Kdo bo še delal na slovenskih kmetijah?

Pod vse večjo težo ekonomskih, socialnih in podnebnih pritiskov je kmetijski poklic eden najzahtevnejših, nevarnih in najmanj privlačnih. Psihosocialne potrebe in stiske kmetov, ki bi jim jih morala zato pomagati blažiti družba, so na drugi strani še vedno spregledane. »Na kmeta je treba gledati predvsem kot na človeka, in ne le pridelovalca. Mladi kmetje pričakujejo enake delovne pogoje, kot jih imajo mladi v drugih poklicih. Zato je treba v kmetijski sektor vpeljati socialne storitve in socialno infrastrukturo, ki bo takšne pogoje zagotovila. Prišlo je do točke, ko moramo biti raziskovalci tudi politično angažirani, da izsledke raziskav predstavimo političnim odločevalcem in spodbudimo resno razpravo za pripravo sistemskih rešitev,« opozarja dr. Majda Černič Istenič, sociologinja in znanstvena svetnica pri ZRC SAZU ter skrbnica slovenskega dela evropskega projekta SafeHabitus. Cilj projekta je spodbujanje sprejemanja političnih odločitev, ki bodo zagotovile kmetom večjo blaginjo, saj so ti še vedno pogosto prepuščeni sami sebi, kar vodi v nadaljnje upadanje števila slovenskih kmetij. s

Kmetijska stroka in projekti v EU so bili doslej v glavnem naravnani kmetijsko in okoljsko, v zadnjem obdobju pa prihajajo na površje, zlasti na pobudo mladih kmetov, družbene razsežnosti kmetovanja. Vprašanje, kdo bo v prihodnje sploh še pripravljen delati na kmetijah, je tudi Evropsko komisijo spodbudilo, da je razpisala projekt, ki se ukvarja z varnostjo pri delu, zdravjem in blaginjo v kmetijskem okolju. Izjemno zaskrbljujoče stanje na vseh treh omenjenih področjih meji že na sistemsko aroganco do slovenskega kmečkega življa.

Nizko stopnjo socialne varnosti slovenskih kmetov najbolje ilustrirajo podatki.

»Ob slovenski osamosvojitvi 1991 je bilo obvezno socialno zavarovanih več kot 32.000 slovenskih kmetov in ti so lahko računali na dostojne pokojnine. Kmalu zatem je bila uvedena za kmete možnost prostovoljnega socialnega zavarovanja, obvezno pa je vezano na dohodkovni cenzus, ki je sedaj med 17.000 in 18.000 evri dohodka na kmetijo. Za kmetije, ki morajo ves čas investirati v pridelavo, je to veliko breme. V letu 2023 je bilo obvezno zavarovanih le še 3800 in prostovoljno okrog 6000 kmetov, skupaj torej nekaj manj kot 10.000.«

Število obveznih kmečkih zavarovancev je padlo za desetkrat in še naprej upada, kar je kazalnik problema, ki bi ga morala država vzeti bistveno bolj resno.

Veliko prostovoljnih kmečkih zavarovancev pomeni, da bo imel velik delež kmetov v starosti zelo nizko socialno varnost.

»V bistvu to zavarovanje ne omogoča dostojne pokojnine in med temi socialno zavarovanimi niso samo tisti, ki kmetujejo, temveč npr. tisti, ki imajo drevesnice in druge dejavnosti, in ne pridelujejo hrane. Dohodkovni cenzus je tisti, ki mnogim kmetom onemogoča, da bi se sploh socialno zavarovali. Dosežena je točka, ko bo treba to vprašanje zastaviti političnim odločevalcem. To stanje ni vzdržno. Preveriti bi bilo treba, ali je pogoj za obvezno kmečko socialno zavarovanje pridelava in prodaja hrane ter kdo so zavarovanci v obveznem in prostovoljnem socialnem zavarovanju. Iz podatkov SPIZ smo lahko samo za leto 2019 ugotovili, da je med obvezno zavarovanimi kmeti samo četrtina žensk.«

TUDI KMETOM ZAGOTOVITI PRAVICO DO »ODKLOPA«

In kako nizka stopnja socialne varnosti vpliva na odločitev mladih za kmetovanje?

»Tudi mladi kmetje bi imeli pogoje za obvezno zavarovanje, ampak potem izgubijo dostop do drugih socialnih transferjev, npr. do otroškega varstva, otroškega dodatka, in iz tega razloga ne prevzamejo kmetije. To je pravi gordijski vozel. Oblikovati bo treba drugačen sistem socialne varnosti, bolj primeren za mlade kmete in kmetice. V Sloveniji pa se o tem ne pogovarjamo in ne iščemo rešitev. Mladi kmetje bi nadaljevali s kmetovanjem, a pričakujejo enake delovne pogoje, kot jih imajo mladi v drugih poklicih, med njimi pravico do dopusta. Na Finskem so že leta 1974 zakonsko določili, da imajo socialno zavarovani kmetje prek kmetijske zavarovalnice pravico do plačanega dopusta iz svojega socialnega zavarovanja. Ko gredo na dopust, dobijo sredstva, s katerimi lahko plačajo nadomestno delo. To lahko opravijo družinski člani ali sorodniki, če pa v tem krogu ni nikogar, je na občini organizirana služba, ki to delovno pomoč organizira. V primeru bolezni ali nezgode jim pomaga služba za nadomeščanje, prav tako je med njihovim izobraževanjem, saj je tudi takrat potrebna nadomestna delovna sila. Na vsaki kmetiji se poškodujejo in ponesrečijo, ker pa kmetje pogosto nimajo nikogar, ki bi jih lahko nadomestil, delajo bolni in poškodovani. Mlada generacija to vidi in si reče, zakaj si ne bi za svoje življenje našli nečesa lažjega. Ena od kmetic, mati štirih sinov, mi je povedala, da nobeden od njih ne bo prevzel kmetije, ker menijo, da je kmečko delo slabo plačano, težko in nevarno.«

SAJ SE BODO TEŽAVE UREDILE SAME …

Kmetijska politika doslej ni upoštevala, da mora biti poskrbljeno tudi za socialne potrebe kmetov in njihov dostop do socialnih in drugih storitev. Ker teh pogojev ni, se mladi ne odločajo za prevzem kmetij, saj si želijo, da imajo njihovi otroci na voljo enake dobrine kot drugi otroci. Na kmete gledamo pri nas kot na nekaj, kar se bo uredilo samo, zato izgubljamo kmete in s tem prehransko varnost.

Iz raziskave je razvidno, da kmetje dajejo prednost naložbam na kmetiji pred socialno varnostjo.

»Ker si kmetje želijo delati bolj varno in produktivno, morajo investirati. Naložbe pa so izjemno visoke, zato so razdvojeni med vlaganjem v boljše delovne pogoje in v socialno zavarovanje. Nekateri kmetje imajo urejeno prostovoljno zavarovanje pri zavarovalnicah. Povedali so, da na zavodih za socialno zavarovanje na lokalnih ravneh marsikje niso dobili pravih informacij oz. da se jim vstop v prostovoljno socialno zavarovanje dolgoročno ne izplača, temveč samo zadnja leta.«

Kmetice še vedno nimajo urejenega enakopravnega socialnega varstva oz. nadomeščanja med porodniško.

»Na evropski ravni je od leta 2022 direktiva o usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, ki določa, da imajo vsi zaposleni v vseh poklicih v vseh državah EU pravico do najmanj štirih mesecev materinskega oz. starševskega dopusta. Vendar ta pravica obstaja za kmečke ženske samo na papirju, saj nimajo delovne pomoči in ne morejo prenehati delati. Kmečke ženske zato delajo do poroda in kmalu po porodu, tukaj pa se pojavi potreba službe za nadomeščanje. Avstrijci imajo to urejeno v okviru strojnih krožkov ter nadomeščanje v primeru bolezni, nezgode in pomoči v gospodinjstvu v času porodniške. Čeprav pravijo, da je organizacija tega zahtevna, si prizadevajo, da deluje, v Sloveniji pa se o tem niti ne pogovarjamo.«

Število obveznih kmečkih zavarovancev pada v Sloveniji bistveno hitreje kot število kmetij.

»V Sloveniji je okrog 67.500 kmetij, pri čemer jih nekaj čez 54.000 prejema subvencije. Imamo pa malo več kot 9000 prostovoljnih in obveznih kmečkih zavarovancev. Kdo so drugi, ki kmetujejo? Moja teza je, da slovensko kmetijstvo v veliki meri temelji na neplačanem, neformalnem delu prebivalstva, ki kmetuje v svojem prostem času, popoldne in ob koncih tedna. Na naših kmetijah nimamo delovne sile, ki bi se lahko preživljala samo s kmetijstvom. V bistvu gre za posledice daljšega zgodovinskega razvoja; kmet nikoli ni bil samo kmet, vedno je za preživetje opravljal še druge dejavnosti, npr. obrti, pa tudi zaradi desethektarskega maksimuma v prejšnjem družbenopolitičnem sistemu.«

MULTINACIONALKE USTVARJAJO DOBIČEK IZ NEPLAČANEGA DELA KMETOV

Sedaj se morajo živeči na kmetijah zaposliti in socialno zavarovati v drugi dejavnosti, če želijo omogočiti preživetje metije. Ob tem bi se lahko pojavil pomislek, da se kmetijstvo zažira v druge panoge, a to ni res. Prej se gospodarstvo zažira v kmetijstvo. V preteklosti so imeli kmetje – delavci nizke plače v tovarnah in so s tem podpirali razvoj gospodarstva, danes pa multinacionalke ustvarjajo dobiček na račun neplačanega dela kmečkih družin, ki drago plačujejo njihove storitve in produkte. Vsi drugi v kmetijsko-prehranski verigi imajo od njihovega neplačanega dela velike dobičke,« razgalja realnost kmetijstva dr. Majda Černič Istenič.

»Posledica tega je, da so lastniki kmetij, ki delajo dopoldan v drugih dejavnostih in popoldan ter ob vikendih kmetujejo, izgoreli zaradi prevelikega psihosocialnega bremena. To naprej vpliva na slabe medsebojne odnose v družini, seveda pa se s tem vzpostavi začaran krog. Poleg tega je ta delovna skupina, ki je dopoldan zaposlena v drugih panogah, nevidna, statistična bela lisa v kategoriji kmetov. O njej ničesar ne vemo, ker se podatki zbirajo samo za obvezno socialno zavarovane kmete. Zanje se ne uveljavljajo nobena pravila o varnosti in zdravju pri delu. Kdo sploh izobražuje to skupino prebivalcev o varnosti pri delu na kmetiji in to preverja? Kategorija pol kmet – pol delavec je najštevilčnejša, na njej temelji slovensko kmetijstvo, pa zanjo ni poskrbljeno niti na ravni preventive niti na ravni kurative. Nimamo podatkov o njihovih nezgodah in boleznih, ki nastajajo na kmetijah. To je brezbrižnost na način – ni evidenc, ni problema.«

Dr. Majda Černič Istenič je analizirala uradne podatke, ki so pokazali, da v obdobju 2010–2020 ni bilo smrtno ponesrečenih med obvezno zavarovanimi kmeti. Po podatkih specialista za kmetijsko tehniko Marjana Dolenška, ki vključujejo še policijski register in podatke Ministrstva za notranje zadeve RS, pa imamo povprečno 25 smrtnih primerov na kmetijah na leto. Poškodovani otroci na kmetijah v te statistike sploh niso vključeni. Kmetje v primeru nezgod nimajo podpore in so zato še bolj psihosocialno ranljivi. Družba pričakuje, da se v takem položaju znajdejo sami.

Kako sta urejena socialno zavarovanje in varnost kmetov v evropskih državah z višjim deležem mladih nosilcev kmetijskih gospodarstev, v Avstriji (20–23 %), na Poljskem (12–15 %), na Slovaškem (10–12 %), v Franciji in Nemčiji (8–10 %)?»Bistvena razlika v primerjavi s slovenskim sistemom je, da za vstop v obvezno socialno zavarovanje kmetovnimajo cenzusa in tudi ne zahtevajo, da kmetija v vsakem obdobju posluje pozitivno. Tudi če gre kmetiji slabo, imajo lastnik in člani njegove družine pravico biti zavarovani. In ko se kmet upokoji, jim na primer v Avstriji 75 % pokojnine plača država.«

Kmetje v Avstriji so deležni pozitivne diskriminacije, ker se družba in oblikovalci politik zavedajo, da jih potrebujejo in da jih je vredno podpreti.

V katerih evropskih državah imajo dobre prakse na področju psihosocialne pomoči kmetom, ki bi jih lahko prenesli tudi v Slovenijo?

»Ena takšnih praks je iz Valonije v Belgiji, kjer deluje nevladna organizacija Agricoll s skupino 18 strokovnjakov. Ti kmete obravnavajo celostno in v ospredje postavijo kmeta kot osebo, ki ji svetujejo in jo opolnomočijo. Po potrebi spremljajo kmete na sodišče, banko, center za socialno delo itd. Za kmete je na voljo posebna telefonska linija, letno obravnavajo približno 400 kmetij. Agricoll ima od leta 2005 stalen vir financiranja iz štirih ministrstev v višini 1,8 milijona evrov, medtem ko je za kmete pomoč brezplačna. Finska pa nam daje zgled s službo za nadomeščanje na kmetijah.

V sodelovanju z Zvezo slovenske podeželske mladine vidimo velik potencial v vključevanju kmetov in kmetic vseh starosti v razprave o njihovem socialnem položaju, kajti oni bodo povedali, kaj potrebujejo. Prva naslednja priložnost za to bo sredi septembra, ko bomo predstavili rezultate projekta SafeHabitus in hkrati oblikovalce politik pozvali, naj začnejo delovati v smeri teh rezultatov. Na ravni EU sedaj poteka intenzivna razprava o družbenih vidikih kmetijstva s poudarkom na pomenu zagotavljanja ravnovesja med delom in življenjem na kmetijah za večjo privlačnost kmečkega poklica,« sklene dr. Majda Černič Istenič.

Da kmetijstvo lahko deluje, moramo na kmete gledati kot na ljudi, ne kot na stroje. Vse bolj se uveljavlja prepričanje, dabo vse urejeno, ko bodo kmetje uporabljali sodobno digitalno tehnologijo. Toda digitalizacija jim dela in težav vedno ne olajša, temveč nalaga še večji tempo dela, ki ga narekujejo stroji, namesto da bi ga narekoval lastni notranji delovni ritem posameznika. Ponoči zvonijo alarmi in kmet mora vstati. Robot zna pomolsti krave, ne zna pa poskrbeti za počitek in spanje kmeta. S tega vidika je kmetijstvo tudi manj privlačno, saj je bil čar tega poklica v kmetovi avtonomiji, da je sam svoj gospodar. Zdaj pa ga tehnologija ukaluplja in postavlja omejitve, samo da bo bolj produktiven. Povrh vsega je digitalna tehnologija draga, in če želi vanjo vlagati, mora povečati obseg svojega dela, s čimer se na račun njegovega izčrpavanja okoriščajo drugi.