Tjaša Kovačič, mlada vinarka iz Presike pri Ljutomeru

Tjaša Kovačič iz Presike pri Ljutomeru je mlada vinarka in med pogumnimi mladimi prevzemniki kmetij, ki jo delo med trtami in v kleti veseli, obenem pa se zaveda številnih izzivov svojega poklica. Njena odločitev za ta poklic je še toliko pogumnejša, ker je to fizično zahtevno delo za predstavnice nežnega spola še težje, zato je število mladih vinark na splošno v svetu, ne le v Sloveniji, skromno.

Tjaša izvira iz vinogradniške družine, v kateri so korenine te dejavnosti globoke, a je zavezanost temu eno generacijo preskočila. Njen praded je prve trte zasadil že leta 1939, njenega deda, ki je bil po poklicu voznik, pa kmetovanje in vinogradništvo kot poklic ni pritegnilo. Toda domače vino je del prleške tradicije, zato so ob službi vedno obdelovali manjši vinograd na posestvu v Presiki, nekaj grozdja pa prodajali takratnemu vinarskem podjetju Ljutomerčan. Ker je imel njen oče Aleksander več veselja z delom na zemlji, je po študiju veterine leta 1987 prevzel manjšo kmetijo od staršev. Na njej sedaj živijo in delajo Tjašina mama Renata, ki je zaposlena kot učiteljica matematike, Tjašin partner Primož in babica Jožica. Skupaj obdelujejo šest hektarjev vinogradov na treh legah: 2,5 hektarja v Presiki, tri hektarje na Slamnjaku in 1,5 hektarja v Nunski grabi. Slednji dve sta znameniti, a za obdelavo izjemno zahtevni in strmi vinogradniški legi v Ljutomersko-Ormoških goricah.

KLETARJENJE IZ OČETA NA HČER

»Starša sta vinograd ob domačiji obnovila, ko sem bil star trinajst let. V njem sta pustila dve terasi s starimi trtami, ki jih je cepil že ded in imel ob trsnici tudi svoj matičnjak. V tem vinogradu so bile številne sorte, in ko sem ga izkrčil, je bil star že 45 let. Stare trte so dajale vino vrhunske kakovost in tudi po letu 1983, ko je bila velika zimska pozeba, si je ta vinograd kljub starosti opomogel. Sedaj pa krčimo že mlade vinograde, saj imamo velike težave tako z zlato trsno rumenico kot esco.

Na začetku vinogradniške in vinarske poti sem pridelal 6000 litrov vina, v glavnem za zvrstno vino iz sort chardonnay, laški rizling in šipon. Veliko svojih plač iz veterine sem tako vložil v kmetijsko mehanizacijo in kletarsko opremo. Ker pa je bilo povpraševanje po naših vinih večje od pridelka, sem površine povečal in leta 2017 vzel v najem vinograde na Slamnjaku od državnega zemljiškega sklada in vinograd v Nunski grabi od zasebnika. Za en dohodek na kmetiji je pač potrebna večja površina,« razloži Aleksander, kakšna je bila njegova vinarska zgodba, preden je vanjo aktivno vstopila Tjaša.

Na najetih površinah so dodali še sorte renski rizling, traminec in rumeni muškat, ki je sedaj njihovo najbolj prodajano vino. V letniku pridelajo okrog 30.000 litrov vina, še vedno pa so najbolj znani po dobrem zvrstnem vinu za gostinstvo. Poleg belih vin sta v kleti še modri pinot in že tudi na Štajerskem dovoljen merlot.

Tjaša se je v delo v vinogradih in v kleti preusmerila po nedokončanem študiju farmacije. »Uradno imam za sabo štiri svoje trgatve, neuradno pa 31, saj od malih nog delam v goricah skupaj starši,« pove v smehu zdaj že bivša mlada prevzemnica, saj je vstopila v shemo leta 2021. Za to je opravila zahtevana izobraževanja: nacionalno poklicno kvalifikacijo za vinogradništvo, izpit za traktor in uporabo FFS ter še izpit iz kletarjenja. Poleg tega pa je zaključila tudi izobraževanje za degustatorja na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in tečaj za sommelierja. Že v letih 2018–2019 je postala v domači regiji prepoznavna, ko je bila okronana za ljutomersko vinsko kraljico – Martino XIX. Ta naziv podeljujeta Društvo vinogradnikov in prijateljev vina Ljutomer ter Klub vinskih kraljic.

»Sredstva iz razpisa za mladega prevzemnika smo namenili nakupu oglatih nerjavečih cistern, s katerimi smo bolje izkoristili prostor v kleti, ki jo je oče zgradil že leta 2004 za zmogljivost 30.000 litrov vina in v njej uredil tudi hlajenje cistern. Majhen del sredstev pa smo porabili za ureditev dovoznih poti v vinogradih,« doda Tjaša, ko se suče med cisternami, kjer postopno nadomešča očeta. Skupaj sta še vedno utečena dvojica, medtem ko si v vinogradih delno pomagata z najeto delovno silo.

VINOGRADE REDČI ZLATA TRSNA RUMENICA IN VINOGRADNIŠKI NESMISLI

Vinogradi so vključeni v integrirano pridelavo in so razen v Presiki na terasah, z gostoto 3000 trt na hektar. Večino del še vedno opravijo ročno. »Z očetom reževa sama, ker je delavce, ki so celo življene rezali na določen način, težko preusmeriti v novega.« Zaradi težav z esco namreč sedaj skoraj vse sorte režeta na t. i. mehko rez, kjer prihaja do manj poškodb lesa. Še težje obvladljiva je bitka z zlato trsno rumenico. Vinograd na Slamnjaku je v samem žarišču zlate trsne rumenice, ki je na tem območju ob hrvaški meji najbolj razširjena v državi. »Vinograde sem začel obnavljati leta 2001, najstarejši vinograd je star 24 let, pa jih sedaj večinoma zaradi zlate trsne rumenice ponovno obnavljamo,« je vidno zaskrbljen Aleksander. »Ta se je začela širiti na našem območju že leta 2004. V vinogradništvu pa je na splošno veliko nesmislov. Tako z zlato trsno rumenico okužene vinograde krčimo, zatem pa že naslednje leto brez predaha na istem zemljišču sadimo, ker sicer ne dobimo subvencije. Proti ameriškemu škržatku smo lani škropili trikrat, a to ni učinkovito.«

Težave se seštevajo tudi zaradi specifičnih razmer v vinogradniški pridelavi v regiji, pojasni sogovornik. Podjetje Puklavec Family Wine je na tem območju največji pridelovalec in zanimajo ga samo vertikalni vinogradi, tiste na terasah pa opušča. Poleg tega je opuščenih še veliko državnih skladovih zemljišč. »Manjši zasebni vinogradniki se tako mučimo s težko pridelavo na slabših in nižjih legah, ker so boljše nacionalizirali za komplekse kombinatov že po drugi svetovni vojni. To je mojega dedka, ki so mu odvzeli vinograde na zgornji legi ravno, ko jih je obnovil, zelo prizadelo. Še pred nekaj leti pa je bilo grozdja v naših krajih na pretek. Manjši vinogradniki so ga ponujali na vseh koncih, večje kleti pa so ga plačevale sramotno nizko. Ko se je to začelo dogajati, jih je veliko opustilo pridelavo. Sedaj se terase na naših legah opuščajo in jih niti ne izkrčijo niti ne obdelajo. Bolezni se tako širijo naprej.«

Tjaša deli skrbi z očetom, saj so leta 2017 posadili 500 trt modrega pinota in ga leta 2023 že v celoti izkrčili. »Vzdržal je le pet let in dal manjši pridelek v dveh trgatvah. Prav tako smo zamenjali že 2000 trt od 2700 posajenega belega pinota. Rodnost skušamo ohraniti delno s podsajanjem in vlečenci, kar pa vedno ni mogoče.«

NAVDUŠENA NAD ŠIPONOM

Bolj optimistična pa je mlada vinarka, ko predstavlja vina, še posebej odličnega zadnjega letnika 2025. »Predlani smo imeli manjšo pozebo, lani pa je bilo poletje suho, zato smo pričakovali količinsko manj, a seto na srečo ni uresničilo in je ob stiskanju grozdja dobro teklo. V kleti je zato nekaj zanimivih vin, le za šipon letnik ni bil dober. Ker je bilo v prvi dekadi septembra deževno, je začel gniti in ni dozorel optimalno, zato sem ga namenila izključno za zvrstno vino. Šipon pa je naša paradna sorta in predstavlja malenkost manj kot petino naših trt. V letošnjem letniku smo ostali brez vrhunskega vina te sorte, a je klet na srečo z njim še dobro založena iz predhodnega letnika. Nad to sorto pa sem se navdušila leta 2021, ko mi je zares uspel. Po mnenju kolegov je šolski primer te sorte z značilno noto zelenega jabolka, citrusov in malo cvetlične note.Na Lidlovem tekmovanju za mladega vinarja sem se z njim umestila med tri najboljše. Pridelujemo ga na dveh legah, najboljši je iz Slamnjaka. Že oče pa je z njim sodeloval v nekdaj aktivnem klubu šipon.«

Aleksander pa dopolni hčer: »Šipon je za Prleka pojem in identiteta vina. To je naša sorta in zato se trudiš, da narediš iz njega najboljše. V preteklosti sem kletaril tudi pozno trgatev šipona, in to je bilo vino, ki te je vabilo oz. ″trucalo″, kot pravimo Prleki. V Sloveniji nikjer drugje ne uspeva tako dobro, a ker je vedno veljal za ″masovnico″, so mu na trgu uničili dobro ime.«

Tjaša znanje v kleti, ki ga je nanjo prenesel oče, dopolnjuje s pomočjo svetovalcev in izobraževanj. Tako dela po principu čim manj posegov v vina in čim manjša prisotnost kisika od trgatve do stekleničenja, kar omogoča nižjo porabo žvepla. V kleti pa je uvedla tudi zorenje vin na finih drožeh v inoks cisternah, s chardonnayem pa se igra tudi v bariku.V prodaji opažam, da je vedno večji poudarek na lokalnih sortah, zato je šipon lažje prodati kot zgodbo, saj je na našem območju edinstven.

Po dolgem času imam spet dober laški rizling, in če je grozdje tako zdravo in bogato kot letos, ga namenim za buteljčno, sicer pa za zvrstno vino. A laškega je težko prodati. Najbolj prodajano vino pri nas je rumeni muškat, najbolj priljubljen je posladek, prvi iz letnika 2025 bo na trgu spomladi. Vse bolj se uveljavlja tudi rose iz modrega pinota. Oče je imel trg za špricar vina, sama pa sem začela bolj s sortnimi. Oskrbujemo 20 gostiln na ljutomerskem območju in v Murski Soboti in gostinci prihajajo k nam izključno na priporočilo. Doslej še nobeni gostilni nismo sami ponujali vin. Naše rdeče vino modri pinot je hišno vino v termah Banovci, tako da bo letnik 2025 iz te sorte namenjen izključno temu kupcu,« sklene Tjaša.