hlajenje grozdja med trgatvijo in celotne kleti.

V nerjavečih cisternah zori le vino za penine, vrenje in maceracija laškega in renskega rizlinga pa poteka v štirih 1200-litrskih amforah iz Gruzije.

Direktiva o ekološkem kletarjenju je bila na ravni EU sprejeta leta 2012. Ena glavnih razlik med konvencionalnim in ekološkim vinom je dovoljena vsebnost skupnega žvepla, saj zaradi njegove vsestranske zaščitne vloge popolnoma brez njega tudi v ekološki kleti še vedno ne gre. Omejitev skupnega SO2 pri ekološkem rdečem suhem vinu je 120 mg/l, za bela in rose suha vina pa 180 mg/l.

Del renskega rizlinga zori še v lesenih sodih in se lahko z bogato mineralno strukturo mirno kosa z nemškimi. Vendar pa Mitja pravi, da ga je prav zato težko prodati. Kupci zahtevna vina težko razumejo. Nekaj ga zato doda k chardonnayu v penino Sontio. Ta se je zelo dobro uveljavila, v začetku seveda na Kekčevi domačiji, letno je napolnita 10.000 steklenic.

V zadnjem obdobju sta oba navdušena nad betonskimi jajci, v kleti je devet 1000-litrskih. »V njih mikrooksidacija poteka hitreje, zato se višje kisline štajerskih vin hitreje znižajo, vino pa postane prej lepo zaokroženo in harmonično za uživanje. »Iz betona jih je treba zato pretočiti prej, ko so v vrhunski formi, da dosežejo vrhunec v leseni posodi ali steklenici. Zame so ta vina največji približek pridelku iz vinograda, ker beton ne povzroča priokusa tako kot les. Slabši del je, da je vino iz jajca manj obstojno kot iz lesene posode,« je navdušen in hkrati realen Tim.

Eno najpomembnejših vprašanj pa je, ali najdejo vina Ducal, za povprečnega slovenskega pivca še vedno ekstremna, tudi dovolj kupcev. Ugotovitev Mitje in Joži je presenetljiva: »V vinogradništvu in vinarstvu mi je najbolj zanimivo spoznanje, da na koncu skorajda ni pomembno, kakšno vino pridelaš, ampak koga poznaš. Brez pravih natakarjev lahko naredim najboljše vino, pa se ne bo prodajalo. Kupcu moraš vino ponuditi, ne moreš čakati, da te vpraša. V Ljubljani smo v restavraciji na gradu zelo dobro prodajali vino iz amfore in gostje so bili z njim zelo zadovoljni. Če se natakarji držijo samo uveljavljenih imen, ni uspeha, morajo se potruditi in ponuditi nekaj novega.«

Intervencija Ekološko kmetovanje IRP19 se lahko kombinira tudi z drugimi ukrepi kmetijske politike, kot so KOPOP, DŽ in SOPO, kar omogoča še večjo podporo trajnostnemu razvoju kmetijstva.

Ekollška vina Ducal so se umestila v najboljših restavracijah in vinotekah v EU, na Kitajskem in Japonskem.

Polovico vin prodajo v Sloveniji v gostinstvu in vinotekah, prodaja doma in v tujini pa je po mnenju sogovornikov porušena. »Z nizkimi cenami drug drugemu kopljemo jamo doma in v tujini. Prodaja vin je v krizi, pozna se izpad kitajskih kupcev. Pomemben trg postaja Beograd, kjer živi že okrog 200.000 ruskih priseljencev. Ti odpirajo lokale z naravnimi vini in so z njimi obrnili trend pitija. Toda tam je plačilna nedisciplina. Vina promoviramo samo na specializiranih sejmih za narava vina, kot je npr. Vinatur v Italiji,« pravi Mitja, ki je zato nekoliko spremenil svojo perspektivo: »Ko smo zgradili klet, sem se v njej branil ljudi, ker nismo želeli vinotoča za vikende. Poleg tega je potrebno dodatno nekoga zaposliti. Letos aprila pa bomo našo klet vseeno prvič odprli za obiskovalce, ker je v teh razmerah ključna prodaja na domu. Že kmalu je v načrtu širitev kleti. Postala je pretesna, ker smo vinograde v tem času močno razširili.«

»Vinogradništvo je v Sloveniji postalo nek snobovski prestiž, da gredo v ta posel ljudje, ki nimajo nobenega občutka za zemljo. Vino je posel, če je prav nastavljeno, kar pa ni, če prodajaš vino pod ceno. S sinom obdelujeva 60.000 trt sama, le tu in tam pomaga kak upokojenec, in to ni hec! Zato se pripeljem vsak dan iz Ljubljane, sin pa iz Maribora, saj morava poskrbeti za vina in prodajo. Ni se za hvaliti s tem, kako delava midva, in tudi mi v vinogradništvo in vinarstvo vlagamo sredstva iz Kekca v Trenti. Povedati želim, da to ni enako kot tam, kjer v vinsko klet vložijo nekaj milijonov in pridejo enkrat mesečno s prijatelji in jim rečejo ‘to pa mi delamo’. Ne, midva zares delava vse sama!«

EKO REGIJE KOT RAZVOJNA POT

»Svečino si prestavljam kot eko območje, na katerem ima vsaka kmetija različne ekološke pridelke. Sam se želim posvetiti predvsem tradicionalnim sortam – renskemu in laškemu rizlingu ter šiponu. Laški rizling ima velik potencial in sem proti spremembi njegovega imena samo zato, ker je podcenjen. Zgodba je bila enaka z rebulo, malvazijo, toda pot navzgor, ki so jo ubrali Brici, je znana. V svečinskem gradu bi treba organizirati delavnico s priznanimi vinskimi pisci, ki naj svetu predstavijo zgodbo te sorte in kraja. Najprej pa moramo iz njega pridelati odlično vino. Ves kraj bi moral biti tako povezan in se prodajati kot regija, to je edina pot. Zelo rad obiščem avstrijsko štajersko vinsko cesto, ker je primer urejenosti, ki si je želim. A so glavni lastniki tamkajšnjih vinskih kleti banka Raiffeisen in država, veliki vinogradniki pa letno vložijo med štiri in pet milijonov evrov,« navaja Mitja.

»Kakšno vinogradništvo je to, da moraš iti konec leta na banko po kredit, da lahko kupiš priključek za traktor? Kupiti ga moraš od svojega dela, vino je treba prodati po ceni, ki zagotavlja obstoj kmetije. To je za mene ključno. Država pa je mačehovska do konca, morala bi subvencionirati kmete, da bodo ostali na meji, kar je prav tako izjemno pomembno.«

Ekološka vinogradniška kmetija Ducal je vključena še v ukrepe Ohranjanje biotske raznovrstnosti v trajnih nasadih ter ukrep Uporaba le organskih gnojil za zagotavljanje dušika v trajnih nasadih v okviru plačil SOPO sheme ter OMD plačil za naravne ali druge omejitve.